Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru so ustanovili po demokratizaciji Slovenije. Predsednik je dr. Darko Friš, podpredsednik dr. Aleš Maver, člani pa dr. Andrej Hozjan, dr. Anton Ožinger, dr. Dragan Potočnik, dr. Tomaž Kladnik in dr. Mateja Matjašič Friš. Prirejajo simpozije in izdajajo znanstveno revijo Studia Historica Slovenica, ki ima podnaslov Časopis za humanistične in družboslovne študije. Doslej je izšlo šestnajst letnikov s po tremi številkami letno. Naj predstavimo vsebino zadnjih petih letnikov.

Politična platforma slovenske pomladi

V reviji Studia Historica Slovenica, 1. številka, letnik 12 (2012), je objavljenih osem prispevkov.

Aleš Maver piše (v angleščini) o Oroziju in krščanski univerzalni zgodovini v pozni antiki, Stanislav Južnič (v angleščini) o Toynbeejevi Knjigi nesmislov za Slovence, Gregor Jenuš (v angleščini) o gospodarski podobi Maribora in njegove okolice v prvi svetovni vojni, Darja Kerec (v angleščini) o Murski Soboti in prihodu Rdeče armade ter njenem vplivu na arhitekturo, kulturo in vsakdanje življenje, Andreja Valič Zver (v angleščini) ob petindvajseti obletnici izida 57. številke Nove revije o Novi reviji kot politični platformi slovenske pomladi, Damjan Lajh (v angleščini) o dvajsetih letih odnosov med Slovenijo in Evropsko zvezo, Polona Vidmar (v angleščini) o palači Hermanna barona Gödel Lannoya v Mariboru, Franci Lazarini (v angleščini) o lavantinskem knezoškofu dr. Mihaelu Napotniku in cerkveni arhitekturi njegovega časa.


Demos kot ključni akter demokratizacije

V reviji Studia Historica Slovenica, številka 2–3, letnik 12 (2012), je objavljenih osemnajst prispevkov.

Stane Granda piše o ekonomskih momentih slovenskega osamosvajanja, Božo Repe o vlogi akcije Slovenija, moja dežela pri nacionalni homogenizaciji osemdesetih let, Andreja Valič Zver o Demosu kot ključnem akterju oblikovanja demokratične slovenske države, Andrej Rahten pod naslovom »Zgodovinska vrnitev domov« o obnovi krščanske demokracije ob osamosvojitvi Slovenije (avtor je tu, kot je to dve desetletji in več po demokratizaciji Slovenije v splošni navadi, uporabil termin »ob osamosvojitvi«, čeprav gre za leto 1990 in za demokratizacijo, op. I. Ž.), Bogdan Kolar o vodstvu katoliške skupnosti in osamosvajanju Slovenije, France Martin Dolinar o ljubljanskem nadškofu in metropolitu (1980–1997) Alojziju Šuštarju (1920–2007), Tamara Griesser Pečar o vlogi Nemčije pri osamosvojitvi Slovenije, Gorazd Bajc o Italiji, razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi ter mednarodnem priznanje Slovenije, Danilo Burnač o mobilizacijskih aktivnostih kot podlagah za dosego vojaške, politične in ekonomske samostojnosti Republike Slovenije, Mirko Hribernik o Jugoslovanski ljudski armadi na predvečer osamosvojitve Slovenije, Blaž Torkar podaja poskus analize spopada na mednarodnem mejnem prehodu Rožna Dolina, Vladimir Prebilič in Dunja Dobaja pišeta pod naslovom Branilci režima ali domoljubi? o zaščitni enoti Teritorialne obrambe, Tomaž Kladnik o slovenski vojski med velikimi pričakovanji in realnostjo (1991–2011), Matjaž Mulej o invencijsko-inovacijsko-difuzijskih procesih (IIDP), premalo upoštevanem delu osamosvajanja Slovenije (1991–2011), Milan Zver razmišlja o tem kako iz recesije demokracije v Sloveniji, Martin Bele je raziskal posesti Krške škofije na območju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja (1. del), Igor Omerza piše o gradnikih demokratizacije Slovenije v 80. letih 20. stoletja, Viktor Žakelj pa o Slovenija kot osamosvojitvenem torzu.

Murska Sobota in prihod Rdeče armade: njen vpliv na arhitekturo, kulturo in vsakdanje življenje

Prekmurje oz. Mursko Soboto so 3. aprila 1945 osvobodili vojaki Rdeče arma­de iz sestave levega krila III. ukrajinske fronte. Prihod Rusov je imel na Mursko Soboto in celotno pokrajino ob Muri materialne in duhovne posledice, na ostale dele slovenskega ozemlja ruski škorenj ni stopil. Prva posledica prihoda rdečearmejcev je bila vzpostavitev »ruske oblasti«: od aprila do srede maja je Murski Soboti županoval major Rdeče armade Fedor Barsukov. Januarja 1945 je bila ustanovljena edina prekmurska vojaška formacija Prekmurska četa, katere borci so skupaj s pripadniki Rdeče armade sodelovali pri zaključnih operacijah. Zaradi vnovične madžarske okupacije je bil odziv na prihod ruskih osvobodi­teljev pozitiven, a ne vseskozi, po letu 1948 pa se je, kot drugod po ožji in širši domovini, odnos do Sovjetske zveze in Stalina spremenil.

V prvih dveh letih po osvoboditvi lahko govorimo o skoraj simptomatični naklonjenosti do rdeče­armejcev (z izjemo duhovščine, razlaščenih industrialcev ter tudi prebivalcev madžarske narodnosti). Ta naklonjenost se najbolj zrcali v novicah dveh lokal­nih časopisov: Novi čas ter Ljudski glas, ki sta dnevno oz. tedensko Prekmurce obveščala o dogodkih po svetu in doma. Praviloma ena do dve strani sta bili namenjeni novicam oz. poročilom o napredovanju Rdeče armade ter zavezni­kov po Evropi, drugi dve pa lokalnim dogodkom (pogrebi rdečearmejcev, ki so padli na prekmurski zemlji, zborovanja ter proslave v zahvalo osvoboditeljem ter prostovoljne (humanitarne) zbiralne akcije lokalnih prebivalcev za ruske vojake).

Že 12. avgusta 1945 so sredi Murske Sobote, na Trgu zmage, odkrili t. i. dobrih 17 metrov visok spomenik zmage, ki je plod rusko-slovenskega sodelovanja (delo vojnega inženirja Arončika ter bratov Kalin, ki sta izdelala spo­menika partizana ter rdečearmejca). Podobno kot Prešernov spomenik sredi Ljubljane tudi soboški spomenik zmage kljub poosamosvojitvenim pobudam, da bi spomenik odstranili, v 21. stoletju predstavlja orientacijsko točko ter eno glavnih arhitekturnih in umetnostnih spomenikov Murske Sobote, širše pa svo­jevrstno atrakcijo: ta spomenik je namreč edini take vrste na slovenskih tleh.

Anton Kaspret in Franc Kovačič

V reviji Studia Historica Slovenica, 1. številka, letnik 13 (2013), je objavljenih dvanajst prispevkov.

Stanislav Južnič piše (v angleščini) o Kočevarjih pred pol stoletja (Kočevski Nemci in Slovani med letoma 1491 in 1498), Roman Mirnik o življenju in delu mariborskega župana Andreasa Tappeinerja (1810–1868), Darja Kerec o odmevih revolucionarnih dogodkov leta 1848 v Prekmurju v slovenskem tisku, Igor Ivašković o trialističnem konceptu in alternativnih vizijah pred prvo svetovno vojno, Darko Friš o Antonu Kaspretu in Francu Kovačiču ter uredništvu Časopisa za zgodovino in narodopisje (1904–1917), Matjaž Ravbar (v angleščini) o letalski protiobrambi v Mariboru med prvo svetovno vojno, Kornelija Ajlec (v angleščini o Unrrini tržaški pristaniški pisarni (1945–1947), Aleš Maver in Darko Friš (v angleščini) o razvoju strankarskega prizorišča v Sloveniji in na Hrvaškem med letoma 1990 in 2007, Danica Čerče o slovenski polpretekli kritiški misli in prezrtih romanih Johna Steinbecka, Mirjana Koren in Sonja Ifko (v angleščini) o pomenu obrtnih mizarskih delavnic za razvoj slovenskega pohištvenega oblikovanja (primer mizarstva Stojan s Teharij), Katja Plemenitaš, Eva Lina Friš in Nik Šabeder (v angleščini) o umetnosti besede v britanski politiki 20. stoletja (Chamberlainova in Churchillova raba jezika, primerjalna analiza), Irena Stramljič Breznik in Mija Kovač o tem za kaj mora pri Slovencih »preteči še precej vode«.

Škof dr. Maksimilijan Držečnik

V reviji Studia Historica Slovenica, številka 2–3, letnik 13 (2013), je objavljenih šestindvajset prispevkov.

Jurij Perovšek podaja pod naslovom »Extra Jugoslaviam non est vita!« politični in idejni oris Alberta Kramerja (1882–1943), Božo Repe piše o vlogi Staneta Kavčiča v zgodovini, Gorazd Bajc o »paradiplomaciji« Josipa Vilfana (od konca prve svetovne vojne do prvih petdesetih let), Gregor Jenuš o Joži Vilfanu oz. njegovem odklonu od družinske tradicije, Aleksandra Gačić o dr. Jožetu Brileju kot jugoslovanskem diplomatu pri OZN, Vladimir Prebilič in Alenka Juvan o političnem in vojaškem odločanju Aleša Beblerja, Blaž Torkar o dr. Andreju Kobalu kot agentu ameriške obveščevalne službe Office of Strategic Services (OSS), Tomaž Kladnik o domobranskem podpolkovniku Ernestu Peterlinu, Tamara Griesser Pečar o škofu dr. Maksimilijanu Držečniku, Aleš Maver o paradoksu Vekoslava Grmiča, Matjaž Klemenčič o duhovniku, narodnem buditelju, publicistu in izseljencu Juriju Trunku, Darko Friš o duhovniku, organizatorju, narodnem delavcu, časnikarju in publicistu Francu Šušteršiču (1891–1910), Mojca Horvat po naslovom »V svojem življenju sem mnogo poskušala in do zdaj še vedno svoj cilj dosegla.« o Klari Kukovec (1883–1979), prvi zdravnici v Trstu in Mariboru ter njenem možu Janku Kukovcu (1883–1968), predsedniku Ljudske univerze v Mariboru, Stanka Kranjc Simoneti o prim. dr. Boženi Grosman, specialistki za otroške bolezni, Irena Sapač o dr. Borisu Kristanu (1901–1991), organizatorju zobozdravstva in pionirju mladinskega zobozdravstva v Mariboru, Elko Borko o prof. dr. Lidiji Andolšek Jeras, pionirki na področju slovenske reprodukcije človeka, Alenka Šelih o življenju in delu prof. dr. Katje Vodopivec, Urška Perenič o Benu Zupančiču in njegovi pripovedi o medvojni in povojni Ljubljani, Branislava Vičar o Angeli Vode med liberalnim in socialističnim feminizmom, Sabina Žnidaršič Žagar, o Angeli Vode (1892–1985) kot avtorici knjige Spol in usoda (1938/39), Jožica Čeh Steger o Potrčevi zgodnji prozi v družbenem, moralnem in političnem kontekstu, Blanka Bošnjak o odzivih na pripovedno delo Mire Mihelič, Damjan Prelovšek o arhitektu Jožetu Plečniku (1872–1957), Marjeta Ciglenečki o kiparju Jožefu Ajlecu (1874–1944), Marko Košan o slikarju Jožetu Tisnikarju (1928–1998), Marta Frelih o evropski poti Ivane Kobilce.

Naj izpostavimo tri prispevke. V prispevku Podpolkovnik Ernest Peterlin je Tomaž Kladnik na podlagi proučevanja arhivskih virov in literature obravnava vojaško kariero podpolkovnika Ernesta Peterlina, ki je v času druge svetovne vojne odločilno prispeval k organizaciji in delovanju Slovenskega domobranstva ter obenem tajno sodeloval z obveščevalno mrežo polkovnika Vauhnika in podpiral delovanje Slovenske legije, tako pa leta 1945 postal žrtev gestapa in povojnih slovenskih komunističnih oblasti.

Tamara Griesser Pečar je osvetlila življenje in delo škofa dr. Maksimilijana Držečnik, ki je bil na krmilu mariborsko-lavantinske škofije v času najhujšega povojnega preganjanja Katoliške cerkve v Sloveniji: od 1946 kot pomožni škof, ki ga oblast ni priznala, po smrti škofa Jožefa Ivana Tomažiča 1949 kot apostolski administrator in končno od leta 1960 kot ordinarij. Študiral je na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru in na Gregoriani v Rimu, kjer je leta 1938 opravil doktorat iz teologije.

Bil je kaplan v Ribnici na Pohorju, Celju in Svetinjah, predavatelj moralne filozofije, docent za Staro zavezo in za krščansko filozofijo ter podravnatelj bogoslovnega semenišča. Po okupaciji so ga aprila 1941 Nemci aretirali in preko Rajhenburga izgnali na Hrvaško, kjer je bil štiri leta duhovni pomočnik v župniji Visoko pri Novem Marofu v Hrvaškem Zagorju. Po vrnitvi je bil do imenovanja za pomožnega škofa ravnatelj lavantinskega bogoslovja v Ljubljani, predaval pa je tudi na TF.

Aleš Maver je v prispevku Paradoks Vekoslava Grmiča obravnaval življenje in delovanje mariborskega pomožnega škofa in kapitularnega vikarja Vekoslava Grmiča, ki je predvsem med letoma 1968 in 1978 odločilno zaznamoval Katoliško cerkev v Sloveniji. Do tega ni prišlo le zaradi v njegovi osebi združenih pomembnih služb, ki jih je opravljal, marveč tudi zaradi evforije po drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Vendar je Grmič po drugi strani bistveno precenil pomen lastne idejne usmeritve znotraj Cerkve na Slovenskem, zato je bil njegov padec neizogiben in silovit, čeprav je lahko črpal iz širšega izročila južnoslovanskemu državnemu okviru in socializmu naklonjenega toka v slovenski teologiji.

Od dobre do slabe učenke

V reviji Studia Historica Slovenica, 1. številka, letnik 14 (2014), je objavljenih dvanajst prispevkov, vsi so v angleščini.

Marjan Svetličič, Matevž Rašković in Boštjan Udovič pišejo o izgubljenih (gospodarskih) priložnostih Slovenije v evropskih in globalnih integracijah (deset let pozneje), Zlatko Šabič in Sabina Kajnč Lange o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Slovenije, evropskih ustanov in problemu projektnosti zunanje politike, Ana Bojinović Fenko in Jure Požgan o regionalizaciji zunanje politike Slovenije po z stopu v EZ oziroma o begu z Balkana in vrnitvi na Zahodni Balkan, Boštjan Udovič in Maja Bučar o mednarodnem razvojnem sodelovanju Slovenije (med deklarativnimi zavezami in dejanskostjo), Rok Zupančič o desetih letih Slovenije v skupni varnostni in obrambni politiki Evropske zveze, Alenka Krašovec in Matevž Malčič pod naslovom Po starem o značilnostih volitev v Evropski parlament v Sloveniji in aktivnostih slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, Anže Burger in Aljaž Kunčič o slovenskem gospodarstvu med nacionalnim interesom in evropskim trgom, Andreja Jaklič in Matija Rojec o spremembah v vzorcih slovenskih vhodnih in izhodnih neposrednih tujih investicij po vstopu v EZ, Maja Bučar in Metka Stare o razvoju inovacijske politike v Sloveniji od leta 2004 (obeti in pomanjkljivosti), Urška Štremfel in Mojca Štraus o prvem desetletju Slovenije v evropskem izobraževalnem prostoru, Ana Bojinović Fenko o poučevanju o Evropski zvezi v slovenskih šolah, Marko Lovec in Danijel Crnčec pa pod naslovom Od dobre do slabe učenke podaja kritičnorealistično refleksijo desetletja slovenskega članstva v EZ.

Cerkveno dogajanje v Ljubljani med vojnama

V reviji Studia Historica Slovenica, številka 2–3, letnik 14 (2014), je objavljenih sedemnajst prispevkov.

Jurij Perovšek piše o političnoupravni podobi Ljubljane v letih 1918–1941, Žarko Lazarević o Ljubljani kot gospodarskem središču, Bogdan Kolar o cerkvenem dogajanju v Ljubljani med svetovnima vojnama, Marko Štepec o utripu vsakdanjega življenja v Ljubljani, Gregor Jenuš o iskanju identitete oziroma mariborskem političnem življenju med obema vojnama, Dragan Potočnik o literarni ustvarjalnosti v Mariboru med letoma 1918–1941, Jerneja Ferlež o bivalnem razponu Mariborčanov v obdobju med obema vojnama (ali kje se umiješ, kam greš spat?), Jurij Perovšek o politični podobi Celja v letih 1918–1941, Marija Počivavšek pod naslovom »Celje je najperspektivnejše mesto v celi državi« o celjskem gospodarstvu med svetovnima vojnama, Aleš Maver pod naslovom V (ne)znanem novem svetu podaja paberke iz verskega življenja v Celju med svetovnima vojnama, Tone Kregar pod naslovom »Kultura nas je združevala v slovenstvu« oris kulturnega življenja in ustvarjalnosti v Celju med svetovnima vojnama, Elko Borko piše o zdravstvu v Celju med svetovnima vojnama, Gorazd Bajc pod naslovom Upor proti italijanizaciji o političnem in kulturno-prosvetnem življenju Slovencev v Trstu in Julijski krajini v letih 1918–1941 (oris in odprta vprašanja), Egon Pelikan o cerkvenih razmerah v Trstu in okolici med obema vojnama, Borut Klabjan o fašističnem Trstu oziroma o tržaški kulturni krajini v času med svetovnima vojnama, Jelka Melik o Alojziju Kuharju v očeh slovenske in jugoslovanske obveščevalne službe, Gašper Cerkovnik pa o poslikavi Lutrovske kleti v Sevnici (grafičnih predlogah in poreklu neznanega slikarja).

Naj izpostavimo dva prispevka. V prispevku Cerkveno dogajanje v Ljubljani med svetovnima vojnama je Bogdan Kolar predstavil mesto Katoliške cerkve in njenih ustanov v Ljubljani v času od prve do druge svetovne vojne. Orisal je temeljne oblike cerkvenih dejavnosti, vključenih v okvir liturgičnega leta, ter izredne dogodke, ki so zaznamovali utrip Cerkve in mestne skupnosti kot celote (predvsem različne mednarodne prireditve). S središčem v stolni cerkvi in pod vodstvom škofov A. B. Jegliča ter G. Rožmana so bile glavne nosilke dejavnosti župnije in redovne skupnosti.

Zaradi večanja števila prebivalstva so bile ustanovljene nove župnije in postavljenih več novih cerkvenih poslopij. V ta čas sodi postavitev prvega stadiona v Ljubljani in začetek gradnje novega bogoslovnega semenišča. Moške in ženske redovne skupnosti so imele svoje osrednje mesto na področju vzgojno-izobraževalnih ter zdravstveno-socialnih dejavnosti. Preko meja župnij so segale s svojimi pobudami razne cerkvene organizacije, med katerimi so bile zelo številne bratovščine. Na kratko je predstavil tudi navzočnost drugih verskih skupnosti v mestu.

V prispevku V (ne)znanem novem svetu je Aleš Maver opisal versko življenje v Celju med svetovnima vojnama. Kot tretje najpomembnejše urbano središče v Kraljevini SHS zajetega slovenskega prostora je dihalo Celje v verskem smislu drugače kot podeželje. Ob prevladujočih katoličanih so bili tam namreč opazno zastopani še pravoslavci in evangeličani, okrog trideset je bilo Židov.

Gotovo je delnice Celja znotraj Katoliške cerkve v Slovenije najbolj dvignila preselitev Družbe sv. Mohorja s Prevalj v Celje. Ob župnijski in opatijski cerkvi je redno bogoslužje potekalo še v štirih drugih celjskih cerkvah. Pravoslavna cerkvena občina je bila ustanovljena leta 1922 na pobudo trgovca Ilije Zečevića in imela od vsega začetka za svoj kronski projekt izgradnjo lastnega svetišča, kar se je uresničilo leta 1932. Vodilna osebnost celjskega protestantizma, v veliki meri celo celjskega nemštva, je bil v obdobju med vojnama nedvomno Gerhard May. Popis Judov v Dravski banovini leta 1937 je poimensko navajal 21 celjskih Judov, med katerimi jih je bila večina rojenih v Galiciji, trije tudi na Dunaju.

Slovenski redovniki v ZDA

V reviji Studia Historica Slovenica, 1. številka, letnik 15 (2015), je objavljenih enajst prispevkov; vsi so v angleškem jeziku.

Matjaž Klemenčič piše o slovenskih narodnih domovih v ZDA, Maruša Verbič Koprivšek o zgodovini Slovenskega doma v Denverju v Kolorado (politična raznolikost kot izjema), Adam Walaszek o poljski narodni zvezi v Ameriki v letih 1895–1896 in izgradnji doma PNA v Chicagu, Jernej Zupančič o prostorski strukturi slovenskih etničnih naselbin v ZDA oziroma o vlogi in pomenu prostorskosti med člani slovenske diaspore, Bogdan Kolar o slovenskih članih redovnih skupnosti v Združenih državah kot vezi med katoliško skupnostjo v Sloveniji in v Združenih državah, Irena Marković o Baragovih in Pirčevih misijonskih pismih kot viru za poznavanje Združenih držav Amerike in Indijancev na slovenskem etničnem ozemlju, Martin Šámal o korespondenci Vojte Náprsteka iz Milwaukeeja (1848–1858), Miha Zobec o družinski mreži izmenjave, podpore in solidarnosti, kot se je izražala v osebni korespondenci, Mirjam Milharčič Hladnik o otrocih kot korespondentih v epistolarnih praksah migrantskih družin, Aleksij Kalc pod naslovom »Na ta način se počutimo bliže« o zvočnih pismih med Avstralijo in Trstom, Rebeka Mesarič Žabčić o podobi Hrvaške skozi videnje hrvaških priseljencev v ZDA.

O prvi svetovni vojni

V reviji Studia Historica Slovenica, 2. številka, letnik 15 (2015), je objavljenih deset prispevkov.

Gregor Antoličič piše pod naslovom Bog Ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo! o izbruhu prve svetovne vojne v habsburški monarhiji, Jurij Perovšek o Slovencih in habsburškem vladarju v vojnih letih 1914–1918, Gregor Jenuš o Slovencih in veliki vojni (1914–1918) oziroma o slovenski razdvojenosti med zvestobo cesarju in željo po narodni avtonomiji, Tamara Griesser Pečar o mirovni pobudi cesarja Karla I. Misija Sixtus, Božo Repe pod naslovom »Osvobajate nas, hkrati pa nas režete na koščke« o odnosu velikih sil do Slovencev med prvo svetovno vojno in ob njenem koncu, Marko Štepec pod naslovom »Kot teleta smo bili« o izkušnji in spominu na Galicijo, Blaž Torkar o odmevih dardanelske krize v slovenskem časopisju, Sandi Volk o prvi svetovni vojni v Trstu v poročanju dnevnika Edinost skozi prizmo tržaškega narodnega doma, Piero Purini o demografskih in etničnih spremembah Trsta in Primorske v prvi svetovni vojni, Darja Kerec o odzivih na vstop Italije v vojno v prekmurskem katoliškem tisku (s posebnim ozirom na Kleklov Marijin list in Koledar).

Sanitetna služba Maistrove vojske

V reviji Studia Historica Slovenica, 3. številka, letnik 15 (2015), je objavljenih dvanajst prispevkov.

Uvodoma so Mateja Matjašič Friš, Darko Friš, Martin Grum in Stane Granda napisali spomin na umrlega prof. dr. Andreja Vovka (1947–2015). Janja Žmavc podaja (v angleščini) pod naslovom »Post autem auditis oratoribus graecis ...« nekaj opomb k medkulturnem vidiku klasične retorike, Matjaž Ravbar piše o Maistrovi eskadrilji oziroma o letalcih v Mariboru v letih 1918 in 1919, Gregor Pivec o sanitetni službi Maistrove vojske, Alenka Koron o tematizacijah velike vojne pri Jušu Kozaku, Jožica Čeh Steger o Stanku Majcnu in veliki vojni, Katja Mihurko Poniž o prvi svetovni vojni v delih slovenskih književnic, Branislava Vičar o vlogi vojaka v spomenikih prve svetovne vojne oziroma o ideološki reprezentaciji vojne v tridimenzionalnih objektih, Mateja Matjašič Friš o izvrševanju »poslednje volje« dr. Pavla Turnerja, Urška Lampe o temi Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929), Vinko Skitek o nemški poštni službi v Mežiški dolini med drugo svetovno vojno, Tomaž Ivešić (v angleščini) pod naslovom »V primerjavi z njim so zaporniki nedolžni ljudje« o padcu Milovana Đilasa (1948–1954), Andrej Stopar (v angleščini) o novih odnosih v razpadajočem času oziroma o vzpostavljanju slovenske osamosvojitve v ruskih diplomatskih virih (1990–1992).

Številko 3 je uredništvo posvetilo prezgodaj umrlemu zgodovinarju Andreju Vovku (1947–2015). Andrej Vovko, zgodovinar, muzealec, univerzitetni profesor, prvi predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ter prvi predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU (rojen 22. 3. 1947, Seeboden, Avstrija; umrl 5. 9. 2015, Ljubljana). Oče Vladimir, uslužbenec, mati Vida, r. Lovrenčič, hčerka pesnika in pisatelju Jože Lovrenčiča in Antoinette Manzoni, pranečakinje pesnika Alessandra Manzonija.

O njem so napisali članek trije sodelavci: Mateja Matjašič Friš, Darko Friš in Martin Grum.

Andrej Vovko se je rodil 22. marca 1947 v begunskem taborišču v Seebodnu na avstri­jskem Koroškem. Tako kot so ga »zaznamovale« kraj in okoliščine rojstva, je bila za njegovo nadaljnjo življenjsko pot še pomembnejša odločitev matere, da se s komaj rojenim sinom kljub negotovi prihodnosti vrne v domovino. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Nad matematiko navdušenega in nadarjenega dijaka pa je pot zanesla v humanistične vode.

Leta 1972 je diplo­miral iz zgodovine in zgodovine umetnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Istega leta je za diplomsko nalogo o La Yougoslavie, reviji slov­enske federalistične emigracije v Švici med prvo svetovno vojno, prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1978 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral s temo Slovenski begunci iz Italije med prvo in drugo svetovno vojno in oktobra 1992 na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Družba Sv. Cirila in Metoda : 1885–1918.

Njegova znanstvenoraziskovalna, uredniška, pedagoška in upravna dejavnost je bila zelo razvejana. Od leta 1972 do 1976 je bil asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, nato od 1976 do 1985 kustos ter od 1985 do 1987 višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani. 1. novembra 1987 je postal višji raziskovalni sodelavec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in od 1. decembra 1987 do 31. maja 1992 njegov upravnik. Marca 1993 je bil izvoljen v naziv višjega znanstvenega sodelavca. Bil je glavni urednik revije 1. in 2.–3. številke Two Homelands/Dve domovini, ki sta izšli leta 1990 oziroma 1992, bil pa je tudi glavni urednik Valvasorjevega zbornika, ki je izšel leta 1990.

Od 1. avgusta 1993 do 31. julija 1997 je bil ravnatelj Slovenskega šolske­ga muzeja v Ljubljani, nato do 30. aprila 1998 njegov v. d. direktorja. Decembra 1996 je pridobil naziv muzejski svetnik. V letih 1993–1997 je bil odgovorni urednik Šolske kronike in od 1997 dalje član njenega uredništva; od prve številke leta 2001 dalje tudi član uredništva znanstvene revije za humanistične in družboslovne študije Studia historica Slovenica (SHS) in član glavnega uredništva Enciklopedije Slovenije.

Od 1. maja 1998 je bil zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in lite­rarne vede, v Sekciji za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo. Maja 1998 je bil izvoljen v naziv znanstveni svetnik. Po preoblikovanju Sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je bil od januarja 2000 do 2009 predstojnik omenjenega inštituta (maja 2005 se je preimenoval v Inštitut za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU). Bil je tudi pobudnik in prvi urednik inštitutske zbirke Življenja in dela. Biografske in bibliografske študije, kjer so kot prvi zvezek v zbirki izšla Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon. Upokojil se je avgusta 2010.

Bibliografija prof. dr. Andreja Vovka je vsebinsko zelo raznolika. Več kot štirideset let je sistematično in poglobljeno proučeval predvsem novejšo in sodobno slovensko zgodovino: zamejska, izseljenska vprašanja, vprašanja šol­ske zgodovine, zgodovine Primorske, posebno beguncev v kraljevino Jugosla­vijo v letih med obema svetovnima vojnama, zgodovino slovenskih narodno­-obrambnih in narodno-prebudnih društev ter založb in organizacij za pomoč izseljencem, predvsem Družbe sv. Cirila in Metoda, Družbe sv. Mohorja in Slovenske matice.

Med knjižnimi objavami s teh področij so najpomembnejše: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1987, 200 str. (soavtor Jože Ciperle), Mal položi dar ..., Portret slovenske narodnoobrambne šolske orga­nizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Slovenska matica, Ljubljana 1994, 237 str., Nasmejana zgodovina, Popotovanje skozi čas v 189 nasmehih, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, 199 str., Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Založba Ilex, Ljubljana 1997, 294 str. (soavtorja Darko Friš in Bogdan Kolar), Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije 2, Založba ZRC SAZU, Ljubljana, 2004, 520 str. Omenjena knjižna dela in njegovi številni znanstveni ter strokovni članki (več kot 1.000, vseh objav je še bistveno več) so praviloma napisani z jasno vodilno mislijo in vedno zavezani resnici. Dr. Vovko sodi v generacijo zgodovinarjev, rojenih takoj po drugi svetovni vojni, ki so s svežim pristopom pomembno doprinesli k novim spoznanjem na področju slovenskega zgodovinopisja. Dragocen prispevek k promociji in popularizaciji slovenske znanstvene in druge knjižne ustvarjalno­sti pa predstavlja njegovih več kot 400 objavljenih knjižnih ocen.

Z referati in drugimi prispevki je sodeloval na preko štiridesetih znanstve­nih simpozijih in posvetovanjih doma in preko desetih v tujini (Trst, Miami, Rim, Pariz, Dubrovnik, Boca Raton, St. Louis). Prispevki s teh simpozijev so bili objavljeni v domačih in tujih publikacijah. V okviru znanstvenega sodelovanja s Francijo je oktobra 1988 znanstveno-raziskovalno deloval v pariških Držav­nem arhivu in Nacionalni biblioteki z enomesečno francosko državno štipen­dijo.

Zanimanje in dejavnost dr. Vovka je segala tudi na številna področja javnega življenja, kar dokazuje veliko število poljudnoznanstvenih prispevkov, s katerimi je pomembno deloval tudi za približevanje zgodovine širši publiki, med njimi še posebej otrokom s svojimi hudomušnimi prispevki za Veselo šolo Pionirskega lista.

Bogato znanje in izkušenost dolgoletnega raziskovalca zgodovine sta odli­kovala tudi njegovo pedagoško delo. Marca 1999 je bil na mariborski univer­zi habilitiran za docenta za novejšo in sodobno zgodovino, od šolskega leta 1999/2000 dalje je predaval novejšo kulturno zgodovino na Oddelku za socio­logijo mariborske Pedagoške fakultete, od šolskega leta 2004 do 2009 pa pred­met Muzeologija in 2011–2014 Kulturno zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Oktobra 2004 je bil na Univerzi v Mariboru izvoljen v naziv izrednega profesorja za novejšo in sodobno zgodovino. Odli­koval ga je pravi človeški odnos do študentov, ki so znali ceniti njegov skoraj »očetovski« nastop. Pod njegovim mentorstvom in somentorstvom je nastalo več kot 194 diplomskih nalog, štiri magistrske naloge in ena doktorska diserta­cija, kar je za relativno kratek pedagoški staž izredno bogata bera.

Udejstvoval se je tudi v slovenskem društvenem in političnem življenju. Bil je ustanovni in častni član ter predsednik izseljenskega društva Slovenija v svetu, vodja strokovne skupine za manjšine in izseljence pri Ministrstvu za kulturo, član slovenskega dela slovensko-italijanske zgodovinske komisije, član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Kot eden od ustanovnih članov Nove Slovenije je leta 2000 kandidiral na državnozborskih volitvah.

Široka razgledanost, delavnost, vztrajnost, osebna in strokovna poštenost, pa tudi pravičnost, skromnost in duhovitost so vrline, ki so odlikovale med kolegi in študenti izredno priljubljenega profesorja. S kopico šal in anekdot, ki jih je z lahkoto stresal iz rokava, je znal popestriti tako strokovna predavanja kot tudi priložnostna prijateljska omizja. Le njemu najbližji pa vedo, da je kot skrben kronist časa in dogodkov dolga leta pisal dnevnik, v najnižjem predalu delovne mize pa shranjeval najgloblje misli in čustva, ki jih je v tihi samoti v pesniški obliki prelival na papir. Pesmi je v periodiki objavljal samo v mladosti. Te, ki so nastale v zadnjem obdobju njegovega življenja, je izdal le nekaj tednov pred smrtjo v zbirki Otočje oka­menele tišine. Temeljne teme v njegovem pesništvu, ki prehaja od sklenjenih oblik k svobodnemu verzu, so iskanje Ljubezni in Resnice ter zlasti vprašanja in občutja, ki jih porajata minevanje in smrt.

Dr. Andrej Vovko je v sebi združeval lastnosti odličnega raziskovalca, dobrega pedagoga-učitelja, zlasti pa človeka v pravem pomenu besede in prijatelja. S svojim delom, ki ga ne bi bilo mogoče opraviti brez njemu lastne vztrajnosti, prizadevnosti in požrtvovalnosti, se je trajno zapisal med pomembne osebno­sti slovenskega znanstvenoraziskovalnega, kulturnega in društvenega življenja.

O dveh škofih iz Maribora v 14. stoletju

V reviji Studia Historica Slovenica, 1. številka, letnik 16 (2016), je objavljenih enajst prispevkov.

Martin Bele piše o posestih Krške škofije na območju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja (2. del), Jože Mlinarič o mariborskih župnikih, kasnejših sekovskih škofih Ulriku II. pl. Paldaufu (1297–1308) in Wochu (1317–1334), Stanislav Južnič (v angleščini) o šestnajst letih rezidence stare družbe Jezusove v Mariboru in njenih novodobnih dedičih (ob 200. obletnici ponovne ustanovite Jezuitske družbe), Kornelija Ajlec (v angleščini) o sistemu državnih preživnin in pokojnin za družine vojakov (1914–1918), Mateja Matjašič Friš pod naslovom »Meine Zumutung, Hilfe mit der Feder zu leisten, hat mir viel Freude gemacht« o Arthurju Achleitnerju v pismih dr. Pavlu Turnerju, Mateja Čoh Kladnik (v angleščini) o partizanu Martinu Greifu - Rudiju (1918–1975), Jožica Čeh Steger o literarnih podobah poti v svobodo v taboriščni prozi Milene Mohorič in Branke Jurca, Renata Debeljak o Potrčevem videnju svobode leta 1945, Marjetka Golež Kaučič o transformacijah ljudskega kot intertekstualnega principa v pesemskem ustvarjanju druge svetovne vojne in refleksijah svobode, Branislava Vičar pod naslovom »Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!« o konju med metaforo in subjektom v glasu partizanov, Marija Javornik Krečič, Eva Konečnik Kotnik in Lucija Jagodič pa (v angleščini) o slovenskih narodnih manjšinah in izseljencih v učnih načrtih za geografijo in zgodovino v gimnaziji.

Katoliška Cerkev leta 1945

V reviji Studia Historica Slovenica, 2. številka, letnik 16 (2016), je objavljenih deset prispevkov.

Božo Repe piše o pripravah na konec vojne in »osvoboditev« Slovenije, Blaž Torkar o zaključnih operacijah jugoslovanske 4. armade ter »osvoboditvi Slovenskega primorja in Trsta, Tomaž Kladnik o slovenskem domobranstvu v letu 1945, Vida Deželak Barič o pripravah in izvedbi revolucionarnega prevzema oblasti na Slovenskem leta 1945, Tamara Griesser Pečar o katoliški Cerkvi na Slovenskem leta 1945, Jurij Perovšek o delegaciji SNOS v Prekmurju leta 1945, Darja Kerec o položaju civilnega prebivalstva v Prekmurju ob koncu vojne, Jelka Melik in Mateja Jeraj o slovenskem kazenskem sodstvu v letu 1945, Monika Kokalj Kočevar o vračanju prisilno mobiliziranih v nemško vojsko, Dunja Dobaja in Vladimir Prebilič o ukradenih otrocih in na silo odpeljanih otrocih.

Grajske stavbe in leto 1945

V reviji Studia Historica Slovenica, 3. številka, letnik 16 (2016), je objavljenih desett prispevkov.

Gjoko Nikolovski piše o velikomoravsko-panonskem besedišču v makedonskih biblijskih besedilih od 12. do 15. stoletja, Tin Mudražija o začetnem poglavju slovenske nogometne zgodovine, Jurij Perovšek o socialističnem kulturnem boju v letih 1918–1929, Nina Gostenčnik o socialnih razmerah v Mariboru med letoma 1929 in 1935, Nina Gostenčnik (v angleščini) o ideji »velikega Maribora« oziroma poskusu priključevanja sosednjih občin, Monika Kokalj Kočevar o vermanšaftu na Gorenjskem, Jerneja Ferlež o prekinjeni kontinuiteti poselitve mariborskih stanovanjskih hiš leta 1945, Franci Lazarini o usodi slovenskih grajskih stavb leta 1945 (usoda njihove arhitekture in opreme po »veliki prelomnici«), Katarina Mohar o stenskem slikarstvu Slavka Pengova pred in po letu 1945, Aleš Maver o letu 1945 na Slovenskem v prizmi državljanskih vojn rimske pozne republike, Stane Granda pa o zgodovini kot politiki.

Naj izpostavimo tri teme. V prispevku Vermanšaft na Gorenjskem je Monika Kokalj Kočevar na podlagi arhivskega gradiva predstavila pred- in povojaško formacijo vermanšaft Koroške ljudske zveze, ki so jo v dogovoru med šefom civilne uprave in skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke, SA Gruppe Südmark, ki je bila pristojna za Južno Koroško, poleti 1941 po nemškem modelu in podobnih vzpostavitvah v zasedenih deželah s civilno upravo v Evropi, ustanovili v Južni Koroški. Predstavila je oblikovanje vodstva vermanšafta na Gorenjskem, formiranje enot, številčno stanje, usposabljanje, delovanje in vključevanje v druge enote.

Franci Lazarini je v prispevku Slovenske grajske stavbe in leto 1945. Usoda njihove arhitekture in opreme po »veliki prelomnici« obravnaval usodo slovenskih grajskih stavb po letu 1945, ko se je zaradi zamenjave družbenega sistema radikalno spremenil odnos politike in javnosti do gradov in dvorcev. Prihajalo je do sistematičnega uničevanja in zanemarjanja grajske arhitekture, k slabem stanju pa so pripomogle tudi nove, neprimerne funkcije objektov.

Poleg usode samih zgradb in poskusov nekaterih umetnostnih zgodovinarjev (zlasti Franceta Steleta), da bi vsaj nekatere objekte obvarovali pred uničenjem, je v članku predstavljena tudi usoda opreme grajskih stavb (umetnine, pohištvo, knjige), še zlasti delovanje Federalnega zbirnega centra, ki je bil ustanovljen z namenom zbiranja in distribucije premičnin iz zaplenjenih objektov.

Aleš Maver je v svojem prispevku primerjal leto 1945 na Slovenskem v prizmi državljanskih vojn rimske pozne republike. Kljub omejitvam obstajajo osupljive strukturne podobnosti v soočanju s fenomenom državljanskega spopada ali kar državljanske vojne med Rimom 2. ali 1. stoletja pr. Kr. in slovenskim prostorom v 20. stoletju, tako kar zadeva akterje samega nasilnega dogajanja kot javnost v najširšem smislu. Usoda premagancev doseže svojo za državljanske vojne rimske republike najznačilnejšo obliko s proskripcijami, z anatemiziranjem potomcev političnih nasprotnikov vred.

Zmagovalci v teh vojnah v pozni republiki so si skoraj brez izjeme prizadevali prikazovati svoje tovrstne uspehe kot pomemben prispevek k širjenju rimskega vpliva navzven. Oktavijan je bil najuspešnejši pri loščenju lastne zgodovinske podobe. Pri tem mu je za zgled sicer lahko služil adoptivni oče Cezar, svojo videnje dogodkov pa je želel potomstvu predstaviti že Sula. Seveda v rimskem primeru ni moč govoriti ne o zamenjavi vladajoče elite ne o revolucionarnih spremembah.