Celjska Mohorjeva družba je izdala strokovno knjigo v angleščini, ki jo je pod naslovom The Roman Inscriptions from Celeia and its ager (rimski zapisi v Celeji in njeni okolici) napisala dr. Julijana Visočnik.

V nizu svetovnih imperijev v davnini je Rimsko cesarstvo, ki je v svojem največjem obsegu v 2. stoletju segalo od Britanije do severne Afrike in od Pirenejskega polotoka do Kaspijskega jezera in Perzijskega zaliva, združevalo tudi večji del Evrope in jo v prenekaterem oziru zaznamovalo vse do danes. Del tako »združene Evrope« so bile tudi današnje slovenske dežele. O navzočnosti rimskega imperija na naših današnjih tleh nam poleg pisnih virov govorijo številne arheološke ostaline, od cestnih povezav, ostankov bivanjske kulture in svetišč do dragocene dediščine rimske umetnosti, včasih zapostavljenih napisov na ostankih svetišč, javnih prostorih in nagrobnikih.

Dr. Julijana Visočnik si je za predmet svoje obsežne raziskave izbrala široko področje vseh rimskih zapisov v Celeji in njeni okolici.

Napisi, vklesani v kamen, ki ga je večinoma že dodobra najedel zob časa ali so mu potrebe poznejših prebivalcev namenile drugačno namembnost (fragmenti, vzidani v stene hiš ali današnjih kultnih prostorov), so kljub svoji fragmentarnosti postavili Celejo v središče družbenega, političnega in gospodarskega dogajanja v rimskem imperiju od konca prvega do konca petega stoletja.

Celeja je bila že v predrimski dobi pomembno upravno in trgovsko središče na t. i. jantarski poti in je v času rimskega imperija to svojo vlogo še nadgradila kot pomembno upravno središče za velik del južnega Norika.

Vedenje o prebivalcih rimske Celeje

V svojih epigrafskih raziskavah se je dr. Julijana Visočnik osredotočala predvsem na rimsko provincialno družbo na slovenskem prostoru, raziskovala je prebivalce Celeje, ki so večino svojega življenja preživeli v drugih pomembnih gospodarskih in kulturnih centrih po vsem rimskem imperiju, ukvarjala pa se tudi s tistimi, ki so se v Celejo priselili, tukaj delovali in umrli. Tudi to potrjuje pomembno vlogo tega rimskega mesta na zemljevidu političnih, gospodarskih in vojaških središč v obravnavanem času in prostoru. Obenem pa ohranjeni epigrafski material Celeje ponazarja veliko mobilnost elit vojaškega, upravnega in poslovnega sveta.


Rimski mozaik

Dr. France M. Dolinar je v predgovoru opozoril še na drugi pomemben vidik raziskave dr. Julijane Visočnik, ki je posvečen razvoju t. i. vulgarne latinščine, torej »vsakdanjemu« jeziku, ki so ga govorili v posameznih obdobjih rimske zgodovine in se seveda razlikuje od klasične latinščine. Ta razvoj ni samo časovno pogojen, ampak so nanj vplivale tudi krajevne razmere. Njena analiza bistveno dopolnjuje naše dosedanje vedenje o populaciji rimske Celeje, o njihovi organiziranosti, o razslojenosti rimske družbe, o njihovi miselnosti in navadah, načinu življenja in njihovi verski praksi, načinu izražanja ter o poklicih, ki so bili prisotni v določnem času na tem ozemlju.

Vsi znani zapisi na območju Celeje

V svojem skrbno pripravljenem delu je Julijana Visočnik zbrala in po strokovno uveljavljeni metodologiji znanstveno obdelala vse znane zapise na območju Celeje in njene okolice (nagrobniki, oltarji, cesarski, počastitveni, gradbeni), okoli petsto jih je po številu. Njeno znanstveno analizo bogati tudi obsežno slikovno gradivo. Tako stopajo pred nas poleg predstavnikov rimske politične in vojaške oblasti v Celeji praktično vsi sloji takratnega prebivalstva in odstirajo vlogo, ki so jo odigrali na političnem, vojaškem in poslovnem področju, vključno s podatki o njihovi ožji domovini. V Celeji srečamo predstavnike domala iz celotnega rimskega cesarstva. Knjiga Julijane Visočnik pomembno dopolnjuje naše vedenje o rimski zgodovini na današnjem slovenskem ozemlju. Z objavo knjige v angleškem jeziku pa bo o bogati rimski dediščini na ozemlju nekdanje Celeje seznanila tudi bralce izven naših nacionalnih meja.

Dr. Julijana Visočnik

Celje kot mala Troja

Arheologinja dr. Irena Lazar pa je o knjigi zapisala, da zgodovina raziskav rimske Celeje sega daleč nazaj v 15. stoletje, če sklepamo po zbiranju in hranjenju marmornih napisov in reliefov. Že grofje Celjski so, verjetno v duhu evropske renesanse in ponovnega odkrivanja antičnega sveta, celopostavnemu kipu rimske boginje uredili polkrožno nišo v obzidju Knežjega dvora. Prva obširnejša poročila o rimskih spomenikih v Celju prinaša Paolo Santonino, ki je v svojih popotnih dnevnikih konec 15. stoletja opisal nekatere napise in reliefe, vzidane v pročelja hiš. Meščani so Celje zaradi obilice antičnih ostankov poimenovali kar mala Troja (Troia secunda).


Ostanki rimske ceste v celjskem muzeju

Skozi stoletja zbiranja in novih odkritij se je kmalu rodila ideja o zaščiti najdenih spomenikov. Ob cerkvi sv. Danijela so spomenike zbrali in zavarovali in Celjani so tako dobili svoj prvi lapidarij, ki je bil osnova za muzejsko zbirko Mestnega muzeja, ustanovljenega leta 1882.

Pisana paleta življenja noriške Celeje

»Po dolgih stoletjih zbiranja in proučevanja imamo končno pred seboj obsežno monografijo oz. študijo epigrafskega gradiva, ki celovito in na sodoben način predstavlja bogato dediščino rimske Celeje,« spomni dr. Lazarjeva. »Napisi, ki jih je avtorica začela proučevati najprej v okviru svojega doktorskega dela in nato nadgrajevala s posameznimi specialističnimi študijami, nam odkrivajo pisano paleto življenja noriške Celeje in njenega mestnega območja. Razkriva nam pogled v medkulturnost mesta v okviru rimske države, njegovo vpetost v vse strani imperija ter nenazadnje premožne in pomembne posameznike, ki so s svojim delom oblikovali in usmerjali ne samo življenje mesta, ampak celotnega imperija.

Mesto iz marmorja je dobilo monumentalno delo o svojih marmornih spomenikih in samo želimo si lahko, da mu bo kmalu sledilo še kakšno.«

Foto: Rimski nagrobnik, vzidan v zid hiše na Glavnem trgu 11 v Celju