Tokrat je nemire izzval uboj treh deklic v mestu Southport na severozahodu Anglije: ti so se začeli zaradi napačnih informacij, ki so zaokrožile po spletu, da je storilec muslimanski prosilec za azil. Med pobudniki naj bi bili predvsem predstavniki skrajnodesničarskih gibanj. Izgredniki so med drugim napadli mošeje in hotele, v katerih so nastanjeni begunci, razdejali so tudi številne trgovine. Nasilnim nemirom so sledili protiprotesti v podporo migrantom in beguncem, z izjavo za javnost so jih podprli tudi škofje krščanskih Cerkva v Združenem kraljestvu.

Britanska vlada je po množičnem nasilju napovedala obsežno sodno akcijo s polnomočnimi zakonskimi posledicami za vse storilce in »stalno vojsko« policistov. Doslej je bilo aretiranih že več kot tisoč oseb, na seznamu obtožb je tudi spodbujanje nasilja na spletu.

Dreher piše, da je večina Američanov anglofilov: »To imamo v krvi.«

Kako na dogajanje v Združenem kraljestvu gleda Rod Dreher, ameriški mislec, publicist, urednik in časnikar, ki ga v Sloveniji poznamo po njegovem delu Ne živite od laži: priročnik za krščanske disidente (Založba Družina, 2021)? Svoje razmišljanje je objavil na spletnem portalu The European Conservative:

Ali bo Anglija vedno obstajala?

Kot piše Dreher, je večina Američanov anglofilov: »To imamo v krvi.« Čeprav so se njihovi predniki borili v krvavi revoluciji, da bi se osvobodili britanske krone, zunaj Združenega kraljestva redko najdemo ljudi, ki bi se tako navduševali nad britansko kraljevo družino, kot prav med Američani, ugotavlja ameriški publicist.

Rod Dreher, ameriški mislec, publicist, urednik in časnikar. FOTO: Tatjana Splichal

In zato so Američani osupli in prizadeti, ko vidijo, kaj se danes dogaja z Veliko Britanijo: domovino Velike listine svoboščin, državo, ki je svetu dala liberalno demokracijo, z narodom, ki se je nepremagljivo uprl nacistični totalitarni grožnji. Podlegla je popolni demoralizaciji in (za zdaj) mehkemu totalitarizmu, ki mu ga je vsilil pokvarjen vladajoči razred, tako Dreher, in njegovi predstavniki, pa tudi številni drugi Angleži, preprosto niso več čustveno navezani na svojo državo.

Nekateri Angleži so seveda obupani. Na lastni koži čutijo, kako se počasi razkrajata celotna kultura in narod, in mnogim se zdi, da poti nazaj ni več. Dreher piše o znancih, britanskih državljanih, rojenih v Združenem kraljestvu madžarskim priseljencem, ki so na Otok pribežali pred sovjetsko okupacijo Madžarske leta 1956. Na zahod so odšli v iskanju urejene svobode, zdaj pa njihovi potomci z družinami razmišljajo o obratni poti, iz podobnega razloga.

Drugi par, pristna Britanca, sta za nekaj let izgubila mladoletno hčerko, ki jo je medse zvabila tolpa mladih Pakistancev. Starša sta šla na policijo in prosila za pomoč. Tako kot številni drugi belci v podobnih okoliščinah je nista dobila. 14-letno dekle so zvabili, da je pobegnilo od doma, nad njo izvajali duševno in spolno nasilje, britanska policija pa je bila do vsega skupaj povsem ravnodušna.

Protesti v mestu Stoke-on-Trent 3. avgusta letos. FOTO: LumixTrax/Wikipedia

S slabega na slabše

Američani so po Dreherjevih besedah zgroženi nad trenutnim dogajanjem, ko sta Velika Britanija in svet priča grozljivemu spektaklu, kako Starmerjeva vlada in pravosodni sistem vsepovprek aretirata Britance, ki naj bi sodelovali pri nedavnih nasilnih izgredih – pa tudi če je šlo le za poobjavo na družbenih omrežjih ali delitev informacij, ki jih država šteje za problematične, ali pa če so, kot se je recimo zgodilo v Belfastu, ljudje preprosto mirno stali ob strani in opazovali dogajanje.

In stvari gredo, tako Dreher, s slabega na slabše. Starmerjeva vlada naj bi napovedala širšo uporabo tehnologije za prepoznavanje obrazov. Glede na to, da je Velika Britanija že zdaj preplavljena z nadzornimi kamerami - v Londonu jih je na prebivalca več kot v Pekingu, glavnem mestu najmočnejše tehnološko-totalitarne države na svetu -, so posledice za zasebnost in svobodo v Združenem kraljestvu izjemno resne.

Ali bodo Britanci v sebi našli moč, da se uprejo kolonialnemu podrejanju s strani lastnega vladajočega razreda in ga obrnejo?

Ali bodo Britanci v sebi našli moč, da se uprejo kolonialnemu podrejanju s strani lastnega vladajočega razreda in ga obrnejo, se sprašuje ameriški publicist? Ali pa je razkroj celotne kulture in ljudstva že predaleč, da bi ga ustavili? Po Dreherjevih besedah britanski vladajoči razred, tako laburisti kot torijci, že poznajo »čudežno formulo« za razkroj naroda …

Njegovi predstavniki tako v kulturi kot v politiki zanikajo, da je starodavno tradicijo vredno posredovati mlajšim rodovom. Ustvarjajo institucionalne sisteme v podporo vsem, ki sprejemajo merila, usmerjena proti tradicionalni kulturi in naravi, medtem ko tiste, ki se z njimi ne strinjajo, potiskajo na rob in demonizirajo. Odpirajo meje za množična priseljevanja, njihovo početje pa podpira propaganda, ki poskuša domače prebivalstvo prepričati, da je ta proces zgodovinsko neustavljiv in moralno pravilen. In zvestoba novi ideologiji vse bolj postaja neizrečen pogoj za vstop v razrede pristojnih, zavračanje te ideologije pa je znamenje vulgarnosti in skrajništva nižjih razredov. Poleg tega vladajoči razred po Dreherjevih besedah izvaja nekakšno »anarho-tiranijo«, pri čemer oblasti uporabljajo svojo moč za kaznovanje nedolžnih in tistih, ki spoštujejo zakone, medtem ko kriminalcem in protidružbenim dejavnikom dopuščajo prosto gibanje po državi.

Množica protiprotestnikov v Lancastru. FOTO: LimeSpiked/Wikipedia

»Lažne novice«

Britansko tragedijo nedvomno pozorno spremljajo po vsej Evropi, je prepričan Dreher, predvsem v državah, ki se soočajo z enakimi izzivi, kot so migracije, kriminal in nacionalna istovetnost. Nekoliko presenetljivo se mu zdi, da do prvih resnih rasnih nemirov, povezanih z migracijami, ni prišlo v Franciji ali Nemčiji, temveč v Združenem kraljestvu. Kar se danes dogaja v Veliki Britaniji, pa se bo po njegovem mnenju »jutri verjetno zgodilo v več državah celinske Evrope«.

Pričakovati moramo, tako ameriški mislec, da se bodo vlade odzvale z enakim zaničevanjem svobode govora in domoljubja, kot se je odzvala britanska. Kajti po mnenju Evropske komisije naj bi največji izziv, s katerim se danes sooča Evropa, predstavljale »lažne novice«: ne nenadzorovane migracije, ne kriminal, povezan z migranti, ne islamsko skrajništvo, temveč napačne informacije, ki po mnenju vladajočega razreda EU nedvomno vključujejo opazovanje in pritoževanje nad vsemi temi stvarmi.

Anglija bo obstajala le, če bodo obstajali Angleži.

Britanske težave spremljajo tudi vzhodnoevropske prestolnice in nedvomno razmišljajo o tem, kako bi se lahko izognili enaki usodi svojih držav. Vsi vemo, tako Dreher, zakaj so države Višegrajske četverice - Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska – bolj varne in stabilne: v vseh je razmeroma malo neevropskih migrantov. Poljska, ki je sprejela približno milijon ukrajinskih vojnih beguncev, jih iz kulturnih in jezikovnih razlogov zlahka vključuje v svoj vsakdan. V Budimpešti je slišati, da se povečujejo premiki Francozov, Nemcev in drugih zahodnih Evropejcev. To so ljudje, ki si želijo znova živeti v Evropi.

In navsezadnje, zakaj ne, se sprašuje Dreher. Če so Angleži prisiljeni živeti kot manjšina na kraju, ki ga nič več ne obvladujejo, in so dejansko prepuščeni na milost in nemilost sovražni, protikrščanski (tako sekularistični kot islamski) večini, zakaj bi tisti, ki lahko odidejo, ostali? In tisti, ki bodo ostali, ker nimajo želje ali sredstev za selitev, kako bodo živeli, kako se bodo ločili od drugih?

Anglija bo obstajala le, če bodo obstajali Angleži, je prepričan Dreher. Ti pa bodo obstajali le, če se bodo pripravljeni boriti za svojo istovetnost kot ljudstvo – če jim bo torej »angleškost« pomenila toliko, kot je pomenila njihovim prednikom. Ali se to še dogaja? To je vprašanje, ki se zastavlja prvič po 10. stoletju, ko so se Angleži kot narod pojavili iz kaosa anglosaških plemen.