Foto: Joži Bukovšek

Pričevanje je objavljeno v aprilski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Digitalno zrnje in pleve.

Pošteno je živeti tisto, kar pridigaš. Zato sem letos v svoj postni čas stopil z odločitvijo, ki smo jo skupaj s sodelavci predlagali tudi slovenskim mladim: 40 ur brez telefona, torej 40 dni po eno uro na dan. Bil sem malo razočaran nad sabo. Kaj mi bo ta akcija, ko pa res nimam težav s telefonom? Po cele ure leži osamljen na pisalni mizi, medtem ko se jaz potikam kdove kod. Pa sem se vseeno odločil. Da bom z lažjo vestjo še naprej bil vojno proti telefonom, ki so nam ukradli poglede in besede in … odnose.

Težka akcija

Če kaj lahko zapišem ob koncu postnega časa, potem zapišem tole: »40 ur brez telefona« ali »#Resničnost je lepša« je težka akcija. Težja, kot bi rekli na prvi pogled. Ker razgali problem, za katerega misliš, da ga sploh nimaš. In ta problem je samoumevna navada. Navada, da se vsakič, ko nimaš kaj početi, odločiš za telefon. Navada, da drsaš po telefonu, ne da bi vedel, zakaj. Navada, da ne zdržiš enega samega pogovora, ne da bi vsaj poškilil na telefon in s tem jasno povedal, koliko ti je sogovornik zanimiv in pomemben.

Sram me je, a že med pisanjem tega članka sem samo do zdaj vsaj desetkrat pogledal na telefon. Zadostil sem statističnim podatkom, ki pravijo, da naj bi človek v enem dnevu pogledal telefon povprečno do 120-krat, zvečer celo do enkrat na šest sekund. Potem lahko razumete, kako hudo je bilo v tisti eni sami uri, ko sem se mu odpovedal. Tolikokrat so me zasrbeli prsti, da bi samo na hitro pogledal, da bi samo preveril, če me slučajno čaka klic ali sporočilo. Ali pa se je to zgodilo kar samo od sebe in sem se šele nato spomnil, kakšna je moja postna zaveza. Težko je bilo. Težko, ker mi je neprestano škiljenje na napravo pripovedovalo žalostno resnico: moj najboljši prijatelj je telefon. Boljši prijatelj kot človek, ker zanj res nimam toliko časa, sploh pa ne toliko pozornosti.

»Zaslužimo si nagrado«

Nisem bil osamljen primer. Prve tedne so mi dijaki navdušeno govorili, kako jim gre, kako jim uspeva, da sem bil tudi sam navdušen nad njimi. Že sredi postnega časa pa sem iste dijake prav v tej uri srečal zazrte v telefon tik pod plakatom, ki je oglaševal akcijo. Začudeno sem jih pogledal, oni pa so samo odgovorili, da so se celo popoldne učili in da si zdaj zaslužijo nagrado. »Nagrado« … Kot da pomeni biti v družbi brez telefona kazen. Kazen morda ne, napor pa res. Napor, primerljiv s tistim, ko moraš sedeti za knjigo in se učiti. Tako je. Biti v družbi, pogovarjati se, poslušati, vse to nam je postalo neznanski napor. Zato se ne čudim, da so te dni, ko se postni čas končuje, že pošteno pozabili na tisto uro. Ni jih več sram pred mojimi izzivanji in pogledi in vprašanji. Vse je po starem. Sedijo z družbo na kavču in se pogovarjajo – vsak s svojim telefonom. In ta grozljiva tišina z mrzlo svetlobo razsvetljenih obrazov se nadaljuje.

Objektivno gledano je zato postna akcija čisti poraz. Ogromno dela, a malo ali skoraj nič rezultatov. Pa ni tako. Razgalila je problem. Začeli smo govoriti o njem, se ga zavedati, morda o njem celo razmišljati. In to je vedno začetek poti izgubljenega sina domov k Očetu. Saj vendar cilj postnega časa ni postati popoln ali si dokazati, koliko zmoremo, temveč razgaliti svojo resničnost in v njej narediti prostor Gospodu. Začeti hrepeneti po odrešenju.

Jutri naredimo naslednji korak.

Marko Rijavec

Več o koristih in pasteh sodobne tehnologije si lahko preberete v aprilski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Digitalno zrnje in pleve.