Knjigo sta predstavila avtor Damjan Hančič in zgodovinarka Tamara Griesser Pečar; desno je direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver.

Študijski center za narodno spravo je izdal knjigo dr. Damjana Hančiča, Revolucionarno nasilje na osrednjem Notranjskem, 1941–1945.

Revolucionarno nasilje na osrednjem Notranjskem, 1941–1945 je četrta knjiga Damjana Hančiča v sklopu medvojnega revolucionarnega nasilja.

Pred tem je raziskal medvojno revolucionarno nasilje vzhodne ter osrednje in zahodne Gorenjske, in območja Ljubljane.

Opisal je območje od Notranjih Goric, Brezovice, Borovnice, prek Vrhnike, Logatca, do Hotedršice, Kalc in Planine.

Podobno kot drugod v Ljubljanski pokrajini

Avtor je ugotovil, da sta število žrtev in zlasti časovnica izvajanja revolucionarnega nasilja na tem območju »v glavnem podobna razvoju v Ljubljani in celotni Ljubljanski pokrajini (prvi dvig žrtev leta 1942, nato največji skok v maju in juniju 1945).

Vendar pa razmeroma nizko število žrtev v prvem valu revolucionarnega nasilja spomladi 1942 kaže na neko specifiko tega območja v primerjavi z ljubljanskim (ob)mestnim in dolomitskim območjem: večje število stacioniranih okupacijskih vojakov zaradi bližine železniške proge Ljubljana–Trst in poseben razvoj revolucionarnega odporniškega gibanja na območju Logatca, kjer na začetku organizacije OF in odporniškega gibanja niso vodili komunisti, ampak sokoli.«

»Napad« na preserski most in povračilni ukrep okupatorja

Prav na Notranjskem in Dolenjskem je komunistična revolucija pustila najhujše posledice. Osrednja Notranjska je bila strateško pomembna zaradi železniške proge Ljubljana–Trst. Spomnimo se partizanskega »napada« na preserski most decembra 1941, zaradi katerega so Italijani aretirali številne prebivalce bližnjih vasi in 48 domnevnih udeležencev izročili vojaškemu vojnemu sodišču v Ljubljani. Pozneje so tem pridružili še 21 ljudi, tako da je bilo na procesu obtoženih 69 prebivalcev Borovniške kotline. 28 so jih obsodili na smrt, 12 na dosmrtno ječo, 4 na 30 let zapora, 5 na osem let eden na pet let, 19 jih je bilo oproščenih. Potem so 16 na smrt obsojenih ustrelili (10. 3. 1942). Za obsojene se je zavzemal tudi ljubljanski škod dr. Gregorij Rožman.

Ko so Dolomiti postali »beli«

Med primerjavo osrednjega dela Notranjske s severovzhodnim notranjskim območjem, točneje območjem Dolomitov, je zasledil podobnost v časovnici dviga in padca števila ubitih s strani komunistične revolucije (prvi leta 1942, drugi poleti 1945), »vendar je bilo na slednjem glede na število prebivalcev obakrat večje kot na prvem«, kot je zapisal.

Tako je npr. partizanska revolucionarna stran v župniji Šentjošt, ki obsega kraje Šentjošt, Butajnova, Planina nad Horjulom, Smrečje in Samotorica, v letih 1941–1945 ubila 134 ljudi, od tega 32 med vojno, zlasti leta 1942, ko je bilo poleti 1942 ubitih kar 23 oseb (17 moških in šest žensk).

Takoj po končani vojni so komunisti umorili 102 osebi. To pomeni, da je bilo že v letu 1942 na dolomitskem območju precej več žrtev revolucionarnega nasilja kot v osrednjem delu Notranjske. Osnovni razvoj vrhunca in padca števila žrtev je primerljiv z ljubljanskim in s celotnim notranjim območjem, vendar je število žrtev v prvem obdobju izbruha revolucionarnega nasilja večje kot na osrednjem Notranjskem.

Vsaka takšna publikacija je dobrodošla in koristna

Ker je to območje v literaturi po letu 1990 bolje publicistično obdelano kot mnoga druga območja Slovenije, je avtor precej navajal že objavljene podatke. Nekaj je tudi arhivskih virov, vendar bi jih lahko bilo več.
Vendar je vsaka takšna publikacija dobrodošla in koristna, saj je mit o NOB, s katerim želijo prikriti morijo komunistične revolucije ter njene posledice, vedno bolj prisotna v medijih, politiki in celo kulturi.

Foto: Ivo Žajdela