Današnje razmišljanje ni za nas, redne nedeljnike. Na prvi pogled. Ne, ker tega ne bi potrebovali, pač pa, ker ga bomo ali z lahkoto preslišali ali pa se postavili v obrambno držo.

Prijazen?

Kaj se dogaja? Jezus spregovori v templju. Prisotni najprej strmijo. Strmeti pomeni najprej nepremično gledati, zaradi velikega vznemirjenja na nekako otrpniti. To vznemirjenje lahko gre ali v občudovanje ali v zanikanje.

Ko ga poslušam, kaj se dogaja v mojih mislih? Spominjam se dame, ki mi je pripovedovala, da se samo sprehodi skozi pohištveni salon, in že vidi svojo hišo preurejeno. Me izziva, ta dama! Kolikokrat se moram še sprehajati po Poti (Jn 14,6), kolikokrat še slišati o mogočnih Božjih delih, ki jih je storil po mnogih malih, da na vprašanje, kakšen je Jezus, ne bom odgovarjal kot polpismeni veroučenci v en glas: »Prijazen.« To prijaznost dajemo skupaj z neškodljivostjo in neučinkovitostjo. Pa ni nič narobe s prijaznostjo, problem je, ker smo podobe o J...