O načinu vladanja, referendumih in evropskih volitvah, noveli Zakona o verski svobodi, jalovem odzivu katoličanov nanjo, vlogi in vplivu kristjanov v družbi, ločenosti Cerkve in države smo se pogovarjali z Robertom Hledetom, publicistom in koordinatorjem Civilne pobude Aktivno državljanstvo, ki se občasno in priložnostno z izjavami za javnost kritično oglaša in opredeljuje do perečih političnih in družbenih vprašanj.

Odgovarjal je Robert Hlede, publicist in koordinator Civilne pobude Aktivno državljanstvo.

Aktivno državljanstvo se je z javno izjavo nazadnje oglasilo aprila v zvezi z »evtanazijskim referendumom«. Je prav, da o tem vprašanju odločamo državljanke in državljani na referendumu, in zakaj vaša pobuda nasprotuje predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?

Gre za referendumsko vprašanje, do katerega sploh ne bi smelo priti. Še zlasti ne v državi oziroma družbi, kot je slovenska, ki jo pesti vse večja demografska kriza in je po samomorilnosti v svetovnem vrhu. Razlogov za naše nasprotovanje referendumskemu vprašanju je več. Naj omenim predvsem tiste, ki se nam zdijo najpomembnejši.

V Aktivnem državljanstvu menimo, da je referendumsko vprašanje o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zavajajoče, saj pod krinko človekovih pravic in v imenu sočutja do trpečih ter neozdravljivo bolnih ljudi prikriva pravi namen njegovih predlagateljev, to je uresničevanje prebujenjske ideologije oziroma t. i. kulture izbrisa vrednot na vseh področjih in v vseh obdobjih življenja, tudi in celo v času umiranja.

Sicer pa je jalovost in neučinkovitost sedanje oblasti po svoje tudi razumljiva, saj ta pri svojih odločitvah ni samostojna in avtonomna, ampak je odvisna od odločitev, ki se sprejemajo v zakulisju.

V Aktivnem državljanstvu tudi ocenjujemo, da referendum o zakonski ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni samo vsebinsko problematičen, ampak je po našem prepričanju tudi v nasprotju z Ustavo, ki v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Če je človekovo življenje nedotakljivo, ni mesta za pravico do nečesa (v našem primeru je to pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja), ki bi resničnost nedotakljivosti življenja kakor koli ogrožala. Življenja si namreč nihče ni podaril sam, zato tudi odločitev za evtanazijo ali samomor s pomočjo ne more biti in ni pravica. Vsak človek je rojen za življenje do naravnega konca in ne za predčasno smrt z injekcijo.

V Aktivnem državljanstvu prav tako menimo, da morebitna uzakonitev evtanazije ne predstavlja napredka pri zagotavljanju človekovih pravic, ampak prav nasprotno, je ali bi postala novodobna evgenična zabloda, z dolgoročnimi posledicami za družbo. To dejstvo je še toliko bolj nesprejemljivo ob pomisli, da bi bili v primeru uzakonitve evtanazije kakor koli trpeči in neozdravljivo bolni ljudje potisnjeni v izbiro smrti, predvsem pa bi bili prepuščeni odločitvam drugih. V primeru uzakonitve evtanazije bi prej ko slej postalo dovoljeno vse: širil bi se tako nabor razlogov za evtanazijo kot tudi krog tistih, nad katerimi bi se evtanazija izvajala oziroma krog izvajalcev evtanazije. Da trgovine z organi evtanaziranih ljudi in drugih zlorab niti ne omenjam. Protiutež prostovoljni oziroma prisiljeni evtanaziji je dobra in vsem dostopna paliativna oskrba. Ta sicer ne prepreči smrti neozdravljivo bolnih ljudi, ohranja pa njihovo dostojanstvo, da ti umrejo v miru in dostojanstveno.

Gre za najslabšo vlado, ki jih je Slovenija do sedaj imela. Od začetka njenega delovanja ni, razen praznih obljub in množice časovnic, naredila praktično nič omembe vrednega za slovenski narod.

Trije referendumi bodo, kljub nasprotovanju opozicije, istočasno z volitvami v Evropski parlament. Ali to jemlje evropskim volitvam del teže in del pozornosti? 

Predlagani referendumi prav gotovo odvračajo pozornost volivcev od pomena evropskih volitev. Zaradi siceršnjega delovanja Evropskih ustanov oziroma Evropskega parlamenta (dolgih postopkov pri sprejemanju odločitev, prekomernega sprejemanja zakonskih predpisov in smernic, dvojnih meril pri obravnavi vladavine prava in podobno) ter različnih kriz, s katerimi se Evropska zveza tačas srečuje (s podnebnimi spremembami, z migrantsko krizo, vojno v Ukrajini …), kot tudi zaradi spremenjenih okoliščin v svetu, so namreč letošnje evropske volitve izjemno pomembne, saj se na njih ne bo odločalo le o zastopanosti političnih strank in s tem tudi slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, ampak tudi o načinih soočanja z aktualnimi izzivi in o nadaljnjem delovanju Evropske zveze: ali bo ta delovala kot zveza suverenih in svobodnih držav, ali pa bo delovala kot federacija »nesuverenih« držav.

Da je Slovenija pri obravnavi katoličanov nezavidljiva posebnost, kaže denimo to, da se vsako izjavo SŠK dojema kot vpletanje katoliške Cerkve v državno politiko, izjave drugih verskih skupnosti pa se dojemajo povsem drugače, kot nekaj demokratičnega in koristnega za družbo.

Na kaj naj bomo volivci pozorni, ko se odločamo med kandidati za evropske poslance? Kakšen naj bo dober evropski poslanec iz Slovenije?

Pri volilni izbiri kaže biti pozoren predvsem na dvoje: ali kandidat oziroma kandidatka prihaja iz uveljavljene politične stranke, ali pa iz stranke, ki se pojavlja le pred volitvami. Če kandidat prihaja iz uveljavljene stranke, je namreč veliko večja možnost, da bo uresničeval predvolilne obljube in zastopal interese svoje države, kot pa kandidat, ki prihaja iz neuveljavljene politične stranke. Med uveljavljenimi strankami pa kaže podpreti tiste kandidate – to je tudi moj odgovor na vprašanje, kakšen naj bi bil evropski poslanec iz Slovenije –, ki se zavzemajo za ohranitev krščanskih in tradicionalnih vrednot, za večjo transparentnost delovanja evropskih ustanov, za krepitev prostega pretoka blaga in storitev, za socialno pravičnost in blaginjo vseh evropskih državljanov, za svobodo govora in medijev, kot tudi nasprotujejo hitremu in nepremišljenemu zelenemu prehodu, nezakonitim migracijam, teoriji spola in drugim »prebujenjskim« agendam.

Robert Hlede je publicist in koordinator Civilne pobude Aktivno državljanstvo. FOTO: arhiv R. H.

Pred časom ste zbrali 2000 podpisov proti noveli Zakona o verski svobodi. Zakaj je, kot pravite sami, novela krivična in diskriminatorna do vernikov in verskih delavcev?

Omenjena novela je krivična in diskriminatorna zato, ker, prek zmanjšanja socialnih prispevkov verskim delavcem, verskim skupnostim (zlasti največji katoliški skupnosti in najštevilčnejši civilnodružbeni organizaciji) odvzema status družbeno koristnih organizacij in jih s tem postavlja v neenakopraven položaj z drugimi civilnodružbenimi in nevladnimi organizacijami, ki delujejo v Sloveniji. V mislih imam seveda samooklicane in druge organizacije civilne družbe, ki so same sebi namen in družbi nič ne dajejo ter za svoje delovanje prejemajo znatna denarna sredstva. Novela je krivična tudi zato, ker podcenjuje velik prispevek verskih delavcev ter vernikov pri reševanju najrazličnejših stisk ljudi in pri zagotavljanju pomoči ljudem v potrebi, pa tudi zato, ker zanika skrb verujočih za ohranjanje in obnovo kulturnih spomenikov, osveščanje in vzgojo ljudi za rast lastne in narodne identitete ter skrb za vrednote, ki ustvarjajo mir in sožitje med ljudmi. Pristojno ministrstvo oziroma aktualna vlada, ki vsakodnevno zavaja in se norčuje iz ljudi, je naše navedbe v obrazložitvi peticije seveda in pričakovano zavrgla ter v svojem odgovoru sprenevedavo napisala kup nebuloznih trditev.

Protiutež prostovoljni oziroma prisiljeni evtanaziji je dobra in vsem dostopna paliativna oskrba. Ta sicer ne prepreči smrti neozdravljivo bolnih ljudi, ohranja pa njihovo dostojanstvo, da ti umrejo v miru in dostojanstveno.

Smo se verniki, zlasti katoličani, zadosti jasno, glasno in množično opredelili proti noveli zakona, ki nam žaga vejo, na kateri sedimo?

Moj odgovor je, da se katoličani nis(m)o odzvali dovolj odločno proti zloglasni noveli. Na nek način se je ponovila zgodba pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko so levičarski aktivisti s Teo Jarc na čelu na volilno nedeljo napovedali in brez vsakršnega nasprotovanja vernikov tudi uresničili nadzor pridig pri mašah. Takratni neodzivnosti katoličanov se je čudil tudi publicist in politični komentator dr. Bernard Nežmah, ki dejal, da je zaradi namere levičarskih aktivistov pričakoval množični revolt kristjanov, kar pa se ni zgodilo.

Če je človekovo življenje nedotakljivo, ni mesta za pravico do nečesa (v našem primeru je to pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja), ki bi resničnost nedotakljivosti življenja kakor koli ogrožala.

Je glas katoličanov v slovenski politiki dovolj slišan? Ali dovolj politikov brani katoliške vrednote?

Mislim, da se glas kristjanov oziroma katoličanov v slovenski politiki večinoma ignorira; ko gre za druge veroizpovedi, pa ni tako. V tem smislu je slovenska politika nezavidljiva izjema, saj se v nobeni od drugih evropskih držav to ne dogaja ali vsaj ne v tolikšni meri. Da je Slovenija pri obravnavi katoličanov nezavidljiva posebnost, kaže denimo to, da se vsako izjavo Slovenske škofovske konference dojema kot vpletanje katoliške Cerkve v državno politiko, izjave drugih verskih skupnosti pa se dojemajo povsem drugače, kot nekaj demokratičnega in koristnega za družbo. Ali pa drugi primer, ko se zvonjenje cerkvenih zvonov prikazuje kot moteč dejavnik, verske običaje drugih veroizpovedi pa kot sprejemljivo posebnost.

Med uveljavljenimi strankami kaže podpreti tiste kandidate, ki se zavzemajo za ohranitev krščanskih in tradicionalnih vrednot, za večjo transparentnost delovanja evropskih ustanov, za krepitev prostega pretoka blaga in storitev, za socialno pravičnost in blaginjo vseh evropskih državljanov, za svobodo govora in medijev.

Kakšna je vloga in mesto katoličanov v družbi? V katerih segmentih družbe je njihov/naš prispevek največji, nenadomestljiv?

Strinjam se z vašo ugotovitvijo, da je vloga katoličanov v družbi nenadomestljiva. Ti imajo ali imamo, tako kot vsi drugi slovenski državljani, pravico, da aktivno sooblikujemo družbo. Prav tako imamo tako kot vsi drugi pravico in celo dolžnost, da javno izražamo svoja stališča in na različne načine prispevamo k razvoju družbe. To velja še toliko bolj ob predpostavki, da je aktivno delovanje kristjanov in njihovo javno izražanje mnenj v javnosti sestavni del krščanskega oznanjevanja. Krščanska vera ni namreč samo zasebna stvar posameznega kristjana, ampak je tudi stvar krščanske skupnosti ter njenega prizadevanja za krščanske in splošno priznane vrednote v dobrobit celotne družbe.

Na nek način se je ponovila zgodba pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko so levičarski aktivisti s Teo Jarc na čelu na volilno nedeljo napovedali in brez vsakršnega nasprotovanja vernikov tudi uresničili nadzor pridig pri mašah.

 »Katoliška cerkev se lahko politično udejstvuje, vendar le do določene stopnje,« je predlani dejala predsednica Državnega zbora za Mladino. Ali vodstvo slovenske Katoliške cerkve, zlasti škofje, res prekoračujejo svoje pristojnosti, kar se političnega angažmaja tiče, kot jim očita Urška Klakočar Zupančič?

Osebno menim, da se Katoliška cerkev premalo vključuje v politična dogajanja. Kar pa zadeva očitek Urške Klakočar Zupančič, aktualne predsednice Državnega zbora, pa tega očitka ne gre jemati resno, saj je vsakomur, ki vsaj malo pozna in zlasti razume pravi pomen ločenosti Cerkve in države, povsem jasno, da gre pri 7. členu Ustave, ki govori o tej ločenosti – to je že večkrat pojasnilo tudi Ustavno sodišče –, za nevmešavanje v izvirne pristojnosti Cerkve na eni strani in države na drugi strani. Gre namreč za ustavno določbo, ki ščiti Cerkev, da lahko neodvisno (od vsakokratne oblasti) opravlja svoje versko poslanstvo. S tem členom slovenska Ustava sledi civilizacijskemu idealu svobodnega sveta, ki po eni strani Cerkev in državo ločuje, po drugi strani pa Cerkvi omogoča svobodno delovanje, torej ji omogoča prav tisto, kar je v omenjenem intervjuju problematizirala predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič. V intervjuju je predsednica parlamenta namreč dejala, da so časi vpletanja Cerkve v pristojnosti države minili in da bo vrhu Cerkve, če bo treba, še enkrat razložila slovensko ustavo. Njen izpad nestrpnosti in pametovanja, kaj Cerkev sme in česa ne, so simptomatični primer luknjičnjavega poznavanja ustavnih pravic verujočih (v našem primeru katoličanov), kot tudi dokaz, da sedanja oblast ločitev Cerkve in države vidi kot sredstvo za izločitev katoličanov oziroma kristjanov iz družbe in iz političnega življenja.

Morebitna uzakonitev evtanazije ne predstavlja napredka pri zagotavljanju človekovih pravic, ampak prav nasprotno, je ali bi postala novodobna evgenična zabloda, z dolgoročnimi posledicami za družbo.

Vlada dr. Roberta Goloba je na polovici mandata. Kako bi ocenili njeni prvi dve leti?

Gre za najslabšo vlado, ki jih je Slovenija do sedaj imela. Od začetka njenega delovanja ni, razen praznih obljub in množice časovnic, naredila praktično nič omembe vrednega za slovenski narod oziroma je s svojimi odločitvami naredila in še dela veliko politično, moralno in finančno škodo, od katere si naša država še dolgo časa ne bo opomogla.

V mislih imam samooklicane in druge organizacije civilne družbe, ki so same sebi namen in družbi nič ne dajejo ter za svoje delovanje prejemajo znatna denarna sredstva.

Se v Aktivnem državljanstvu še vedno zavzemate za čim prejšnje predčasne volitve in kako realne so v resnici?

Do predčasnih volitev bi moralo priti že po prvem letu delovanja sedanje oblasti, ko je postalo jasno, da ta ne zna in ni sposobna sprejemati rešitev, ki bi bile dobre za državo in blaginjo njenih državljanov. Sicer pa je jalovost in neučinkovitost sedanje oblasti po svoje tudi razumljiva, saj ta pri svojih odločitvah ni samostojna in avtonomna, ampak je odvisna od odločitev, ki se sprejemajo v zakulisju, če sem natančnejši, od odločitev, ki jih sprejemajo neizvoljeni ali tisti, ki nimajo mandata volivcev. Da ne bi bila povzročena še dodatna škoda, se še vedno zavzemamo za predčasne volitve, a so te, zaradi obstoječega razmerja glasov v Državnem zboru, vedno manj realne. Presenečenja pa so vedno možna, tako da predčasnih volitev ne kaže povsem izključiti.

Mislim, da se glas kristjanov oziroma katoličanov v slovenski politiki večinoma ignorira; ko gre za druge veroizpovedi, pa ni tako.