Razhajanja med nezgrešljivim narečjem in tujimi jeziki za ribniške krošnjarje niso bila ovira. Prav očarljivo narečje, ki mu lahko prisluhnete, če posedite na kavi v katerem od lokalov v Ribnici ali vaseh v okolici, je lahko drugi razlog za obisk teh krajev ‒ če seveda imate s pestrostjo narečij v Sloveniji količkaj veselja. Tretji razlog, ne tako razveseljujoč, pa so čarovniški procesi. In še kaj zanimivega se najde v Ribnici.

Krošnjarski patent 

Za seznanitev s suho robo, ki jo na Ribniškem še vedno izdelujejo, se je najbolje odpraviti na dva naslova. Oba sta v mestnem središču. En je Rokodelski center, v katerem stari mojstri obiskovalcem občasno prikažejo to obrt, drugi je le malenkost od njega oddaljeni Muzej Ribnica, nekdanji Ribniški grad. Ljudje so se z izdelavo suhorobarskih izdelkov v teh krajih ukvarjali že veliko pred letom 1492, ko je cesar Friderik III. Habsburški izdal tako imenovani krošnjarski patent. Ta je meščanom Kočevja naročal, da ne smejo ovirati podložnih kmetov s širšega območja Kočevskega in Ribniškega pri trgovanju z vsem, kar pridelajo, vzgojijo in izdelajo.

Ljudje so se z izdelavo suhorobarskih izdelkov v teh krajih ukvarjali že veliko pred letom 1492.

S patentom je cesar kmetom dodelil privilegij svobodne neobdavčene trgovine s svojimi lastnimi izdelki in pridelki. Med blagom, ki so ga lahko prodajali, je bila tudi suha roba, domači izdelki iz lesa. Pri trgovanju z njimi so bili najspretnejši Ribničani, zato je suha roba, ki so jo sicer izdelovali na širšem območju, postala znana kot ribniška. Prodajali so še druge izdelke, tudi platno in lončeno posodo; s tradicijo izdelave slednje se prav tako lahko seznanimo v Rokodelskem centru. Najbolj znan ribniški lončarski izdelek je pravzaprav igrača – konjiček, ki »v riti piska«.

Suha roba

Besedna zveza suha roba označuje nekaj deset izdelkov iz lesa: sita, rete in rešeta, škafe in deže, zobotrebce, žlice, tolkače in kuhalnice … Razlage izvora izraza se nekoliko razlikujejo. Mojstri, specializirani za izdelavo različnih posod, pravijo, da izhaja iz pintarije, kar je iz nemške besede Bindner (sodar) izvirajoč narečni izraz za posodarstvo. 

Nekateri izdelki, na primer kuhalnice, morajo biti izdelani iz svežega lesa, prav nasprotno pa mora biti posoda iz suhega lesa. Če bi napravili škaf iz svežega lesa, bi, ko bi se les posušil, razpadel. Etnologi pravijo, da je šlo bolj kot ne za marketinško potezo ‒ ker so gospodinje spraševale, ali je neki izdelek iz suhega lesa, so Ribničani radi poudarjali, da je to suha roba, torej kakovosten izdelek.

Na vprašanje, ali se jim je delo izplačalo, ki ga zastavite kateremu od starih mojstrov, ki v ribniškem Rokodelskem centru obiskovalcem občasno prikažejo svoje ročne spretnosti, vam bo ta ognjevito zatrdil, da ne. In dodal: »Samu dolge rakje smo majli!« Kar pomeni, da so se pretegnili od dela, zaslužili pa da niso nič. A ko se stari mojstri zresnijo, povedo, da je bila potreba po različnih lesenih izdelkih še pred nekaj desetletji velika. 

O okretnosti suhorobarjev govori ribniška himna S’m Ribn’čan Urban.

O okretnosti suhorobarjev govori ribniška himna S’m Ribn’čan Urban. Govori o dobrodušnem in šaljivem, a tudi podjetnem, »z vsemi žavbami namazanem« Urbanu, ki prodaja lončarske izdelke in seveda suho robo. Pesem je krožila med ljudmi, še preden jo je domačin Janez Podboj, duhovnik in pisatelj, proti koncu 19. stoletja uredil tako, kot je znana zdaj. Na prvo septembrsko nedeljo vsako leto v Ribnici organizirajo tradicionalni Ribniški sejem suhe robe in lončarstva.

 Tudi lončarstvo je bilo tu nekoč pomembna dejavnost, ki je pomagala ljudem preživeti. FOTO: Luka Ileršič

Še vedno živa tradicija

V preteklih stoletjih je suha roba mnogim družinam pomagala preživeti. Nekateri so odhajali zdoma prodajat le svoje izdelke, kasneje pa je bilo vse več takih, ki so jih odkupovali še od drugih izdelovalcev, pogosti so bili tudi mešetarji, trgovci, ki so zgolj prodajali kupljeno blago. Na pot so se opravljali z značilno krošnjo (zato tudi »krošnjarski« patent) na hrbtu, na kateri so bili obešeni različni suhorobarski izdelki, manjše pa so nosili v košarah. Tovor je bil zelo težak, včasih menda celo sedemdeset kilogramov. Z razvojem poti in prevoznih sredstev so začeli odhajati na pot z vozovi, kasneje pa z avtomobili, kombiji, tovornjaki, svoje blago so pošiljali z vlakom ... 

Na pot so se opravljali z značilno krošnjo na hrbtu.

Najboljši čas za suhorobarje je bila druga polovica 18. in 19. stoletja; kar zadeva obseg prodaje suhe robe, pa je bil pomemben prihod vlaka v Ribnico leta 1893. To je olajšalo dostavo v tujino, zato se je obseg močno povečal. Izdelava suhe robe se je v zadnjih desetletjih zmanjšala, modernizirala in spremenila, a se še ohranja. Pred modernimi trgovskimi središči po Sloveniji in po tržnicah, na primer na glavni ljubljanski tržnici, lahko vidite ribniške prodajalce suhe robe.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.