Med tistimi, ki danes godujejo, je ribniški župnik Anton Berčan, Ljubljančan iz Novih Jarš, iz Župnije Sv. Križ. Pastirsko službo duhovnika opravlja že več kot 40 let, v ribniški župniji pa službuje od 1. avgusta 2004. Ob današnjem godu je z nami z veseljem delil nekaj svojih misli o svojem zavetniku.

Kdo vam je izbral krstno ime in ali vidite kakšno podobnost z vašim zavetnikom? Če bi imeli možnost, da se srečate z njim, kaj bi ga vprašali?

Ime sem podedoval po svojem očetu. Tudi on je bil Anton in skupaj sva godovala. Kakšne velike podobnosti s svojim krstnim zavetnikom niti ne vidim, pač pa ostajata ideal in vzor, da je treba velikokrat popraviti smer, ker nas hitrost življenja in včasih prevelike vsakdanje skrbi zapeljujejo, da sebe postavljamo na prvo mesto.

Ribniški župnik Anton Berčan (drugi z desne) skupaj z romarji pred votlino sv. Antona Puščavnika v Egiptu. FOTO: Osebni arhiv

V Zanderjevi knjigi »Ko vera še ni bila dolgočasna« je sv. Anton opisan kot človek, ki je zapustil vse in odšel v puščavo. Lahko bi rekli, da so se ti prvi puščavniki podali v neko nerazumno avanturo, da bi svetu pokazali, da cilj našega življenja ni v obilnosti bogastva. Smisel življenja so našli v »potopljenosti« v Boga. Kaj bi danes vprašal sv. Antona? Gotovo bi ga vprašal, kako in s čim prepričati današnji svet, pa tudi sebe, da bomo postali bolj krščanski, da nas ne bo skrb za materialno odtegnila proč od duhovnega. Kaj narediti, da bo Bog postal del našega vsakdana?

Čeprav je sveti Anton Puščavnik zavetnik menihov in puščavnikov, ga pri nas radi upodabljamo s prašičkom, z zvoncem in s palico v obliki črke T. Med drugim se mu radi priporočajo živinorejci, mesarji in peki. Od kje izvira ta povezava s prašičkom, z zvoncem in s palico?

Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti. Sv. Antona Puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev. Marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.

Sv. Anton Puščavnik s palico v obliki črke T. FOTO: Splet

Čeprav so mu starši zapustili lepo premoženje, se je držal Jezusovega naročila, naj vse razda in proda ter s tem pomaga revežem. Kako vidite to njegovo zvesto sledenje Kristusovemu evangeliju?

Sv. Anton je oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je v sebi začutil božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Čas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je, ne da bi vedel ali hotel, pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.

Od staršev ni podedoval le materialnih stvari in dobrin, ampak je za življenjsko doto dobil tudi pobožnost, gledanje na svet z duhovnimi očmi. Deležen je bil lepe družinske vzgoje in zgleda staršev. Zato je bil zmožen narediti tako velik korak v življenju. Božjo besedo je vzel zares. Jezusu je verjel in je brezkompromisno sprejemal njegov nauk. Ni bil polovičar, ampak je hotel izpolniti vse, kar bi ga še bolj približalo Bogu.

Anton Berčan: »Nešteto je možnosti za molitev, samo hoteti je treba.« FOTO: Osebni arhiv

Sv. Anton kot oče menihov in puščavnikov je svoj čas namenil goreči molitvi in obiskovanju pobožnih puščavnikov. Kako pomembno mesto in vlogo ima molitev v vašem duhovniškem življenju?

Duhovniškega življenja brez molitve ni. Potem postaneš samo uradnik Cerkve. Nešteto je možnosti, da svoje življenje posvečujemo z molitvijo. Sveta maša, molitev brevirja, rožni venec, kratke molitve in misli ob vsakdanjem delu. Meditacija ob dnevni Božji besedi. Molitev v avtu ali na sprehodu. Nešteto je možnosti za molitev, samo hoteti je treba. Gotovo nas tudi vsakdanje skrbi včasih odvrnejo od molitve, toda molitev naj nam postane pravilo. Tako hitro lahko zapademo v duhovno lenobo.

Med drugim je bil znan po tem, da se je odmaknil v puščavske gore na desnem bregu Nila, kjer se je preživljal s skromno hrano in kar dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besede. Je bil pa dovolj zgovoren njegov zgled. Tudi sami menite, da dejanja štejejo več kot besede?

Znan latinski pregovor »Verba movent, exempla trahunt«, prevajamo z: besede mičejo, zgledi vlečejo. Jezus govori o farizejih, da govorijo drugače kot delajo in nas opominja naj jim ne postanemo podobni. Hudo je, če ljudje ne vidijo duhovnika v cerkvi, če pride na mašo zadnjo minuto in če je prvi zunaj cerkve. Treba je imeti rad Boga in ljudi in to ne le v besedah.

Anton Berčan je leta 2021 postal častni občan Ribnice. FOTO: Osebni arhiv

Še enega pomembnega Antona zasledimo na cerkvenem koledarju. 13. junija namreč goduje sv. Anton Padovanski. Vam tudi takrat kdo vošči za god?

Nič hudega, če mi voščijo tudi 13. junija, ko goduje sv. Anton Padovanski. Saj je vsaka pozornost lepa. Takšnemu pač rečem, da je tudi Anton Padovanski imel god 17. januarja, ko še ni bil razglašen za svetnika.