Kadar zima močno opleta z repom in za slovo nasuje dosti snega, postanejo teže prehodne tudi poti na razmeroma nizke vzpetine. V takšnih razmerah je treba izlete še skrbneje načrtovati: izogibati se moramo območij, kjer je nevarnost snežnih plazov, biti moramo primerno oblečeni in opremljeni, predvsem pa moramo upoštevati, da je hoja v visokem snegu veliko napornejša in počasnejša kot sicer. Zaradi tega se je v dneh po obilnem sneženju najbolje odpraviti na lahko dostopne izletniške točke v bližini večjih krajev, kjer so poti najprej pregažene.

Resevna je gozdnata gora na severnem robu Posavskega hribovja v neposredni bližini Šentjurja. Na eni strani je njen sosed Rifnik, ki je bil poseljen že v prazgodovini, na drugi pa Ramanca, pod katero je vas Svetina z romarsko cerkvijo Marije Snežne ter grobom popotnice in pisateljice Alme Karlin. Resevna nima tako bogatih kulturno-zgodovinskih zakladov, vendar je med ljubitelji narave kljub temu zelo priljubljena. Poleg kratkega dostopa je njena največja privlačnost visok razgledni stolp, s katerega se odpira lep razgled na skoraj nepregleden labirint okoliških gričev in dolin, gozdnatih pobočij in cest, raztresenih domačij in gručastih vasi.

Izlet na Resevno začnemo v Šentjurju (na vrh pripelje tudi pešpot iz Štor), ki leži ob cesti Celje–Rogaška Slatina. Kraj je znan po skladateljih in zdravnikih Benjaminu, Gustavu in Josipu Ipavcu. Z železniške postaje, kjer lahko – če je dovolj prostora – pustimo avto, krenemo proti zahodu do podvoza. Nadaljujemo do mostu čez Voglajno in križišča za njim, kjer zavijemo desno. Široka asfaltna cesta, ki gre skozi južni konec naselja, nas v približno dvajsetih minutah pripelje do konca Šentjurja. Za krajevno tablo se pot razcepi: cesta na Resevno krene v desno, mi pa nadaljujemo v levo do gruče hiš na ovinku. Tu se moramo odločiti, ali bomo šli po položnejši poti, ki sledi cesti, ali po strmejši skozi poraščeno grapo. Če ni preveč snega ali blata, zavijemo med hišami do potočka in krenemo ob njem navkreber. Steza nas pelje zdaj po enem, zdaj po drugem bregu, naposled pa se izvije iz grape in povzpne do osamljene hiše, kjer se znova združi s položno potjo.



Vzpon nadaljujemo po asfaltni cesti, vendar le do prvega križišča, kjer zavijemo v levo. Tu se označena pot znova razcepi: položnejša gre po kolovozu nekoliko naokrog, strmejša pa se zapodi naravnost v breg. Mi smo se tokrat odločili za vzpon po kolovozu, ki nas iz grape s skalovitim robom hitro pripelje na preval, kjer počiva samotna domačija. Pot se zdaj povsem položi in presuka v desno. Znova hodimo med drevjem, kjer izpod snega pogleduje resje, po katerem je gora dobila ime. Pri kažipotu zapustimo kolovoz in krenemo v breg. Čeprav ta del poti po nočnem sneženju še ni bil pregažen, smo zlahka sledili oznakam in brez večjih težav prispeli do zapuščene domačije. Nad njo se svet za krajši čas odpre in na jugu se pred nami razgrne razgibana gričevnata pokrajina. Pri naslednji hiši krenemo znova med drevje. Položna pot, ki se ji pridruži tudi strma, nas v nekaj minutah v loku pripelje do planinskega doma pod vrhom Resevne. Dom je od novembra do aprila odprt le ob nedeljah in praznikih, od aprila do novembra pa tudi ob sobotah.

Ker je vrh Resevne poraščen, so na njem postavili dvajset metrov visok razgledni stolp, ki sega nad krošnje bližnjih dreves. Če se ravno ne pripravlja k nevihti in če nimate prehude vrtoglavice, vam vzpon nanj vsekakor priporočamo. Stolp je namreč trden, stopnice, ki se ovijajo po njem, pa položne, široke in – kar je najpomembnejše – rešetkaste, zato se na njih ne nabirata sneg in led. Z vrhnje ploščadi, ki jo obdaja trdna ograja, je res imeniten razgled. Na jugu in jugozahodu lahko s pogledom objamemo velik del Posavskega hribovja z najvišjim Kumom na čelu. Na tej strani našo pozornost posebej pritegne bližnje Kalobje. Razgled proti zahodu zapirajo višji sosednji vrhovi, pred katerimi vidimo mogočni zvonik cerkve na Svetini. Povsem drugače je na severu, kjer je pokrajina odprta. Na severovzhodu se ob lepem vremenu menda vidijo Kamniško-Savinjske Alpe in Triglav, ob slabši vidljivosti pa se moramo zadovoljiti s pogledom na Celjsko kotlino s Štorami in Celjem. Naravnost proti severu vidimo razpotegnjeno Pohorje, pred katerim se dvigata Paški Kozjak in Konjiška gora. Na severovzhodu je v dolini Šentjur, v daljavi sta Boč in Donačka gora, na vzhodu pa je najzanimivejši pogled na bližnji Rifnik.

Če so razmere primerne in tla niso blatna ali ledena, se lahko v dolino vrnemo po strmejši poti. Z vrha krenemo do razcepa nad zadnjo hišo, kjer se spustimo na cesto. Po njej gremo do nekaj deset metrov oddaljenega kažipota, ki nas usmeri navzdol med drevje. Steza nas kmalu pripelje do grape, ob kateri se strmo spustimo do križišča, kjer se obe poti znova združita.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jurija v Šentjurju je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri.

Izhodišče: Šentjur

Višinska razlika: približno 390 metrov

Dolžina vzpona: 1.30 ure

Težavnost: pot je lahka in dobro označena.

Zemljevid: Celjska kotlina, 1:50.000 ali Posavsko hribovje (Boč–Bohor), 1:50.000