Pri založbi Družina je pravkar izšla knjiga Fotograf iz Auschwitza, ki sta jo na podlagi pričevanja Wilhelma Brasseja, ki je opravljal službo fotografa za naciste, tudi za doktorja Mengeleja, zapisala Luca Crippa in Maurizio Onnis. Pretresljiva zgodba opisuje človeka, ki je nacistično taborišče preživel zgolj zato, ker je hotel pričevati o grozotah nacistov. Svet je moral izvedeti.

Kdo je bil fotograf iz Auschwitza?

Wilhelm Brasse se je rodil 3. decembra 1917 v mestecu Żywiec, ki je bil takrat del avstro-ogrskega imperija, po prvi svetovni vojni pa je pripadel Poljski. Njegov oče je bil potomec avstrijskih naseljencev, mati pa Poljakinja.

V drugi polovici tridesetih let dvajsetega stoletja se je izučil za fotografa v stričevem ateljeju v Katovicah. Po nemški zasedbi Poljske leta 1939 so esesovci mladega Brasseja večkrat prepričevali, naj priseže zvestobo Hitlerju in se včlani v Wehrmacht, kar pa je zavrnil, ker se je zaradi materinega vpliva čutil Poljaka. Konec marca 1940 je prek Madžarske poskušal pobegniti v Francijo, da bi se pridružil poljski osvobodilni vojski, a so ga prijeli na meji. Po petih mesecih zapora v Sanoku in Tarnówu je ponovno zavrnil poziv, naj se pridruži nacistom. Zato so ga 31. avgusta 1940 deportirali v koncentracijsko taborišče Auschwitz kot političnega jetnika, kjer je dobil matično številko 3444. Od 438 jetnikov iz njegovega transporta jih je večina umrla že po nekaj tednih bivanja v taborišču.

Tudi Brasse je v prvih mesecih strašno trpel. V nečloveških razmerah je moral graditi cesto med postajo in krematorijem, podirati hiše, ki so jih zasegli Poljakom zaradi širitve taborišča, in prevažati trupla iz taboriščne bolnišnice v krematorij. Sredi zime 1940–1941 so ga premestili v kuhinjo, kjer je prenašal polne čebre krompirja. Politični oddelek ga je februarja 1941 zaradi njegove odlične nemščine in fotografskih sposobnosti, ki si jih je pridobil pred vojno, dodelil taboriščni identifikacijski službi (Erkennungsdienstu). V štirih letih neprekinjenega dela v tej službi je Brasse – po lastni oceni – naredil od štirideset do petdeset tisoč fotografskih posnetkov. Knjiga opisuje predvsem dogodke in Brassejeva doživetja iz tistega časa.

Tvegal je življenje, da je rešil fotografije

Erkennungsdienst je prenehal delovati januarja 1945, ko so nacisti taborišče Auschwitz izpraznili pred bližajočo se Rdečo armado. V tistih zadnjih dneh je Brasse tvegal življenje, da je pred uničenjem rešil velik del fotografskega materiala, ki ga je posnel sam ali njegovi nadrejeni. Njemu gre torej zahvala za ohranitev bistvenih dokazov in spominov na nacistična grozodejstva.

Iz Auschwitza so ga odpeljali v taborišče Ebensee, podružnico Mauthausna v Avstriji, ki so ga osvobodili ameriški vojaki v začetku maja 1945.

Sedemindvajsetletni Wilhelm se je vrnil v Żywiec k svojim staršem in petim bratom, ki so vsi preživeli vojno. Tam je odprl atelje in nameraval nadaljevati s fotografskim delom. A kadarkoli je pogledal skozi fotografski objektiv, so se mu prikazovale žrtve nacizma, ki jih je fotografiral v Auschwitzu. Ko je spoznal, da se ne more otresti mučnih spominov, je za vedno odložil fotoaparat in se uspešno lotil trgovske dejavnosti. Poročil se je, postal oče dveh sinov in ded petih vnukov. Dejavno je sodeloval pri ustanovitvi muzeja v Auschwitzu in dolga leta osveščal mladino, zlasti nemško, o holokavstu. Wilhelm Brasse je spokojno umrl 23. oktobra 2012, v rodnem Żywiecu.

Kdo je bil Franc Slokan?

V knjigi je objavljenih tudi nekaj Brassevih fotografij iz Auschwitza. Zadnja med njimi je fotografija Franca Slokana, Slovenca, ki je bil interniran avgusta 1942 z matično številko 57860 in oznako 'Pol:S' (slovenski politični jetnik). Več o tem bomo objavili kmalu.