Šentjošt, pogled z vzhoda na obe cerkvi. FOTO: Ivo Žajdela

Območje župnije poleg Šentjošta obsega še tri podružnice, Butajnovo (sv. Ana), Planino (sv. Andrej) in Smrečje (Marija Vnebovzeta). Kraju in župniji je ime dala srednjeveška cerkev sv. Jošta, ki stoji poleg mlajše, župnijske cerkve sv. Janeza Evangelista. Poleg vaških središč del župljanov živi na kmetijah, razpršenih po reliefno zelo razgibanem terenu. »Hribovci smo pridni in iznajdljivi, zaradi česar se lahko pohvalimo z uspešnimi obrtniki in kmeti, ljudje od drugod pa nas poznajo tudi po odličnih kozjih sirih ter domači gostilni z Michelinovo zvezdico,« nam je povedal tajnik ŽPS Vid Klančar. Kraji so pretežno gozdnati, lepo kulturno krajino pa ustvarjajo kmetje z urejenimi pašniki. Zgodovina krajev sega daleč v preteklost, na kar je vplivala bližina Ljubljane in pomembne prometnice, ki so tekle skoznje. Radi se pošalijo, da so že ljubljanski koliščarji iz barja hodili na oddih v te lepe kraje.

Šentjošt, kapela mučencev in farne spominske plošče. FOTO: Ivo Žajdela

Razdejanje komunistične revolucije

Nedavno zgodovino kraja je močno zaznamovala komunistična revolucija med drugo svetovno vojno, ki je bila z neusmiljenim nasiljem nad nedolžnimi ljudmi povod za ustanovitev prve vaške straže 17. julija 1942. Po uspešno odbitem partizanskem napadu so se partizani znesli nad ljudmi s požigom več domačij, umorili so več deset župljanov, ki so za seboj pustili 50 sirot. Strašno hudo je bilo tudi takoj po vojni, ko so komunisti po vrnitvi iz koroških taborišč po različnih breznih v Sloveniji umorili okoli 150 župljanov, okoli sto pa se jih je razselilo po svetu.

Šentjošt, kapela v vasi, slika škofa Gregorija Rožmana, info Odšli so. FOTO: Ivo Žajdela

Žrtve so Šentjoščane izklesale v pokončne in uporne novi ideologiji

Žrtve komunističnega nasilja so Šentjoščane izklesale v pokončne in uporne novi ideologiji, ki je hotela v Sloveniji prekiniti z vsakršno tradicijo, tudi versko. Tako sta vernost in župnijska skupnost do danes ostala del tukajšnjega vsakdana. Pri dobrih 800 župljanih imajo okoli 250 nedeljnikov. Del župljanov, ki mejijo na sosedne župnije (Lučine, Polhov Gradec, Podlipa, Sv. Trije Kralji), tam obiskuje tudi maše in verouk. Ob nedeljah imajo dve maši. Župljani dobro sodelujejo v župnijskih skupinah in pri raznih dejavnostih, k verouku hodi večina otrok.

Šentjošt, kapela v vasi, info Odšli so, duhovnik Vinko Žakelj na Svetih Višarjah. FOTO: Ivo Žajdela

Otroci in mladina jim dajejo upe za prihodnost

Vid Klančar je vesel, »da so v župnijskem življenju prisotni tudi otroci in mladina, kar nam daje upe za prihodnost. Posebna preizkušnja je bila za našo župnija smrt prejšnjega župnika Andreja Severja, po kateri smo skoraj dve leti ostali brez stalnega duhovnika. Situacija je zganila farane, da smo se organizirali in s prizadevnostjo mnogih je župnijsko življenje, razen delavniških maš, teklo praktično nemoteno. Takrat smo v živo spoznali, kakšen je pomen prisotnosti stalnega duhovnika v župniji.«

Šentjošt, kapela v vasi, slika škofa Gregorija Rožmana, info Odšli so. FOTO: Ivo Žajdela

Imajo vse aktivnosti, tako kot velike župnije

Pastoralno delo načrtujejo sinodalno; to pomeni z ŽPS, s katerim se srečujejo redno na dva meseca. Imajo vse aktivnosti, tako kot velike župnije. Poleg rednih dejavnosti se srečujeta dve zakonski skupini in mladinska skupina, praznujejo obletnice porok, vsako leto imajo oratorij, župnijsko romanje in blagoslov motorjev. Imajo tri zbore. Mešani poje pri jutranji maši, mladinski in otroški pa se izmenjujeta pri deseti. »Verjetno smo ena redkih župnij, ki še goji domače cerkveno petje na skoraj vseh pogrebih na domačem pokopališču, za kar si morajo pevci po navadi vzeti čas med delom, ali pa prej priti iz službe,« pove Klančar. Imajo organizirane skupine bralcev in krasilcev cerkve, katerih razpored mesečno objavljajo v Farnem listu, ter dva delivca obhajil in mežnarje. Velika je tudi ministrantska skupina, v kateri je več kot 20 deklic in dečkov. Tudi oni so organizirani v skupinah, ki so zadolžene za ministriranje pri delavniških mašah.

Šentjošt, župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista, glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Mladi so organizirani v Študentskem društvu Silaq

Dejavni so tudi mladi, ki so organizirani v Študentskem društvu Silaq, ki med drugim vsako leto v celoti izpelje oratorij in organizira miklavževanje. Zelo dejavna je tudi župnijska Karitas z desetimi člani, ki poleg redne skrbi za bolne in ostarele vsako leto zanje organizira srečanje, za namen zbiranja za razne lokalne potrebe pa organizira dobrodelni koncert. Svojih »varovancev« se spomnijo tudi okoli božiča, ko vse obiščejo in jim izročijo simbolično darilo. Enkrat letno imajo na igrišču pri šoli farni dan, ki ga organizirajo krajevna skupnost in vsa lokalna društva (športno, študentsko, gasilsko, kulturno in planinsko). Oktobra bodo imeli misijon in za ta namen so organizirali skupino s predstavniki župnije, ki pripravlja program ter urnik. Del utripa v župniji si lahko ogledamo na FB strani Župnija Šentjošt nad Horjulom.

Šentjošt, župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista, stranski oltar in spominski križ ubitih. FOTO: Ivo Žajdela

Zelo skrbijo za kulturno dediščino

Za vzdrževanje župnijskih objektov zelo vestno skrbi osem ključarjev, dva za dve šentjoški cerkvi in po dva za tri podružnične cerkve. Kolikor dopuščajo sredstva, skoraj vsako leto v kakšni izmed cerkva opravijo kakšno delo. Letos so tako restavrirali stranska oltarja v župnijski cerkvi in bandero na Butajnovski podružnici, lani pa v Smrečju postavili nov daritveni oltar. Že več let, vsako leto po malem, izvajajo restavratorska dela v cerkvi sv. Jošta z gotskimi freskami, baročnimi oltarji, kulisnim božjim grobom in enim starejših zvonov v Sloveniji.

Animatorji oratorija leta 2023. FOTO: Vid Klančar

Izziv za prihodnost jim predstavljata cerkvica sv. Jošta

Posebno velik zalogaj je pred prihodom sedanjega župnika v letu 2020 predstavljala obnova gospodarskih poslopij župnišča, kjer je zdaj stanovanje župnika. Projekt je bil izveden v veliki večini s prostovoljnim delom župljanov, prenovo pa so v celoti načrtovali ter vodili domači strokovnjaki in obrtniki. Za zgledno prenovo so letos marca v Novem mestu prejeli priznanje Fakultete za arhitekturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Obe šentjoški cerkvi in župnišče so razglašeni za kulturni spomenik lokalnega pomena, zaradi česar se lahko prijavljajo na razpise in so pri pridobivanju javnih sredstev kar uspešni. Izziv za prihodnost predstavljata cerkvica sv. Jošta in stari del župnišča, ki sta potrebna celovite obnove ter mežnarije, ki ne služijo več svojemu prvotnemu namenu.

Nadškof Stanislav Zore je 1. julija 2023 krstil sedmega otroka Jacinte Kavčič. FOTO: Vid Klančar

Veliko stvari so dosegli s prostovoljnim delom

»Komunistična revolucija je imela za naše kraje tudi dobro plat,« meni Vid Klančar. »Ljudje smo imeli skupnega sovražnika, oblast, ki je hotela zaradi dogodkov med in tik po vojni kraj izbrisati iz zemljevida. Skupen 'sovražnik' je ljudi povezal, saj si je bilo treba vse pridobitve sodobnega časa izboriti (šola, telefon, kulturni in gasilski dom, cesta). Veliko stvari je bilo doseženih s prostovoljnim delom. Zaradi tega smo postali trmasti in neomajni pri svojih ciljih. Verjetno je to razlog, da smo razboriti in glasni. Hitro se skregamo, hitro pozabimo, zakaj smo se skregali, vmes pa dosti naredimo. Župnik, kot umirjen Dolenjec, naše hribovske nature še vedno povsem ne razume in si včasih kakšno stvar preveč jemlje k srcu.«

Šentjošt, podružnična cerkev sv. Jošta. FOTO: Ivo Žajdela

Vid Klančar: »Smo zelo povezani«

Župnija je kar »živa«, razumljivo pa je, da so bolj aktivni in vključeni ljudje iz centra, iz obrobja župnije pa nekoliko manj, pove Klančar. »Smo zelo povezani, kar se kaže tudi ob nedeljah, ko se po koncu maše pred cerkvijo še dolgo klepeta. Povežemo se tudi v primeru stisk, na primer s pomočjo ob požaru gospodarskega poslopja ali molitveno navezo ob težki bolezni. Močna je tudi družinska tradicija, ki danes ni več sama po sebi umevna. Družine s tremi ali več otroki niso redkost, ravno v začetku julija je prišel nadškof po treh letih spet krstit sedmega otroka. V preteklost gledamo s hvaležnostjo, v prihodnost pa z upanjem, da bi kljub maloštevilnim generacijam novomašnikov pri nas ohranili stalnega duhovnika.«