Župnija Hinje je v Suhi krajini, jugozahodno od Žužemberka. Območje je izrazito kraško, pomanjkanje vode je občutno. Kmetijstvo je slabo donosno, več je živinoreje. Mnogi Suhokranjci so šli za boljšim kruhom v Ameriko. Pred vojno je župnija štela 2.000 prebivalcev, danes jih je le še okrog 700.

Hinje, prostor sredi pokopališča, kjer je stala cerkev, ki so jo partizani skupaj z vasjo požgali 13. januarja 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Kruha ni bilo vsak dan, morda le koruzni

Pred drugo svetovno vojno je bil v Suhi krajini skrbno obdelan tako rekoč vsak košček zemlje, saj je edino ta nudila preživetje, družine pa so bile številne. Zemlje je bilo malo, toda bila je rodovitna. Trebili so kamenje in si tako povečali njive, košček za koščkom. Kakšnega vira zaslužka, na primer trgovanja z lesom ni bilo. Za zaslužkom je bilo treba v tujino, v rudnike, celo v daljno Ameriko. Zato so bili ljudje še toliko bolj navezani na zemljo, ker so bili od nje povsem odvisni. Kruha ni bilo vsak dan, morda le koruzni. Toda lačni niso bili.

Hinje, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja. FOTO: Ivo Žajdela

Hinje so edina župnija, v kateri so partizani umorili kar dva duhovnika

Suha krajina je med drugo svetovno vojno doživela veliko uničevanja in trpljenja. Najbolj so se nad ljudmi znesli partizani. Partizanske strahote so se začele že junija 1942, ko so ugrabili hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj. Po strahovitem mučenju so ju ubili v okolici Poloma. Leta 1944 je imel v Hinjah novo mašo Franc Kern, doma iz Velesovega, ker se zaradi zasedbe Nemcev ni mogel vrniti na Gorenjsko. Le pol leta je bil kaplan, potem pa so ga partizani odgnali v Metliko, kjer so ga umorili. Tako so Hinje edina slovenska župnija, v kateri so partizani med vojno umorili kar dva duhovnika.

Hinje, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, pogled proti oltarju s kora. FOTO: Ivo Žajdela

13. januarja 1945 so partizani povsem uničili Hinje

13. januarja 1945 so Hinje zasedle partizanske brigade. Ljudi so v hudi zimi izgnali iz domov in nato iz vasi. Zavetje so dobili najprej v okoliških vaseh, kjer jih je nekaj od vsega hudega tudi umrlo, vendar so jih partizani nagnali tudi od tam. Končno so jih sprejeli v dobrepoljski dolini, predvsem v Kompoljah.

Hinje, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, pogled proti orglam. FOTO: Ivo Žajdela

Medtem so partizani že nosili slamo v veliko hinjsko cerkev, ki je stala sredi pokopališča, prav tako v župnišče, mež­na­rijo, prosvetni dom in v druge večje stavbe. Mogočna baročna cerkev iz sedemnajstega stoletja, posvečena Mariji, od angela pozdravljeni, drugi dom Hinjčanov, je začela goreti prva. Še nekaj dni so jo minirali, tako trdovratno se je upiralo debelo zidovje. 15. marca 1945 so partizani na isti način uničili tudi bližnjo vas Žvirče.

Hinje, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, oltarna slika. FOTO: Ivo Žajdela

2. avgusta 1952 so naščuvani domačini požgali še kapelo

Na spomeniku žrtev komunističnega nasilja v Hinjah, postavili so ga leta 1993, je napisanih 118 imen. Od tega so jih kar 96 ubili po vojni, šest civilistov pa so po vojni ugrabili doma ter jih ubili. Izstopa mala vasica Veliko Lipje s 17 ubitimi, Prevole 17, Lopata 15, Visejec 16, Hinje 14 ...

Po vojni, leta 1951, so pod vodstvom župnika, domačina Silvestra Skebeta uredili kapelo v požganem hinj­skem župnišču. 15. julija 1952 so ga zaprli. Eno nedeljo zatem je še prišel maševat v Hinje kaplan Mirko Hren iz Lipja. 2. avgusta ob dveh zjutraj so nekateri naščuvani domačini kapelo polili z bencinom in zažgali.

Hinje, pokopališče po vojni, uničeni križani Jezus.

Novo cerkev je leta 1971 zidal župnik Maks Kozjek

Leta 1968 je prišel v Hinje za župnika Maks Kozjek. Ker ni bilo ne cerkve ne župnišča, se je nastanil na Selih, kjer je bila podružnična cerkev sv. Jurija. Šele dva meseca po prihodu je lahko pripravil v Hinjah mašo na prostem, kjer je ljudi pozval h gradnji nove cerkve. Potem je maševal v Malnarjevi hiši. Začel je zbirati denar za novo cerkev, prosil je tudi izseljence v Ameriki. 13. aprila 1971 so začeli graditi, cerkev in župnišče, sto metrov od pokopališča, kjer je stala prejšnja cerkev. Tam je režim ni pustil zidati. Novo cerkev so župljani zidali sami.

Hinje, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, križani Jezus, ki so ga komunisti poskušali uničiti leta 1945 ob cerkvi na pokopališču. FOTO: Ivo Žajdela

»Bilo je resnično težko: nikogar nisem imel, ki bi tem ljudem kaj skuhal«

»Bilo je resnično težko: nikogar nisem imel, ki bi tem ljudem kaj skuhal. Kak kos kruha so si prinesli s seboj ali pa so bili lačni. Najetim delavcem, zidarjem in drugim so kuhali po hišah. Vsak dan druga hiša. Soseska Hinje je imela takrat 58 hiš in so prišli v času gradnje po trikrat vsi na vrsto. To je trajalo eno leto. Vsaka hiša je en dan kuhala in hranila delavce. Nobena oseba ni hotela sprejeti dolžnosti, da bi ji ljudje nosili surovo hrano in da bi zidarjem kuhala. Odločili so se, da bo vsaka hiša kuhala po en dan in ko je prišlo okrog, se je začelo od začetka,« je v kroniki zapisal župnik Kozjek in dodal: »Vodo so Hinjčanke vso nanosile v vedrih iz svojih vodnjakov.«

Konec julija istega sta bila cerkev in župnišče že pokrita in 1. septembra se je župnik že lahko vselil v župnišče. 19. septembra so ga blagoslovili. 25. marca 1972, na praznik Gospodovega oznanjenja, so posvetili zvonove, 22. julija cerkev, dan zatem so imeli že prvo birmo.

 Več v reportaži v 31. številki Družine.