Papež Frančišek je v mesecih po izvolitvi na vodilni položaj v katoliški Cerkvi navdušil tako verne kot tudi neverne. Med številnimi posamezniki, ki so imeli priložnost osebnega srečanja s svetim očetom, je tudi slovenski jezuit p. Jože Roblek. Na spletnih straneh Radia Ognjišče prijazno opozarjajo na pogovor p. Robleka s p. Petrom Lahom, ki sta ga pripravila za portal www.jezuiti.si. P. Roblek je v pogovoru dejal, da mu bo leto 2013 prav zaradi srečanja s papežem Frančiškom ostalo nepozabno. Njegovo pričevanje v pogovoru s p. Lahom objavljamo tudi na naši spletni strani.

Srečanje s papežem Frančiškom

P. Jože, leto 2013 se je v tvojo knjigo življenja zapisalo z mastnimi črkami. V začetku decembra si se osebno srečal s papežem Frančiškom.

Res je, to leto mi bo ostalo nepozabno. Srečal sem se z resnično Božjim človekom. Pred vhodom v Dom svete Marte mi je policist rekel: čestitam vam, in srečen vi, ki se boste srečali s papežem. Najprej sem pomislil, da je to rekel iz navade. Imel pa je prav! Ko smo vstopali v Dom, me je zajel neki posebni mir in tiho pričakovanje. In srce je začelo močneje biti in kar samo od sebe moliti. Ko pa smo se zbrali s papežem pri oltarju, je moje bitje spreletelo tako veselje in me prežela neka topla svetloba in prostor kapele je napolnil Duh Božje lepote, vsi smo bili resnično lepi, presrečni in pripravljeni za Kristusovo daritev.

Kaj te je nagovorilo pri papeževi osebi?

Najprej njegov blag pogled, ko nas je pozdravil in uvedel v sveto mašo. Maševal je res zbrano in ponotranjeno. Božjo besedo je poslušal z zaprtimi očmi. Pridigal je tako preprosto in tako zavzeto in doživeto, kot da bi iz svojega srca jemal Božjo Besedo in jo polagal v moje srce.

Zelo me nagovoril njegov molk. Po končanem nagovoru se je usedel in je bil tiho in globoko zbrano molil dobrih pet minut. Tudi po obhajilu je kar dolgo tiho molil, ves potopljen v Kristusa. Po končani maši, ko smo se vrnili iz zakristije, je papež sedel med nas in smo skupaj z njim ostali še nekaj časa v molku.

Gotovo pa je bilo zame nepopisno doživetje, ko sva se osebno srečala. Njegov obraz je žarel od veselja, ki je prešlo tudi name. Minila je vsaka negotovost. Bolj kot z besedami me je nagovoril s svojim čistim in globokim pogledom, s stiskom rok in blagoslovom, ko me je pokrižal na čelu.

Od njega sem odhajal prenovljen in potrjen v tem, kar sem in kar delam v slovenski Cerkvi.

Kako poteka maša z njim v Domu Svete Marte?

Maša je preprosta in bolj privatna, papež jo daruje predvsem za sodelavce Vatikana. Večkrat pa so prisotni tudi gostje od zunaj, s katerimi se potem tudi sreča. Večinoma so bili pri tej sveti maši laiki, nekaj družin in otrok. Bilo nas tudi nekaj duhovnikov in dva škofa. Berilo in psalm sta brala mož in žena, ministrirala dva odrasla moža. Za delitev obhajila me je prosil papežev osebni tajnik, papež namreč pri tej maši ne obhaja.

Kako si se znašel v Rimu? Kaj te je vodilo tja, kaj je bil razlog za to pot?

Sledil sem Božjemu Duhu. Gnala me je Jezusova ljubezen do njegove Cerkve v Sloveniji. Mi ni vseeno, kakšen duh jo vodi. Odgovoren sem zanjo že s tem, da sem kristjan, še toliko bolj ker sem v njeni službi kot duhovnik. Kar dobro jo poznam, ji služim že skoraj petdeset let. Gospod mi je dal dar, da spremljam tolike ljudi na duhovni poti. Ko sem poslušal te ljudi, sem vedno bolj spoznaval in me je Božji duh notranje nagovarjal, da moram nekaj več narediti za slovensko Cerkev, da bo bolj Kristusova in evangeljska, da moram iti v Rim, h Kristusovemu namestniku na zemlji in mu poročati, kako je dejansko z nami. Veliko sem molil v ta namen in se pogovarjal in vedno bolj mi je Duh govoril, da ne smem in ne morem molčati. Vedel sem, da bo težka in odgovorna pot. Najprej sem šel k nunciju, potem pa naprej. In Bog mi je bil zelo milostljiv v Rimu.

Živimo v težkih časih za slovensko Cerkev, ki si ji ti posvetil večino svojega življenja. Kakšni so tvoji občutki, ko vstopaš v novo leto?

Res je, da so težki časi, pa vendar so to časi milosti. Bolj se zavedamo, kdo smo in komu pripadamo. Bolj čutimo potrebo po pristnem in resničnem krščanstvu, v katerem živi in deluje Jezus Kristus kot naš osvoboditelj, rešitelj in življenjska izpolnitev.

Na sebi čutim Jezusov pogled in njegovo sporočilo: smo njegovi, takšni kot smo. Vabi nas, naj mu pustimo, da nas oblikuje v čisto vsakdanjem življenju, in da ga lahko povsod in vselej najdemo, pa naj bo še tako lepo ali težko. On gre z nami, kje koli smo in kar koli delamo ali se dogaja z nami. On nam daje novo leto, nove priložnosti, da z Njim gradimo boljši – Božji svet.

Vir: www.jezuiti.si / Radio Ognjišče / M. M. Š.

Foto: www.jezuiti.si