Nekaj desetletij je bilo potrebnih, da so s stavkov začele padati ideološke luske, ki so pogojevale analize, ocene in razmišljanja. Ob časovni distanci, ki ob prehodu generacij prevetri marsikaj, sta morala svojo pot zaključiti tudi sestrska totalitarizma, ki sta otežila 20. stoletje. Ko je na evropski celini padla še zadnja inačica neposrečenega poskusa uresničitve revolucionarne ideje, so se propagandni panoji začeli majati, marsikje se je pokazala zrcalnost forme mentis in metod, popustil je molk o nekaterih ugotovitvah, iz mitologije smo prešli v pripoved, ki je bližja zgodovinski. No, ne povsod in ne vedno, a vendar.

V soboto, 28. oktobra 1922, dučeja v Rimu ni bilo. Pripeljal se je z vlakom naslednji dan, na povabilo kralja Viktorja Emanuela III., ki mu je ponudil mesto predsednika vlade. Dotlej je v Milanu čakal na politični razplet, s parlamentarnimi strankami se je več mesecev pogajal za vstop v vlado. Ponujali so mu več ministrstev, ker so ga nameravali posrkati v sistem, a on je vztrajal pri zahtevi po premierskem mestu in ga naposled dosegel.

Fašisti so na oblast prišli ne le zakonito, temveč tudi povabljeni. O tem, da je takratna politika zašla v slepo ulico, nekaj pove dejstvo, da je fašistična stranka z desetino parlamentarcev, 35 jih je premogla, nato vladala dve leti, do volitev.

Pohodniki na Rim niso bili vojska revolucionarjev, ki je zavzela večno mesto, bolj so bili podobni neurejenemu sprevodu mož, med katerimi je bilo veliko razočaranih veteranov iz prve svetovne vojne, ki so pred Rimom pod dežjem počakali na politični dogovor, saj bi kralj nanje lahko poslal vojsko in jih razgnal. Šele nato so paradirali po mestnih ulicah. Duče je v svojem prvem premierskem govoru v parlamentu z neprepoznavnim, skorajda milim tonom glasu povedal, da bi s svojimi možmi lahko zasedel poslansko zbornico, jo spremenil v bivak, a tega ni želel, vsaj zaenkrat ne, je dodal.

Avtorica prispevka je Erika Jazbar. FOTO: Ivo Žajdela

Kolikšnega nasilja so bili sposobni že pred pohodom ter v desetletjih, ki sta sledili, Slovenci predobro vemo. Med potjo so se ideološko, vojaško, politično, družbeno organizirali, prevzeli množice, kulturnike in neslutene sredine, izkoristili so šibkost države, jo postopno prepojili s svojimi vsebinami in ljudmi.

O zadnjem letu režima in vzrokih za njegov propad je Mussolini leta 1944 v časopisu Corriere della sera objavil niz nepodpisanih člankov, ki so še isto leto izšli v knjigi Čas palice in korenčka (Il tempo del bastone e della carota). V njej je priznal, da se je fašizem odpovedal totalitarnosti in iskal kompromise, hibridnost. Prvoborci so mu zamerili, sproti je izgubil ali onesposobil kopico gorečih revolucionarjev, nekateri med njimi so pristali med komunisti, saj so iskali revolucijo.

Kaotični čas družbenih frustracij po veliki vojni je naravnost klical prevratnike. Pred pohodom na Rim so nastopale različne inačice levičarjev, ki so z ruskimi parolami v »rdečem dveletju« pretresale družbo z zasedbami, protesti in nasiljem. Strah pred njimi so izkoristili fašisti, ki so se javnosti ponudili kot tisti, ki bodo vzpostavili red in varnost – z nasiljem, seveda. Od neznatnega gibanja, ki je na ustanovnem kongresu leta 1919 premoglo manj kot sto privržencev – odpovedati so morali najeto milansko gledališče in se preseliti v manjšo dvorano –, so v treh letih prevzeli oblast, zbegana politika in družba sta marsikaj tolerirali in popuščali, predvsem pa gledali drugam.

Prispevek je bil sprva objavljen v oktobrskem Slovenskem času (150/2022).

Če že iščemo vzporednico s tistim časom, jo bomo našli v občutku brezizhodnosti, zagrenjenosti in ogroženosti, ki je dušil srednji sloj. Tudi danes se napoveduje čas stopnjevanja strahu pred nazadovanjem, proletarizacijo, revščino – čas strahu pred prihodnostjo.

V povojnem času je sirene fašističnih parol znala prekriti Krščanska demokracija, ki je do padca berlinskega zidu in osamosvojitve Slovenije upravljala krmilo italijanske republike. Giulio Andreotti je poosebljal duha tistih desetletij, kompleksnost analize njegovega lika odraža kompleksnost časa in države, ki si je v ozkih tirnicah povojne geopolitike izrisala svojo vlogo: med čermi pritiskov ZDA in z njimi povezanega podtalnega vzporednega sistema, ki je (tudi v Italiji) usmerjal politiko; z najmočnejšo komunistično stranko v zahodni Evropi, ki jo je desetletja finansirala Sovjetska zveza; z narodom brez prave istovetnosti, ki na poti od Turina do Palerma povsem spremeni svoje lice. V tesni povezavi s Cerkvijo je Italija prebredla raznovrstne poskuse destabilizacij in se izmotala s pogorišča ponižane nacije.

Da se je taista država, vključno s Krščansko demokracijo, odpovedala epuraciji nekdanjih fašističnih kadrov na domala vseh ravneh in področjih, je danes splošno sprejeto. Prehod iz režima v italijansko obliko usmerjene demokracije je izoblikovala hladna vojna, ki je nekdanje nasprotnike izkoristila za boj proti novim. Ne samo v Italiji in ne samo v Evropi.

Tudi danes se napoveduje čas stopnjevanja strahu pred nazadovanjem, proletarizacijo, revščino – čas strahu pred prihodnostjo.

Slovenci v Italiji smo tudi v desetletjih »večnega Giulia« zaradi povedanega pretrpeli marsikaj – od Gladia do atentatov, šikaniranja in drugorazrednosti. Plačevali smo za vpetost matičnega naroda v režim, ki je kljub opevani neuvrščenosti na koncu le spadal v skupino novih nasprotnikov. Tisti del naše narodne skupnosti, ki ni bil povezan s socialistično Jugoslavijo, pa je v zahtevnih desetletjih iskal pot do rimskih hodnikov in dosegel marsikaj. Brez tihega, nepriznanega, zaničevanega dela teh povojnih »izdajalcev« bi si danes v Italiji težko predstavljali državno šolstvo v slovenskem jeziku, radio in televizijo, slovenske občinske uprave, slovenski jezik v javnosti, ne nazadnje leta 2001 izglasovani globalni zaščitni zakon za Slovence.

Demokratizacija matične države je naposled slovenske voditelje posedla k mizi zahodnih narodov, odnos do Slovencev se je obrnil v drugačno smer, blagodejno je vplivala tudi na naš obmejni pas. Ne vedno in povsod, saj po 80 letih še izbruhne toksičnost nekaterih sredin. Prenos lastništva tržaškega Narodnega doma na slovensko fundacijo pa je dokaz vsaj delne preobrazbe nekaterih nacionalističnih krogov, ki so s svojim tihim pristankom to tudi simbolno operacijo omogočili.

Historični fašizem smo na našem koncu okusili prej in dlje časa kot drugod, saj se je začel pred oktobrom 1922 in se nato prelil čez rob povojne demokracije. Zdravljenje totalitarizma je daljši proces, za učinkovito očiščenje ran pa je potrebno družbeno tkivo, ki raste tudi iz preteklih plasti.

Z novo vlado ne sme priti do cezure, saj se država razdrobi, je pravil Andreotti, ne gre spreobračati stvari, temveč nadaljevati na poti: evolucija, ne revolucija.

“Kaj bi naredili, če bi Vam zaupali absolutno oblast?” so ga vprašali v enem izmed neštetih intervjujev. “Kako neumnost, prav gotovo,” je odgovoril.

Demokratični procesi so edini, ki vodijo v pravo smer, bi lahko drugače napisali v času, ki spreminja našo samoumevnost, v času, ko je družba znova lačna močnih parol, ko tudi Cerkev živi izrednost sobivanja dveh papežev.