Rihard je bil pravi angleški gentleman, da si le s težavo mislimo plemenitejšega človeka. Odraščal je v nemirnih časih, ko so si angleški stanovi z »veliko listino svoboščin« (1216) pridobili pravico do nadzorstva nad izvajanjem kraljeve oblasti. Rodil se je okoli leta 1197 v bogati plemiški družini, ki je v državljanski vojni zašla v dolgove in izgubila očeta. Posestvo je prevzel Rihardov starejši brat. Ko ni mogel izplačati upnikov, je moral v zapor. Rihard je delal kot hlapec in se trudil noč in dan, da bi pomagal zadolženemu posestvu na noge. To se mu je tudi posrečilo. Sorodniki so mu poiskali plemenito in bogato nevesto, ko mu je brat zapisal posestvo.

Rihard se je vsemu odpovedal in odšel na študij v Oxford in Pariz. V Bologni je študiral cerkveno in civilno pravo. Tam ga je neki sloveči profesor določil za svojega naslednika in mu ponudil roko hčerke edinke. Rihard je odklonil sijajno ponudbo in se vrnil na Angleško, kjer so ga v Oxfordu izvolili za vseučiliškega kanclerja, canterburyjski nadškof Edmund pa si ga je vzel za tajnika. Po nadškofovi smrti je Rihard odšel v neki dominikanski samostan študirat bogoslovje in postal mašnik, kasneje pa še škof.

Kot škof je bil velik dobrotnik revežev. Svoje dohodke je premišljeno razdeljeval; kjer je bilo mogoče, je ubogim in stiskanim pomagal do polnih pravic. Ko ga je starejši brat svaril, naj ne razmetava premoženja, mu je Rihard odvrnil, da si je sicer zase obdržal konja, da more hitreje priti do Kristusovih udov, ki trpe, pripravljen pa je prodati tudi tega, če bi videl, da je to všeč Bogu, ki je zdaj njegov edini gospodar.

Umrl je 3. aprila 1253. Takrat goduje.