Društvo Soška fronta iz Šempetra pri Gorici je izdala 14. številko revije Na fronti, ki objavlja kakovostne prispevke o prvi svetovni vojni.

Letos mineva sto let od dvojnega krčenja ozemlja, na katerem že od davnine prebivajo Slovenci. V jeseni 1920 so velesile, zmagovalke v prvem svetovnem spopadu, odvzele naši domovini dve veliki pokrajini, Koroško in Primorsko. Najprej je 10. oktobra 1920 prišlo do plebiscita na Koroškem, ki je zibelko slovenstva tudi zaradi neodločnosti Narodne vlade pripisal Avstriji. 12. novembra 1920 pa sta v Rapallu pri Genovi Kraljevina Italija in Kraljevina SHS podpisali pogodbo o določitvi meje, je uvodu štirinajste številke revije Na fronti (131 strani A4 formata) spomnil eden od rednih avtorjev v reviji Vili Prinčič.

Zunanjepolitični položaj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev takrat ni bil najboljši, saj je nova državna tvorba imela mejne spore kar s šestimi sosedami in mednarodno še ni bila priznana. Zaradi pritiska Anglije in Francije, podpisnic Londonskega sporazuma iz leta 1915, je bila prisiljena pristati na pogoje Italije, ki so samo potrdili italijansko »začasno« zasedbo izpred dveh let. Zaradi splošnega javnega ogorčenja vlada dokumenta ni predložila narodni skupščini in ga je 8. decembra 1920 objavila le v Uradnem listu.


Pogled na Škabrijel s Sabotina. Na tem hribu nad Novo Gorico je bilo v eni od najbolj krvavih bitk na slovenskih tleh, od 4. do 12. septembra 1917, uničenih 25.000 Italijanov (napadalcev) in 15.000 vojakov Avstro-Ogrske (branilcev).

Leta 1920 se je veliko primorskih beguncev vrnilo na porušene in požgane vasi in domove, toda zaradi novih razmer so se številni odločili, da se ne vrnejo v deželo, ki jo je zasedla Italija. Rapalska pogodba je tako zapečatila usodo primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, ki so se do zadnjega nadejali, da bodo končno pripadli svoji državi, a so velesile določile drugače.

Kmalu zatem je nastopil fašizem, ki je stanje obeh narodov še poslabšal z nasilnim poitalijančevanjem in z odpravo vsega, kar ni bilo v skladu z režimom.

Po sledi Vorančevega Doberdoba

Vili Prinčič je tudi avtor prvega prispevka, v katerem je prikazal begunsko pot družine Resen iz Gorice.

Vinko Avsenak piše o Doberdobu skozi literaturo Prežihovega Voranca.


Pri gostišču Kekec na Sv. Katarini nad Novo Gorico vidimo fotografije trpljenja na Škabrijelu.

David Erik Pipan je šel po sledi kipca sv. Alojzija, ki so mu italijanski topničarji postavili kapelico na grebenu Sabotina, ki je še danes ob pohodni poti.

Ana Čič piše o Francu Želetu iz Šentpetra (Pivke) na Krasu, ki je bil mornar na znanih ladjah avstro-ogrske mornarice Viribus Unitis in Szent Istvan.

Večno bodi prekleta, soška fronta

Reden avtor revije Na fronti je tudi zgodovinar Renato Podbersič ml., ki v tokratni številki piše o vojaških rabinih ob Soči oziroma o duhovni oskrbi judovskih vojakov avstro-ogrske vojske na soški fronti.

Sebastian Daxner je osvetlil boje rainerjev (59. cesarski in kraljevi pehotni polk »Nadvojvoda Rainer«) oktobra 1917 na Prevali, na vzhodnem delu Kaninskega pogorja. Spremljamo opis tipičnega spopada v visokogorju, na višini 2.000 metrov.

János Rózsafi pod naslovom »Večno bodi prekleta, soška fronta ...« piše o madžarskih vojakih na soški fronti, predvsem na območju Plav in Svete Gore.

Eden od njih, Nándor Pletser, je 2. avgusta 1917 na razdejani Sveti gori napisal pesem Sveta Gora in v njej stihe:

Skalnate gore opustošene države,
Požrle ste na tisoče madžarskih vojakov.
Večno bodi prekleta, soška fronta,
Dokler se bo moral madžarski vojak zate boriti.

O Poljakih, Bosancih in Hrvatih ja soški fronti

Vinko Avsenak je raziskal gradnjo džamije v Logu pod Mangartom.

Objavljeno je besedilo Wojciecha Biedrzyckija, njegov spomin na očeta v prvi svetovni vojni. Oče je bil Emil Biedrzycki, nadporočnik v 4. bosansko-hercegovskem pehotnem polku.

Vili Prinčič je šel po sledi bosanskih vojakov na soški fronti.

Mitja Juren objavlja prvi del prispevka o ujetih italijanskih vojakih (bersaljerih) z Ravelnika pri Bovcu septembra 1915.

Nikola Tominac piše o 79. pehotnem polku iz Otočca skupne vojske v prvi svetovni vojni (znan je bil kot Jelačićevci). Maja 1917 so krvaveli proti italijanskim napadalcem na Vodicah in Sveti Gori.

David Erik Pipan, varuh kulturne dediščine iz prve svetovne vojne

Franc Križnar piše o glasbeni stvaritvi na zgoščenki o soški fronti. Napisal jo je skladatelj Mitja Reichenberger.

Zoran Stevanović piše o spremembi slovenskega odnosa do spomenikov po prvi svetovni vojni.

Simon Kovačič je objavil dele zapiskov iz dnevnika Valentina Šavleta iz Malih Vrš pri Čepovanu.

Miloš Fon objavlja »drobce« spominov na Homec, vasici v občini Sedlo v Breginjskem kotu.

Branko Morenčič je predstavil Maistrovega borca Ivana Jermana.

Objavljen je drugi del prispevka Tomaža Velnarja o medicinski službi Avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni.

David Erik Pipan je predstavil t. i. protipehotno žično blazino, v katero so se ujeli vojaki, nato pa še spomenik 20. strelskega polka v Panovcu pri Novi Gorici.

Vinko Avsenak je predstavil Davida Erika Pipana iz Nove Gorice, varuha kulturne dediščine iz prve svetovne vojne, vidnega člana Društva soška fronta 1915–1917 (ustanovili so jo leta 1994), ki izdaja revijo Na fronti, v njej objavlja od prve številke leta 2001, in avtorja muzeja s predmeti s soške fronte v Šempetru.

Fotografiji: Ivo Žajdela