Paul Moonjely, doma iz Kerale, je že deveto leto izvršni direktor Karitas Indije, po številu prejemnikov pomoči največje na svetu. Je strokovni sodelavec indijske nacionalne komisije za medverski dialog in odbora za katoliško identiteto pri Caritas Internationalis.

Letos je Indijo prizadel siloviti drugi val epidemije, zato tamkajšnja Karitas prosi za solidarnost. Kako se s temi razmerami spopadajo na terenu, nam je g. Moonjely zaupal v video pogovoru, ki je nastal v sodelovanju s Slovensko karitas, kjer so že začeli z zbiranjem pomoči za sestrsko Karitas Indije.

Celoten intervju si preberite v novi številki tednika Družina (21/2021).

Kako je sploh organizirana Karitas v državi s tolikšnim prebivalstvom in katera so glavna področja vašega delovanja?

Indija šteje 1,3 milijarde prebivalcev, od tega je katoličanov samo 1,5 %, kar je približno 19,5 milijona. Imamo 174 škofij in vse imajo svoje škofijske Karitas, s katerimi polno sodelujemo. Enako delamo skupaj še s 40 drugimi katoliškimi organizacijami, tako da mrežo Karitas v Indiji sestavlja več kot 200 ustanov.

Delujemo na celotnem ozemlju Indije in smo ena redkih človekoljubnih organizacij, ki se vedno odzove, ob vseh kriznih situacijah. Te pa se nam dogajajo kar pogosto. Mislim na naravne katastrofe, nato tiste, ki jih povzroča človek, razne epidemije, zdaj prvič tudi pandemija tako neslutenega obsega …

Karitas je po odzivnosti zmeraj nekoliko pred drugimi: najprej pomaga z nujno pomočjo, nato pri psihosocialni rehabilitaciji ljudi in na koncu s t. i. »rebuilding communities« – obnovo življenja v prizadetih skupnostih. Veliko delamo preventivno za zmanjševanje tveganja revščine.

Na razvojnem področju so aktualni: boj zoper trgovino z ljudmi, skrb za varne migracije in delo z majhnimi kmeti s podeželja. Pri nas je skoraj 80 % kmetov zelo majhnih, in če kmet ostane brez zemlje, ga to takoj pahne v revščino. Naj omenim še delo za krepitev miru, saj pogosto izbruhnejo krajevni nemiri.


Prostovoljci Karitas Indija med najrevnejšimi na podeželju. FOTO: Karitas Indija. 

Indija lani in v začetku leta ni bila med najbolj prizadetimi državami, nato pa smo videli množično sežiganje trupel, zadušitve zaradi pomanjkanja kisika, kolaps zdravstva. Kaj se je zgodilo v marcu in aprilu, da je drugi val epidemije tako silovit?

Prvi razlog je številnost prebivalstva. Treba je razumeti, da smo se zaradi tako velikega števila okuženih in umrlih vsi skupaj naenkrat znašli v brezizhodni situaciji. Če pogledamo najnovejše številke (13. maj), je v zadnjih 24 urah v Indiji umrlo 4.000 ljudi. Samo včeraj smo zaradi covida izgubili 10 katoliških duhovnikov.

Vlada je sicer pravočasno razglasila ukrepe, vendar jih mnogi niso vzeli resno, pa bi morali. Zakaj? Veste, pri nas je 40 % prebivalstva skrajno revnih; preprosto so morali nekam hoditi delat, po hrano …

Ko je prvi val epidemije v hudo revščino pahnil dodatna dva milijona ljudi, je to pri mnogih sprožilo socialne in ekonomske strahove, da jih čaka enaka usoda, kar jih je pognalo k tveganemu ravnanju.

Drugič, državna uprava bi morala bolje bedeti nad spoštovanjem ukrepov, a je bila preveč popustljiva. Prav v tistem času je bilo v Indiji veliko množičnih političnih, družbenih in verskih dogodkov. Imeli smo celo volitve. Te so pri nas precej drugačne kot v Evropi: polno je množičnih zborovanj, na katerih se je epidemija hitro razširila.

In je še tretji razlog: Indija je sicer že cepila 120 milijonov ljudi, vendar je to zgolj 9 % prebivalstva. Druge države so dosegle višjo precepljenost, zato pravim, da je prebivalstvo najbolj kritičen dejavnik.

Kako ste se pri Karitas Indija odzvali na tako silovit drugi val?

V podporo vladnim prizadevanjem so se angažirale vse prostovoljske, človekoljubne in verske organizacije, tudi naša. Cerkev je takoj zaprla vse cerkve in ustanove, vendar so škofije zelo dobro organizirale video prenose obredov in drugih programov.

Zlasti so se hitro odzvale vse majhne, srednje in velike katoliške bolnišnice in ambulante, ki jih imamo okoli 3.500. Pri Karitas smo takoj začeli z ozaveščanjem ljudi in bojem proti dezinformacijam, ki povzročajo veliko škode, za kar smo uporabili vse svoje informacijske kanale.


Paul Moonjely (drugi z leve) na srečanju Komisije za medverski dialog v Indiji. FOTO: Karitas Indija. 

Za konkretno pomoč obolelih pa smo razvili tri oblike pomoči. Najprej smo vzpostavili centre za oskrbo na drugi stopnji, za kovidne bolnike. To so dodatni prostori z ventilatorji in kisikom. Iz tega je nastal pravi pilotni sistem za golo reševanje življenj.

Nato smo začeli postavljati centre za oskrbo na prvi stopnji, za nekovidne bolnike. Teh ljudi nihče več ne sprejema, saj so vse zdravstvene kapacitete polne. Postavili smo jih v bližini katoliških bolnišnic, da laže zagotovimo zdravniški nadzor.

Tretja oblika pomoči je oskrba na domu. Mnogi bolniki ne samo, da niso sprejeti v bolnišnice, temveč so tudi doma prepuščeni sami sebi in trpijo ali ne morejo dihati, zato jim prostovoljci Karitas prinašajo kisik. Povsod skrbimo tudi za hrano in ostale potrebščine.

Obenem v katoliških zdravstvenih centrih vzpostavljamo mrežo telemedicine, ki vključuje video svetovanje bolnikom in svojcem na daljavo.

Vse to počnemo v sodelovanju s škofijami. Ponekod so župnišča in druge stavbe ob naših cerkvah spremenjeni v začasne karantenske centre, da lahko ljudje karanteno preživijo blizu svojega doma, v varnem okolju, s hrano in oskrbo.


Paul Moonjely. FOTO: Karitas Indija. 

Kako je s podeljevanjem zakramentov in duhovno oskrbo v takih razmerah?

Vse, kar lahko, poteka prek spleta, ker so cerkve zaprte. Po pravici povedano ta trenutek niti ne vem, kako je s spovedovanjem in drugimi zakramenti. Sedaj je prednostna naloga dostojno poskrbeti za trupla velikega števila umrlih.

V ta namen smo ustanovili posebne enote prostovoljcev, ki se imenujejo »Karitas urgenca«. Njihova naloga je priprava pogrebov za preminule katoličane in iskanje duhovnikov za cerkvena pogrebna opravila.

Nedavno smo začeli z usposabljanjem prostovoljcev tudi za pokop umrlih drugih veroizpovedi in pri tem sodelujemo s krajevnimi oblastmi.

Indija je torej kljub težavam dober primer medverskega sožitja. Pri nas je še nekaj strahu pred migranti z Bližnjega vzhoda, kaj bi iz svoje izkušnje lahko sporočili Sloveniji?

Moje sporočilo je naslednje: spomnimo se, da smo najprej vsi ljudje. Zato naj bo naša človečnost na prvem mestu, ne glede na vero, ki ji pripadamo. Obenem je treba za vsakega najti prostor.

Biti katoličan pomeni biti univerzalen in je prav naša poklicanost povezovati ljudi in ustvarjati prostor za vse, da vsakomur zagotovimo dostojanstvo in spoštovanje, ki mu pripada.

Mislim, da je to tudi najgloblja identiteta naše družine Karitas; je sporočilo, ki ga nenehno izpričujemo, ki ga poskušamo širiti in utrjevati v osebnem življenju kot tudi v življenju te naše dobrodelne ustanove.


Celoten intervju je bil prvotno objavljen v novi številki tednika Družina (21/2021).

Preberite še: 
- Slovenska karitas: Vabljeni k pomoči Indiji v boju z epidemijo
- V Indiji zaradi korone umrlo že okoli 160 duhovnikov
- Indija znova dosegla žalosten koronarekord