Zadnja leta na Teharjah pripravijo Župnijski dan, kjer povezujejo vernike ob oltarju v cerkvi ter ob mizi v šotoru, pri bogoslužnem, družabnem, kulturnem in spoznavnem področju.

Teharje, foto: Ivo Žajdela

Župnija Teharje leži na vzhodnem robu Celja. Od župnijske cerkve sv. Martina in podružnične cerkve sv. Ane se pogled razteza proti zahodu do Savinjsko–Kamniških Alp in Karavank, proti severu vidimo Pohorje, proti vzhodu Donačko goro in na jugu domače hribovje: Grmado in Srebotnik, pod nami leži celjska kotlina tja do Vojnika.


V ospredju župnijska cerkev sv. Martina, desno zgoraj podružnična cerkev sv. Ane. Foto: arhiv župnije

Gotovo je bila tu že zgodaj kakšna cerkev, saj je kot župnija prvič omenjena pred 475 leti in nosi svoj zgodovinski spomin na čas celjskih grofov in trških pravic. Obsegala je obširno območje med Celjem, Vojnikom in Šentjurjem. V zadnjem stoletju je doživela velike spremembe. Razvoj železarstva in industrije je prinesel rast prebivalstva in priseljevanje iz južnih republik nekdanje skupne države. Pred dobrimi sto leti so zgradili večjo cerkev, saj je bila baročna cerkev sv. Martina premajhna za tedanje število vernikov.


Središče Teharij. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1945 je Teharje zaznamovalo uničevalno taborišče za tisoče ljudi

Konec druge svetovne vojne je Teharje močno zaznamoval. V vas Bukovžlak so novi oblastniki množično vodili številne begunce, zajete pripadnike domobrancev in druge, ki so hoteli izpod nove komunističen oblasti v Avstrijo in od tam naprej, pa so jih Angleži prevarali ter jih predali nazaj novi oblasti. Mnogi so ubili tu v bližini, druge so odpeljali v rudnik Hudo jamo, v Hrastnik in druga morišča, del mladih taboriščnikov pa so imeli zaprte še nekaj mesecev v teharskem taborišču.


Župnijska cerkev sv. Martina. Foto: Ivo Žajdela

Vso to dogajanje so hoteli zaviti v molk, zato je tudi kraj Teharje in župnija doživljal pritisk, ustrahovanje in omejevanje razvoja. V tem delu župnije se ni gradilo stanovanj, naglo pa je rasla Cinkarna, ki je tedaj močno onesnaževala zrak ter z industrijskimi odpadki prekrivala dobršen del bližnjih grobišč, tankovske jarke in velik del nekdanjega taborišča, z druge strani pa železarna Štore s svojimi industrijskimi odpadki. Tako se Teharjam ni kazala obetavna prihodnost.

Preoblikovanje župnije

Leta 1960 so v Celju nastale nove župnije: sv. Jožef in sv. Cecilija. Vsaka od njiju je dobila tudi del teharske župnije. Ob ustanovitvi župnije Ljubečna, ki je nastala na sredini med Vojnikom in Teharjami, je za dobršen del dotedanjih vernikov postala bližja župnija. Leta 1997 je iz dotedanje teharske podružnice postala nova župnija sv. Lovrenc, ki ji je pripadlo približno 1.300 vernikov. Tako se je občestvo tudi objektivno manjšalo, hkrati pa je sekularizacija zniževala delež kristjanov. Na območju župnije živi dobrih 3.000 ljudi, od tega številni priseljenci muslimani in nekaj pravoslavnih. Zadnja leta je okoli 200 nedeljnikov.


Teharski romarji. Foto: arhiv župnije

Iz župnije Teharje je izšlo več duhovnih poklicev, dr. Miran Sajovic je profesor in dekan na salezijanski univerzi v Rimu, Janko Rezar pa župnik v Velenju. Med redovnicami so tri Marijine sestre: s. Mirta in Hiacinta Rezar ter s. Lavrencija Gologranc.

Gradnja občestva in soodgovornosti v župniji so trdo delo

Župnik Miha Herman pove, da župnija čuti lastnosti predmestja in bližnjih velikih trgovskih centrov. »To ne krepi medsebojnega poznanstva in povezanosti, tudi na duhovne področju postaja to vsakdanja praksa. Tudi med kristjani ni čutiti močne pripadnosti, saj nedeljsko bogoslužje obiskujejo nekateri redno v drugih župnijah, prav tako tudi verouk.

Tako je gradnja občestva in soodgovornosti v župniji trdo delo. Tudi v upravnem smislu župnija nima enega centra, saj spada približno ena tretjina župnije v občino Celje, dve tretjini pa v občino Štore, čemur sledijo tudi druge skupnosti, združenja in društva.«

Lepo sodelujejo z domom starostnikov Lipa

V župniji imajo tudi dom starostnikov Lipa, Štore. Z njimi lepo sodelujejo. Dvakrat v mesecu imajo mašo, pa tudi za praznike ali ob posebnih priložnostih skušajo najti ustrezen čas. Župnik je ponosen, da jim je z donatorji uspelo v domu opremiti kapelico, posvečeno bl. Antonu Martinu Slomšku, kjer lahko ob Najsvetejšem v tabernaklju varovanci čutijo, da ostaja Kristus z njimi tudi v starosti in trpljenju, da je tam z njimi doma.

Več v novi številki Družine.