Najprej na Perlan

Če želimo dobiti občutek, kaj je pravzaprav Reykjavik, kjer živita slabi dve tretjini prebivalstva Islandije, je najboljša odločitev vzpon na hribček Öskjuhlid. Dviga se točno 61 metrov nad morjem in leta 1939 so na njem postavili prvi ogromen rezervoar za vročo vodo. V naslednjih dveh desetletjih so jih dodali še pet. Vsak vsebuje kar 5000 kubičnih metrov oziroma pet milijonov litrov vode. Vroča geotermalna voda ogreva večino stanovanj v Reykjaviku, nekatere glavne ceste in pozimi celo mnoge mestne pločnike. Zaradi višine in ogromne mase pride brez težav do desetega nadstropja katerekoli stolpnice v mestu.

V začetku devetdesetih let so kompleks rezervoarjev temeljito prenovili, jih med seboj povezali, zgradili razgledno ploščad in uredili izjemne muzejske zbirke, prikaz ledenika in ognjenika ter odlično repliko klifa Látrabjarg z njorkami, potem pa kompleks odprli za javnost. Takrat so začeli uporabljati ime Perlan, ki izhaja iz angleške besede za biser. In res je neke vrste biser. Če ima obiskovalec čas le za Reykjavik, dobi z ogledom Perlana dober vpogled v celotno Islandijo. Na vrhu Perlana je tudi odlična restavracija, sicer zelo draga, a je menu tipično islandski in razgled z razgledne ploščadi izjemen.

Mali kiosk je postal svetovno znan, ko si je v njem privoščil islandske klobasice Bill Clinton. FOTO: Daša Ganna Mahmoud

Ogrevano morje

Proti severu se dvigajo vulkanske gore, sonce sije nizko in morje se sveti proti zahodu. Nad mestom se dviga mizasta gora Esja, katere najvišji vrh meri 914 metrov. Nisem je še osvojila, imam pa to v načrtu. Prebivalci Reykjavika jo imajo za »svojo mestno goro«. Tam daleč na severozahodu zagledamo belo kapico čudovite vulkanske gore Snaefellsjökul, kjer je Jules Verne poskušal v svoji bujni domišljiji vstopiti na pot proti središču Zemlje. Na zahodni strani je središče mesta, na sosednjem hribčku se belo sveti slavna cerkev Hallgrímskirkja, simbol mesta. In potem zagledam spodaj, proti jugu, presenetljivo plažo Nauthólsvik.

Brala sem o tej nenavadni plaži, kjer mrzlo severnoatlantsko morje po ceveh ogrevajo z vročo geotermalno vodo. Odločila sem se, da bom hodila tja plavat vsak dan. In danes je prvi dan! Nastavim navigacijo na plažo in čez petnajst minut sem tam!

Tam daleč na severozahodu zagledamo belo kapico čudovite vulkanske gore Snaefellsjökul, kjer je Jules Verne poskušal v svoji bujni domišljiji vstopiti na pot proti središču Zemlje.

 Atlantski ocean ima v Dimnem zalivu (Reykjavik pomeni Dimni zaliv) poleti med 12 in 16 stopinjami, pozimi pa se temperatura spusti tudi do dveh stopinj pod ničlo. Kopališče je zelo lepo urejeno, gradbeniki so uredili polkrožno laguno, nasuli droben pesek, zgradili podolgovat bazen s stalno termalno vodo s približno 38 stopinjami, v laguni pa je temperatura vode poleti krepko čez 20 stopinj. Nad kopališčem je veliko brezplačno parkirišče in le malo dlje moderna stavba reykjaviške Univerze. Najpogumnejši plavajo iz tople lagune na odprto morje, kar se za Skandinavce seveda spodobi. Kaj pa jaz? Nisem prepričana …

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.