Doživel je skoraj 93 let, v njih vojno, nasilno smrt očeta, krivičen odvzem svobode, kasneje pa lep zakon, v katerem smo se rodili štirje otroci. Dočakal je 13 vnukov ter 4 pravnuke. Na vse svoje je bil ponosen, čeprav tega ni obešal na veliki zvon.

Vsa leta je bil delaven, odgovoren, strog do sebe in drugih, načelen, pošten, pokončen. Zadnja leta pa je začel pešati – tako fizično kot miselno. S počasi napredujočo demenco je postajal po eni strani zahtevnejši za komunikacijo, po drugi strani pa je postajal kot otrok, s katerim se lahko pogovarjaš, karkoli ti pride na misel.

Letos na gregorjevo je bil oče še pri maši, na sv. Jožefa pa sva ga z možem odpeljala v bolnišnico. Srce mu je bílo prehitro, mnogo prehitro – kot bi neprestano tekel maraton. Na urgenci so naju sprejeli zelo prijazno in lahko sem bila ves čas ob njem. Oče je skušal vzpostaviti stik z vsakim, ki se je trudil z njim, vendar je iz minute v minuto težje govoril. Nazadnje je zdravnik odločil, da m...