Rudi Kolarič, ki bo letos dopolnil 92 let, živi v ZDA, kamor se je preselil leta 1945 in se od tedaj ni niti enkrat vrnil v svojo domovino. Njegovo pričevanje so posneli in objavili na spletni strani Študijskega centra za narodno spravo leta 2011. Kot je povedal, zdomstvo lažje prenaša, ker ima vso družino v ZDA.

Uspešni trgovci so podprli Osvobodilno fronto

Odraščal je na Brezovici. Starša sta po poroki 1931 najela lokal in stanovanje nad njim ter pričela s trgovino. Kot je povedal Rudi Kolarič v pričevanju, sta bila starša do vseh strank prijazna, zaradi česar so ju domačini sprejeli za svoja. Po štirih letih so se že lahko preselili v svojo hišo.

Njihovo lagodno življenje je prekinila druga svetovna vojna. Ob nemško-italijanski okupaciji in kapitulaciji jugoslovanske vojske jih je preveval strah, okupatorja namreč ni maral nihče.

Živeli so v strahu, oče je dobil poziv k vojakom, ko je Nemčija napadla Jugoslavijo. »V tem času je prišla na površje Osvobodilna fronta. Osvobodilna fronta je bila tista rešilna organizacija, za katero smo vsi rekli, da jo bomo podprli.«

Pričevanje Rudija Kolariča je posnela Marta Keršič za Študijski center za narodno spravo leta 2011 v Clevelandu. FOTO: arhiv ŠCNR

Zaprepadeni zaradi partizanskega nasilja

13. julija 1942 je Rudi v trgovini videl objokane stranke in izvedel, da so pobili Mravljetove fante in Mravljetovega ata. »Franceljna, Vinkota, očeta, starejšega sina Toneta so pa peljali v Ključ, kjer so ga kasneje ubili. Vsi smo bili potrti, žalostni in je bilo skoraj nemogoče verjeti, da se je kaj takega dogodilo,« se spominja. »Tisto nedeljo, ko smo bili pri maši, je gospod župnik prišel na prižnico in ni pridigal, pač pa je rekel: 'Danes pridigajo Mravljetovi'«. To se pravi, da so vsi župljani žalovali in videli, kako težko je bilo gospodu kaj drugega povedati.«

Po dveh ali treh mesecih so na Brezovico prišli partizani in ugrabili dva sinova iz družine Novak, Janka in Zdravka. Z njima so v hrib odpeljali tudi Vinka od sosedovih. »Vinko, ki se je rešil tega pobijanja, je povedal, da so si morali kopati grobove. Bil je tam en stražnik in Vinko je bil zelo močen telovadec in spreten. In ko je videl priliko, je zagrabil lopato in udaril tega stražarja, tako da je lahko ušel. Klical je Zdravka in njegovega brata, da naj pobegneta, a nista hotela. Torej, Vinko sam je bil tisti, ki se je rešil s tega trenutka. Dva ali tri tedne niso našli grobov. Vinkota so ujeli Italijani in ko je bil izpuščen, so z njegovo pomočjo našli grobova Janka in Zdravka. Še zdaj čutim smrad teh trupel,« je povedal Rudi Kolarič.

»Res žalostna zadeva. Novakovi so imeli še enega mlajšega fanta, ki je bolehal za mandeljni in baje, da so tega fanta peljali v ljubljansko bolnico, kjer je bil operiran in tam podlegel smrti. Kasneje so ljudje govorili, da je bilo tako, ker so hoteli pobiti vse Novakove, so verjetno hotel pobiti tudi tega mladega Matevžka. Matevž je bil mogoče dva, tri leta mlajši od mene, jaz pa sem imel 10 let. Kaj to pomeni?« se je vprašal Rudi.

Povedal je, da so se ljudje zgražali nad partizanskim nasiljem in so odklonili vsako podporo Osvobodilni fronti, vključno z njegovo materjo. Zavedali so se, da so zaradi tega postali tarča komunističnega nasilja.

Preberite še: Nebesa pod Triglavom in poti zorenja (poročilo s predpremiere in okrogle mize)

Življenje je postalo dvakrat nevarno

Življenje je postalo zelo nevarno. »Iz dneva v dan nismo vedeli, ali bomo preživeli ali ne,« je povedal Rudi. Od dogodka z Novakovimi so ženske, Rudijeva mati, pomočnici v trgovini in kuharica, ponoči stražile trgovino. Oče je bil namreč v ujetništvu. Čez leto ali dve so jih res napadli, vendar so ženske, ki so bile na straži, s kriki priklicale pomoč in so se rešili.

»Če človek pomisli, kako se je vse skupaj začelo. Vsi smo bili tako rekoč si zaželeli, da bi Osvobodilna fronta bila tista, ki nas bi branila pred okupatorji. In na žalost tega ni bilo. To se pravi, da smo se bali in branili okupatorja, zdaj pa še komunistov,« je povedal Rudi.

Preberite in poglejte si pogovor z ustvarjalcema filma Nebesa pod Triglavom TUKAJ.

Nasilja nismo mogli sprejeti

»Če bi Osvobodilno fronto zanimalo samo to, kot je bilo predvideno, da bi nas osvobodili okupatorja, bi bila situacija v Sloveniji gotovo čisto drugačna. Ampak tako so pa začeli komunisti ustrahovati domačine, da so se organizirali v vaške straže, samo zaradi samoobrambe. Samoobramba je čisto razumljiva.«

Svoje pričevanje Rudi Kolarič zaključi z besedami: »Mi ne smemo pozabiti. Začetek je bil nasilje in mi tega nasilja nismo mogli sprejeti. Nobena družba ne more sprejeti nasilja.«