Mašni nagovor upokojenega nadškofa dr. Antona Stresa

Od 31. julija do 4. avgusta 1942, torej v enem samem tednu, je 50 otrok iz fare Šentjošt ostalo brez enega starša ali celo brez obeh. Stari so bili od šest tednov do zgodnjih najstniških let, eden pa se je rodil šele po očetovi smrti. Njihovi starši so bili žrtve revolucionarnega nasilja partizanov Dolomitskega odreda. Odziv na te zločine je bil jasen – odločitev: »Branil se bom!« 75 let pozneje, v nedeljo, 2. julija, je bila prav to povezovalna misel spominske prireditve pri kapeli mučencev v Šentjoštu in izhodišče razmisleka o tem, kako se je spočelo in začelo zlo, ki je strahotno zarezalo v narodovo telo in čigar posledice čutimo še danes, o čemer je v pridigi govoril upokojeni nadškof dr. Anton Stres. Mašni nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.

»Resnica ali laž: to je naša stalna izbira«

V evangeliju današnje nedelje /…/ govori Jezus o silno kočljivi stvari, o izbiri med najvišjimi vrednotami, ki jih predstavlja On sam, in našimi človeškimi navezanostmi, ki nas čustveno najbolj zavezujejo. In vendar je tak konflikt bolj navidezen kakor resničen. Kajti najvišje vrednote, ki nam jih narekuje Jezus, so vrednote Resnice in Ljubezni, Pravičnosti in Usmiljenja. Kdor jim ostaja zvest, svojemu bližnjemu, še najmanj pa svojim najbližjim, ne more storiti nič hudega. Za Jezusove učence se je vprašanje zastavljalo drugače: ali ne bodo oni od svojih bližnjih zaradi Jezusa trpeli krivice kakor jo je Jezus sam od svojih sonarodnjakov, medtem ko je tujec, rimski upravitelj pokazal več resnicoljubnosti in intelektualnega poštenja kakor njegovi lastni rojaki. Resnica ni samo stvar našega razumskega spoznanja, ampak še prej in veliko bolj stvar poštenega srca, iskrenosti in nesebične odprtosti, se pravi svobode zanjo.

To kapelo ste pred leti postavili v spomin na svoje sorodnike in sovaščane, ker ste čutili podobno dolžnost resnicoljubnosti. Mučenci, katerim v spomin stoji ta kapela, niso samo izgubili svojega življenja. Huje je to, da se jim je skušalo odvzeti dobro ime. To je hujša krivica kakor odvzem telesnega življenja. Glede tega pa še danes v Sloveniji nismo veliko napredovali, kajti resnica o tragičnih dogodkih med drugo svetovno vojno si le stežka utira pot v slovensko javno mnenje. Včasih imamo celo občutek, da jo laž – četudi ima po definiciji kratke noge – potisne za trenutek spet nazaj.


Govor dr. Andreja Finka, ki je bil osrednji del kulturnega programa po maši, je prebral njegov brat Marko Fink.

Resnica ali laž: to je naša stalna izbira. Vsak človek mora izbirati med njima vsak dan, kakor mora vsak trenutek izbirati med dobrim in zlim, med dobroto in hudobijo. Naša življenjska naloga je, da dajemo vedno več prostora resnici in vedno manj zmoti in neresnici, pa tudi da v našem okolju prevladuje resnica, da prevladuje resnicoljubno, pošteno govorjene in ne sovražno obrekovanje.

To velja za vsa področja naših odnosov. To velja za odnose med najbližjimi v družini in v soseski – vsakdanje življenje to potrjuje – to velja za odnose v državi med raznimi družbenimi in političnimi skupinami – o tem bi se dalo veliko povedati – to velja za odnose med državami in narodi - tudi o tem imamo sveže izkušnje. To pa še posebno velja tam, kjer ima izrečena ali pisana beseda težke posledice: v javnih glasilih ali sredstvih javnega obveščanja. Svoboda govora in izražanja je vsekakor velika vrednota in je zaščitena s pravico do nje, a ta pravica se nikakor ne sme sprevreči v pravico do laži in obrekovanja. Prav je, da ščitimo pravico do izražanja mnenj, a nič manj ni potrebna zaščite temeljna in neodtujljiva pravica do dobrega imena, pravica do domneve nedolžnosti, dokler se sodno ne dokaže nasprotno.


Kapela mučencev v Šentjoštu

Zakaj o resnici, ki nas po Jezusovih besedah edina osvobaja, govoriti in razmišljati danes tukaj v Šentjoštu ob kapeli mučencev? Zato, ker se še vedno bije boj za resnico, za vso resnico, za resnico v vsej njeni večplastnosti. Kajti od zmage resnice je odvisno tudi dobro ime, do katerega imajo pravico naši mučenci.

Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se »zgodovina ne sme spreminjati«, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. »Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove,« pravi II. vatikanski koncil (Izjava o verski svobodi 1).

Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar na koncu postopoma prihaja do besede. Tako bo tudi v prihodnje. To je naše neuničljivo upanje, ki temelji na Jezusovi besedi: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,26-28). Ker ni mogoče umoriti duše in duha, tudi resnice ni mogoče umoriti.

Razumljivo je, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine po drugi svetovni vojni, neznosna. Neznosna je bila za žrtve, še bolj pa je še danes za storilce oziroma njihove takšne ali drugačne naslednike. V tej točki se je v našem javnem mnenju nekaj spremenilo. Tako imenovani izvensodni poboji, katerih žrtve so bili v večjem delu tudi naši mučenci, doživljajo – sicer skozi zobe – a vendar skoraj soglasno obsodbo. Redki so, ki si upajo to še zagovarjati. Toda to še ni vsa resnica. Zločin, ki je v majniških in junijskih dneh leta 1945 dosegel svoj vrhunec, se je začel dogajati že mnogo poprej: z revolucionarnim nasiljem, katerega žrtve so bili vsi, ki bi po zmagi revolucije in nove komunistične družbene ureditve in vlade Partije utegnili biti ovira in nasprotniki. Vse zlo se je spočelo in začelo, ko je Komunistična partija prek Osvobodilne fronte začela izvajati komunistično revolucijo in zločinsko odstranjevati – likvidirati – vse, ki je niso sprejemali.

Na prvem mestu pa so bili to katoličani. To je izvirni greh, ki je potegnil za seboj vse gorje državljanske vojne. Ne gre torej samo za zlo in zločin tako imenovanih »izvensodnih pobojev«, kakor skušajo s to olepševalno in omiljevalno besedno zvezo opredeliti današnji pristaši revolucije njene zločine. Gre za zlo in zločin komunistične revolucije, ki se je začela že prej. Revolucija je nasilje, ali pa sploh revolucija ni. Komunistična je imela izvor v zmotni in ateistični ideologiji, zato je še posebno kruto divjala proti Katoliški cerkvi in pustila za seboj sledove, ki so vidni še danes. Dokler ne bo to sprejeto in priznano, nismo prišli do dna gnojne rane na našem narodnem telesa. Drugače rečeno: dokler ne bo v slovenskem parlamentu sprejeta evropska obsodba vseh treh zločinskih totalitarnih režimov, kamor sodi tudi komunističen, bistvene, odločilne in zdravilne zareze nismo naredili in še bodo lahko odmevali sramotni slavospevi rdeči zvezdi, ki je upravičeno rdeča, rdeča od krvi svojih nedolžnih žrtev. Vse, kar se trenutno dogaja v smeri sprave, so sicer hvalevredni začetni koraki, ki pa se ne smejo pri tem ustaviti, če nočejo biti le površinski obliž, s katerim pa se rana ne zdravi, ampak bolečino podaljšuje.


Na spominski slovesnosti so prebrali imena otrok, ki so zaradi revolucionarnega nasilja julija 1942 ostali brez staršev; njihovo usodo so ponazorili s pomenljivim sprevodom.

Resnice, ki boli, ni mogoče obvladati s tajenjem, opravičevanjem ali lažjo. Kako jo lahko obvladujemo, da ne bo več bolela in ne bo več zastrupljala naših odnosov, pa nam kaže samo eden: Jezus Kristus, ki je na zločin, storjen proti njemu, odgovoril z vstajenjem in odpuščajočim sporočilom na nedeljsko jutro: »Mir vam bodi!« Odgovoril je z še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo njegovih morilcev.

Zato obhajamo tukaj sveto mašo, sveto evharistijo. Obhajamo spomin na tisto Božjo ljubezen, ki je bila sposobna odpustiti zločin križanja Božjega Sina ter odpušča vse druge zločine. To Božjo ljubezen, to odpuščanje in spravo in to Božje potrpljenje kličemo z vsako sveto mašo - posebej pa še danes tukaj - nase, na vso našo domovino, na žrtve in na storilce, tudi na tiste, ki si upajo reči, da je bilo še premalo pobitih. Izhod iz začaranega kroga krivic in zamer, zločinov in maščevalnosti je samo »resnica v ljubezni« in »ljubezen v resnici«. Zato smo tudi danes pri sveti maši - pri otipljivi resnici o Božji ljubezni, o njegovi spravi in odpuščanju, ki jo naklanja vsakemu od nas. Za žrtve verujemo in upamo, da so v Božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti Božji ljubezni našli razsvetljenje, spravo in mir.



Na slovesnosti v Šentjoštu je dr. Tone Rode, direktor družine, izročil Ehrlichova priznanja in medalje, namenjena »zaslužnim Slovenkam in Slovencem, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine in so nam v spodbudo, da to dediščino prenašamo naslednjim rodovom«. Prejemniki za leto 2017 so: posthumno dr. Božidar Fink, nekdanji vaški stražar in domobranec, ki po spletu okoliščin (bolezen) iz Vetrinja ni bil vrnjen v gotovo smrt v Slovenijo, svoje življenje pa je nato v Argentini posvetil služenju veri, narodu in domovini kot član številnih organizacij, organizator kulturnih prireditev, publicist, po osamosvojitvi Sloveniji tudi diplomat (priznanje je prevzela njegova hči Bernarda Fink Inzko, ki je z bratom Markom sodelovala pri kulturnem programu spominske slovesnosti); dr. Edi Gobec, ustanovitelj in ravnatelj Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča, ki ga bralci Družine poznajo kot rednega sodelavca iz ZDA in pisca odmevne monografije Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji (priznanje je v njegovem imenu sprejel rojak Zdravko Novak, ki je te dni z družino na obisku v Sloveniji); argentinska rojaka Jožejka Debeljak Žakelj, najmlajša hči slovenskega literarnega kritika, prevajalca, urednika in pesnica dr. Tineta Debeljaka, in njen mož Jože Žakelj – Jožejka je bila med drugim učiteljica v sobotni slovenski šoli, Jože pa je opravljal diplomatske naloge in bil zastopnik za Slovence v provicni Tucuman; msgr. Janez Rihar, čigar duhovniško služenje je zaznamovano z veliko ljubeznijo in skrbjo za Slovence po svetu in v zamejstvu; med drugim je znova oživil Rafaelovo družbo in bil vrsto let njen voditelj (priznanje je v nagrajenčevem imenu sprejel nečak Lenart Rihar, sedanji ravnatelj Rafaelove družbe).