Združenje slovenskih katoliških zdravnikov (natančneje: njegovi mladi člani iz vrst zdravnikov in študentov medicine) tudi letos 26. septembra, ob godu zavetnikov zdravniškega poklica sv. Kozma in Damijana, pri Sv. Petru v Ljubljani prireja praznično akademijo, tokrat z vodilom Ora et labora. Ob robu nocojšnjega srečanja smo se pogovarjali s članom združenja dr. Janezom Dolinarjem, anesteziologom iz Splošne bolnišnice Novo mesto.

Marsikdo se tudi v katoliškem občestvu sprašuje, zakaj je smiselno ustanavljati stanovska združenja, ki si nadenejo pridevnik »katoliški«. Zakaj je torej ob »civilnem« Slovenskem zdravniškem društvu dobro imeti tudi Združenje slovenskih katoliških zdravnikov?

Vsi zdravniki gremo skozi isti proces izobraževanja in strokovne usmeritve so postavljene. Vendar zdravnika ne odlikujejo zgolj njegovo znanje, izkušnje in sposobnosti, odlikujejo ga tudi splošna razgledanost, čut za sočloveka in bolj ali manj jasno razčiščene etične dileme. Predvsem pri slednjih se zlasti katoliški zdravnik vedno znova sprašuje, ali je določen poseg, zdravljenje, še vedno v korist bolnika in hkrati ne posega v bolnikovo dostojanstvo ali mu celo škoduje. Vera nam daje odgovore na določena mejna vprašanja in situacije, ki so človeškemu umu težko razumljive, in tako združevanje podobno mislečih pomeni izjemno pomembno izmenjavo izkušenj in navsezadnje prepotrebno podporo, da kot kristjani tudi v času zdravniške službe nismo sami.

Zdravništvo našega časa je res postavljeno pred številne etične dileme: splav, evtanazija, oploditev z biomedicinsko pomočjo, evgenično zastavljena predrojstvena diagnostika je le nekaj postopkov, ob katerih katoliški zdravnik ne more mirne vesti reči: to je zame sprejemljivo. Kako naj ravna v takih primerih?

V času opravljanja zdravniške službe se praktično vsak zdravnik prej ali slej sreča z etično dilemo, ki mu ne da spati ali ga vsaj ne pusti ravnodušnega. Takrat je pomembno, da si vzame čas za razmislek in razgovor z kolegi, da si odgovori na pomisleke in vprašanja, ki se zastavljajo kar sama po sebi: se mi zdi postopek etično sprejemljiv in zadostuje etičnim kriterijem, je v dobrobit pacienta, bi se enako odločal tudi v primeru zdravljenja domačih, je v skladu z vero, v kateri živim? Podpora kolegov je v takih trenutkih ključna, da ne ostaneš sam in da kljub pritiskom vztrajaš pri svoji odločitvi. Združenje katoliških zdravnikov bo vlogo združevanja in podpore vsekakor moralo v prihodnjih letih močno okrepiti. Predvsem je treba natančno preučevati argumente, zaradi katerih se je Cerkev ob posameznem vprašanju opredelila drugače kot sicer večinska stroka.

Gradiva je pri tem kar nekaj na voljo. Lani je denimo vatikanski Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju izdal Novo listino zdravstvenih delavcev, posodobljeno izdajo dokumenta iz leta 1995. Ali imate katoliški zdravniki dovolj dobro oporo v cerkvenem učiteljstvu – tudi na ravni krajevne Cerkve?

Potrebujemo zagotovo precej več opore, kot je je na voljo. V Cerkvi je nekaj vrhunskih strokovnjakov na področju etike, ki delajo po svojih najboljših močeh. Da njihovo delo ni neopaženo, se vidi v zadnjih člankih v več medijih in kazenskih ovadbah, ki so močan pritisk lobijev in tudi način ustrahovanja, kot npr. v primeru p. Tadeja Strehovca. Zagotovo si želimo tudi več jasne in odločne besede od vodstva slovenske Cerkve. Ta podpora še zdaleč ni zanemarljiva. Na ravni krajevne Cerkve je v dobršni meri odvisno od posameznega duhovnika, pri čemer bi rad posebej izpostavil odlično sodelovanje z bolniškimi duhovniki. Njihovo poslanstvo je zelo pomembno ne samo med bolniki, pač pa tudi med zdravstvenimi delavci.

Ali se zaradi etične spornosti katoliški zdravniki zavestno odpovedujejo delu na določenih področjih, npr. v ginekologiji?

Žal nimajo vsi zdravniki vztrajnosti in energije pri zagovarjanju svojih etičnih načel in se potem raje npr. ginekologije ognejo in se odločijo za drugo specializacijo. Zaradi pritiskov, ki postajajo čedalje bolj odkriti in konkretni, je vsakdanje delo in izobraževanje še toliko bolj zahtevno in naporno. Hkrati je zanimivo, da je po drugi strani »povpraševanje« po npr. bolj katoliških ginekologih veliko, kar kaže velika zasedenost njihovih ambulant.

Kako v luči te ugotovitve presojate slovensko ureditev na področju ugovora vesti?

Po slovenski zakonodaji lahko zdravnik ali medicinska sestra uveljavljata ugovor vesti za sodelovanje pri določenih medicinskih posegih (najbolj pogosto splav, transplantacije organov, evtanazija, sodelovanje pri postopkih, ki nimajo medicinske indikacije, ...). Pisno izjavo o ugovoru vesti mora izročiti delodajalcu in stanovski organizaciji, praviloma ob začetku delovnega razmerja, lahko pa tudi kasneje, vendar v vsakem primeru pred morebitno odklonitvijo sodelovanja pri zdravljenju. Ureditev je v osnovi primerna in beležimo tako dobre kot tudi negativne odzive drugih kolegov. Moja osebna izkušnja je zelo pozitivna, saj kolegi mojo odločitev o ugovoru vesti spoštujejo. Zaskrbljujoče je, da se krepijo pritiski po spremembi zakonodaje v smer izločitve inštituta ugovora vesti, kar se kaže tudi po tem, da nekateri kolegi zaradi ugovora vesti niso dobili službe, specializacije oz. so odgovorni zahtevali, da se ugovoru vesti odrečejo. Zanimivo, isti zdravniki z uveljavljanjem ugovora vesti v tujini niso imeli težav. Še bolj problematično pa je dejstvo, da pri medicinskih sestrah institut ugovora vesti ni nikoli zaživel.

Na katerih področjih se v zdravstvu ta čas dogajajo največje razvojne spremembe? Ali imate zdravniki možnost, da jih sami oziroma v stanovskih združenjih etično ovrednotite?

Medicina je ena najhitreje razvijajočih se ved. Stalen razvoj in številne raziskave neprestano dopolnjujejo znanje ter hkrati postavljajo nove mejnike in vprašanja. Razvoj zdravil, novih kirurških tehnik, diagnostičnih preiskav itn. omogočajo naprednejše zdravljenje, a hkrati na marsikaterem področju odpirajo dileme, ki jih je potrebno razrešiti v stanovskih združenjih. Če so mnenja deljena, je smiselno vključiti Komisijo za medicinsko etiko, da poda svoje usmeritve. V njej sedijo veliki strokovnjaki za etična vprašanja.

Prav zdravstvo je bila ena osrednjih tem letošnje volilne kampanje. Dovolite, da vas postavim v skrajno hipotetičen položaj: čez noč ste postavljeni za svetovalca novega ministra za zdravje. Kaj bi bil vaš prvi nasvet?

Prvi nasvet bi bil dokaj preprost: naj ministrstvo začne aktivno sodelovati z zdravniki in medicinskimi sestrami, ki probleme poznajo iz prve roke. Do sedaj so zgolj skrbeli za aktivno medijsko blatenje vseh, ki požrtvovalno delajo preko vseh razumnih meja. Sprejetje standardov in normativov (ki so jih zdravniške organizacije sprejele že pred leti) bi odkrilo realno kritično pomanjkanje kadrov, opreme, izobraževanj itn. Zamujena leta, ko bi lahko tovrstne probleme postopoma reševali, izstavljajo račun, ki je visok. Plačali ga bodo žal najprej bolniki. Poleg tega si je potrebno naliti čistega vina: vrhunska zdravstvena oskrba – ki je dolgoročno za državo daleč najcenejša! – stane mnogo več, kot sedaj priznava ZZZS. Dokler bo zavarovalnica tista, ki zapoveduje, kako moramo zdravniki delati, bo težko drugače.

Ali spremljate kritične zapise kolegov Marka Noča in Blaža Mrevljeta, ki opozarjata na prepredenost slovenskega zdravstva z lobistično-klientelističnimi mrežami?

Oba kolega sta samo povedala tisto, kar vsi v zdravstvu vemo že dolgo, samo nas nihče noče poslušat. Njuna neposrednost je gotovo presenetila mnogo bralcev, a bolj kot neposrednost boli kruta resnica napisanega. Mislim, da je vsem zaposlenim v zdravstvu težko že zaradi nemogočih razmer, v katerih opravljajo svoje vsakdanje delo. Dodatno stvari poslabšuje kriza vodenja javnih zavodov, saj so vodstva pogosto ob pomanjkanju izkušenj še podrejena politiki. Ob tem še bolj boli nemoč, da bi lahko kar koli spremenili. Ko pride dober predlog za izboljšave, je kaj hitro zavrnjen, ker ni denarja, ker ni pravi čas, ker se ni spomnila tega prava oseba ... Pasivnost in otopelost med zaposlenimi v zdravstvu, na čelu z zdravniki, dobivata razsežnosti epidemije. Verjetno je to tisto, po čemer stremi trenutna politika – da so zdravniki in medicinske sestre tiho in delajo, pa četudi nezbrano in z zapleti. Za bolnike je to katastrofa. Dejansko morajo bolniki prvi zahtevati spremembe!

Kaj lahko naredi oziroma celo mora katoliški zdravnik narediti zoper korupcijo, zaradi katere je slovensko zdravstvo prerešetano kot sito, iz katerega izteka javni denar?

V prvi vrsti mora ostati dosleden in načelen – korupcija in kraja sta nesprejemljivi ne glede na to, kdo jo izvaja. To pomeni, da ne pogleda stran, ko se korupcija dogaja pred njegovo očmi, temveč je v reševanju aktiven, zagovarja svoja stališča javno in po potrebi korupcijo tudi prijavi. Vse preveč je ljudi, ki so odločni zgolj v zasebnem pogovoru, ko je potrebno podpreti ničelno toleranco do korupcije, pa so tiho. Tako še tisti, ki se uprejo »sistemu«, ostanejo sami in pogosto pod pritiski podležejo. Resnica in čista vest sta najboljše vodilo za ohranjanje tako osebne integritete kot nočnega spanca.

Dovolite mi za sklep precej osebno vprašanje. Geslo letošnje akademije ob godu sv. Kozme in Damijana je starodavno vodilo ora et labora, moli in delaj. Kako ga skušate uresničevati v lastnem poklicnem poslanstvu?

Vsak od nas ima nek svoj način soočanja s preizkušnjami. V službi se z njimi soočam pogosto in ko je govora o življenju in smrti, je vodilo ora et labora odlična usmeritev. Teža dela, opravljenega z Božjim blagoslovom, je lažja. Osebna molitev je zame del dobre priprave na delo in pomemben sopotnik ob težkih trenutkih. Tudi takrat, ko je delo umirjeno, rutinsko, je ohranjanje ponižnosti in spoštovanja do dela skozi molitev ohrabrujoče in prenaša pozitivnost tudi na druge ljudi.

Zdravniki, stomatologi, medicinske sestre, babice, farmacevti, fizioterapevti in drugi, ki delate z bolniki, ste vabljenik k maši, ki bo ob 19.30 v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Daroval jo bo upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres. V glasbenem delu večera bodo nastopili vokalna skupina Borovničke, Aleš Christian Mihelač, čelo, in Jure Puc, harfa.