Ko bi bil današnji slovenski duhovni prostor dovzeten za kakšno veliko – a resnično! – provokacijo (a gluhota, na katero je na primer naletel Theodor Haecker, je dokazala, da tega ni zmožen), ga noben kulturni pojav ne bi mogel močneje sprovocirati kakor osebnost Jacquesa Maritaina. Trideset /danes pa petdeset; op. ur./ let po njegovi smrti (1973) ne bi vzelo prav nič edinstvenosti te duhovne provokacije.

Provokacija, ob kateri bi moral ta naš duhovno izpuhteli prostor vzdrhteti, bi bila namreč vsaj trojna.

Prvič bi moral Maritain v tem času »brez Jezusa« (Péguy) izzivalno vplivati kot kristjan. Drugič, v eonu Niča, kot mislec, privrženec Smislu. Tretjič, v dobi razvrata, kot poročen človek, živeč vso svetlobo zakramenta.

V poganski evropski atmosferi, ki postaja tudi atmosfera pokomunistične Slovenije, mora vsekakor veljati za škandalozno njegova totalna, sicer humanistično karseda odprta, a bistveno brezkompromisna opredelitev za Kristusa in njegovo C...