Zadnje dni oktobra se bomo spominjali stoletnice »pohoda na Rim«, ki velja za datum vzpona italijanskega historičnega fašizma na oblast. O tem revolucionarnem gibanju, njegovem dvajsetletnem režimu in njegovih posledicah odtlej razpravljamo na domala vseh ravneh, koncih in področjih, od zgodovinskih posvetov do kregarij pri šanku, televizijskih oddaj, odmeva z govorniških pultov in na shodih.

Nekaj desetletij je bilo potrebnih, da so s stavkov začele padati ideološke luske, ki so pogojevale analize, ocene in razmišljanja. Ob časovni distanci, ki ob prehodu generacij prevetri marsikaj, sta morala svojo pot zaključiti tudi sestrska totalitarizma, ki sta otežila 20. stoletje. Ko je na evropski celini padla še zadnja inačica neposrečenega poskusa uresničitve revolucionarne ideje, so se propagandni panoji začeli majati, marsikje se je pokazala zrcalnost forme mentis in metod, popustil je molk o nekaterih ugotovitvah, iz mitologije smo prešli v pripoved, ki je bližja zg...