Robanov kot - dolina blagoslovov

Zimski meseci ne smejo biti izgovor, da ostanemo doma. Če nimamo dovolj izkušenj, se je seveda modro odreči pohodom po zasneženem visokogorju, brez večjih težav pa lahko odkrivamo zimske lepote alpskih dolin. V Zgornji Savinjski dolini so kar tri velike in zelo znane ledeniške doline: Logarska dolina, Matkov kot in Robanov kot, ki ga bomo tokrat obiskali.

Glavni poudarek daje dolini drzna konica Ojstrice, ki bi jo težko primerjene imenovali. Dolina je stisnjena med strma ostenja Križevnika, Velikega vrha, Ojstrice in Krofičke. Le silna teža gmote ledenika je lahko izstružila prostor med grebeni. Ledenika seveda že nekaj tisoč let ni več v Robanovem kotu. Nanj poleg oblike doline spominjajo posamezni balvani in ledeniški nanosi, sicer pa se po dolinskem dnu vije hudourna Bela. Večinoma je struga suha, saj teče voda pod prodnimi nanosi, široka struga, razjedeni bregovi in razmetane skale pa nam dajo misliti, da je hudournik, ko se prebudi, zelo divji! Tudi pozimi je lep sprehod od Robanove domačije, kjer je cestna zapora, do planine. Kolovoz nas pelje skozi gozd, ki ga približno na sredini prekinja kakšen kilometer dolg Travnik. Poleti se lahko na planini okrepčamo z mlečnimi dobrotami, za katere poskrbijo Robanovi, in se nato odpravimo proti Korošici, pozimi pa je planina lahko že samostojen cilj.

Robanov kot je naseljen že vsaj tisočletje. Toliko se da slediti po dokumentih. Zato iz teh samotnih kmetij veje modrost stoletij, neprekinjenega sožitja z naravo. Vsaka podrobnost je zgovorna, od tega, kje so postavljene hiše in gospodarska poslopja, kako izkoriščajo zavetrje, sončne lege, bližino vode, do izvirnih načinov zapiranja les. Samotne kmetije so nekdaj živele samostojno, večino tega, kar so potrebovali za preživetje, so pridelali sami. Seveda so bili redko posejani sosedje dobro povezani med seboj in so si pomagali. Vse to se je ohranilo do danes; seveda prilagodilo sedanjim razmeram. Prirojena in pridobljena gostoljubnost je temelj turizma na kmetih, da dobrot domače kuhinje sploh ne omenjam!

Na Solčavskem, kamor sodi tudi Robanov kot, je veliko podobnosti s Koroško. To je razumljivo, saj so bile povezave z Železno Kaplo v preteklosti dosti močnejše kot z Lučami, do katerih je bilo težko priti skozi sotesko Savinje pri Igli. Izgradnja ceste Solčava _ Luče konec 19. stoletja je zadeve korenito spremenila, vezi s Koroško so zopet bolj zaživele šele z odprtjem mejnega prehoda na Pavličevem vrhu.

Mnogo modrosti iz življenja Solčavanov je ohranil Joža Vršnik - Robanov, ki je znal tenkočutno opazovati in s kleno preprostostjo to tudi zapisati. Dejstvo, da je dolina že vse od leta 1950 zavarovana kot krajinski park, je v veliki meri njegova zasluga.

Na Robanov kot me veže veliko izjemnih spominov. Ne le zaradi lepot narave, ki jim ni kaj očitati, ampak predvsem zaradi srečanj z ljudmi. Na vrhu Strelovca sem tako srečal Knezovo Nežo, ki je uro hoda daleč prinesla na vrh pero ruševca, da bi ga lahko tam videlo več ljudi. To je bil moj prvi stik s Knezovimi, kjer sem tolikokrat doživel veličino ponižnosti. Pa zimski večeri pri Robanovih, ob citrah in pesmi … Gledam dvajset let stare slike: za mizo pri Knezovih je živahno, Robanova mladina se navaja na citre … Danes je marsikaj drugače, a kamniti obraz Ojstrice ne kaže bistvenih sprememb. Ni kaj, tudi zame je napočil skrajni čas, da se spet odpravim v Robanov kot!

Dostop
V Luče iz Mozirja ali Kamnika (čez Rak) proti Solčavi, kjer pred Rogovilcem zavijemo levo do kmetij v spodnjem delu doline.