Papež Frančišek je minulo soboto popoldne v Rimu obiskal Edith Bruck, ki je preživela koncentracijsko taborišče Auschwitz. Madžarsko-italijanska pisateljica, ki bo prihodnje leto dopolnila 90 let, je v nedavnem pogovoru za vatikanski časnik L'Osservatore Romano – v januarski številki ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta - predstavila svoje spomine na to težko obdobje v življenju. Papež, ki je prispevek prebral, je Bruckovo želel spoznati, zato se je, kot poroča spletni portal Vatican News, odpravil na obisk v njeno stanovanje v središču italijanske prestolnice.

Edith Bruck se je rodila v številčni judovski družini na Madžarskem. Kot najstnico so jo leta 1944 odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, od koder so jo premestili v Dachau, pozneje pa v Bergen-Belsen, kjer je leta 1945 dočakala osvoboditev. Leta 1954 je odšla v Italijo in pozneje prejela tudi italijansko državljanstvo. V svojih zapisih se je vedno znova posvečala svojemu otroštvu in holokavstu. Njena dela so bila večkrat nagrajena. Svoje življenje je posvetila pričevanju o grozljivih dogodkih druge svetovne vojne. K temu sta jo nagovorila dva tujca, s katerima se je pogovarjala v taborišču Bergen-Belsen: »Pripoveduj o tem. Ne bodo ti verjeli. Toda če preživiš, pripoveduj o tem. Tudi za naju.« Bruckova je ohranila vero v moč spomina.


FOTO: Vatican Media

Iz zapisov Bruckove veje neverjetno upanje

Pogovor z Bruckovo v vatikanskem časniku je na papeža naredil velik vtis; pisateljica v njem poroča o grozotah, ki jih je morala z družino prestati med preganjanjem nacistov. Opisuje pa tudi številna srečanja z ljudmi, ki so ji rešila življenje. Iz njenih zapisov veje neverjetno upanje, ki je navdušilo tudi svetega očeta. Tudi ko se spominja najtemnejših trenutkov v breznu groze, v katero je bila potisnjena in v katerem je izgubila velik del svoje družine, nikoli ne pozabi usmeriti pogleda v nekaj dobrega, lepega, v ščepec človečnosti, ki ji je omogočila, da je še naprej živela in upala.

Ko v pogovoru za L'Osservatore opisuje svoje življenje v getu, potem ko je bila vsa njena družina iztrgana iz domačega okolja v vasici na madžarskem podeželju, omenja človeka, nejuda, ki jim je podaril cel voz hrane, da bi pomagal ljudem, ki so jih nacisti preganjali. Pozneje govori o obdobju, ko je morala v taborišču Dachau kopati jarke, in se spominja nemškega vojaka, ki ji je vrgel prazno pločevinko, da bi se z njo lažje umila – toda, je pojasnila, »na dnu pločevinke mi je pustil kanček marmelade«.

Sledil je kuhar, ki je skrbel za hrano nacističnih veljakov. Edith je vprašal po imenu in ko mu je odgovorila, ji je s tresočim glasom dejal: »Hčerko imam, tvojih let.« Nato je »iz žepa potegnil glavnik, se ozrl na mojo glavo, poraslo s puhom, in mi ga podaril,« se spominja Bruckova. »Zdelo se mi je, kot bi se po dolgi odsotnosti znova znašla v navzočnosti človeškega bitja. Zelo me je ganilo njegovo dejanje, ki mi je znova prineslo življenje in upanje.«

Pomen spomina ter vloga ostarelih pri ohranjanju in posredovanju spominov mlajšim generacijam

Papež Frančišek je prosil, če bi preživelo iz Auschwitza lahko spoznal, in če je le mogoče, ne v uradnih prostorih Vatikana. Bruckova je njegovo željo z veseljem udejanjila in je visokega gosta sprejela kar na svojem domu. Kot poroča Radio Vatikan, je svetemu očetu v enournem pogovoru pripovedovala o svetlih trenutkih, ki so bili posejani skozi izkušnjo pekla v koncentracijskem taborišču ter nato izrazila strahove ter upanja glede časov, ki jih preživljamo. Pri tem je poudarila, kako dragoceni so spomini in vloga ostarelih pri ohranjanju ter posredovanju spominov mlajšim generacijam.

Papež Frančišek se je Bruckovi zahvalil za njeno pričevanje, z obiskom pa se je želel tudi pokloniti »ljudstvu – mučencu norosti nacističnega populizma« ter Gospoda znova prosil odpuščanja v imenu človeštva.


FOTO: Vatican Media