V pozni jeseni istega leta je ob nekem neurju vihar razkril zvonik (olupil streho, pokrito z aluminijasto pločevino). Treba je bilo poiskati primerne ljudi, da so to začasno popravili. Spomladi pa pridobiti sredstva in mojstre, da so streho zvonika primerno pokrili.

Cirkovce, župnijska cerkev Marije Vnebovzete, pogled proti oltarju. FOTO: Ivo Žajdela

Obnova zvonika in fasade cerkve

Pove, da je bila pri ljudeh velika pripravljenost pomagati finančno in z delom. Zaradi del na strehi zvonika, ki je visok, skupaj s križem 50 metrov, je moral biti ta ves poodran. Ko so bila dela na strehi končana, so ljudje rekli: »Ker odri že stojijo, obnovimo še fasado zvonika.« Tako so na zvoniku odstranili ves stari omet, gasilci so ga oprali in zidarji na novo ometali. Tako so zvonik v enem letu popolnoma obnovili.

Ker je bila obnove potrebna tudi fasada na cerkveni ladji, so župljani spet rekli: »Ker je zvonik lepo obnovljen, ne kaže, da ne bi bil tudi ostali del cerkve.« Tako so naslednje leto obnovili celotno zunanjost, skupaj z vsemi okni, žlebovi in odtoki.

Glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Obnova notranjosti cerkve in dvorišča

Če je lepa zunanjost, mora biti lepa tudi notranjost, so spet komentirali. In ponovno so bili zelo pripravljeni pomagati fizično in finančno. Zbirali so denar in pomagali, ne da bi spraševali, do kdaj še, ampak, dokler je bilo potrebno, so pomagali in prinašali sredstva. V enem letu so obnovili tudi celotno notranjost.

Na župnijskem dvorišču je bilo staro gospodarsko poslopje, ki ni bilo ravno v ponos župniji. Tega so podrli in na istem mestu zgradili novo zimsko kapelo (večnamenski objekt), s pripadajočimi potrebnimi prostori. Tudi tu so večji delež potrebnih del opravili ljudje sami. S tem so prihranili veliko sredstev.

Župnik Janko Strašek. FOTO: Ivo Žajdela

Dvorišče je parkirišče za velik del ljudi, ki se pripeljejo k maši

Tudi župnišče, staro 110 let, je klicalo po obnovi. Prekrili so streho in uredili fasado. Tudi notranjost so uredili, da je bila še bolj primerna za pastoralno delo. Po vojni so bili v župnišču milica, kmetijska zadruga, pošta, župnik z gospodinjo, v kletnih prostorih pa zapori. Župljani so spet predlagali: »Če je urejena cerkev, novi objekt in župnišče, mora biti primerno tudi dvorišče.« Vse, kar je bilo možno (cevi in kable) so spravili pod zemljo, ga utrdili in asfaltirali. Danes je dvorišče parkirišče za velik del ljudi, ki se pripeljejo k maši.

Romanje v Medžugorje. FOTO: arhiv župnije

Navezovanje stikov in iskanje sodelavcev

Ob vseh teh obnovah in srečevanju z otroci, starši in delavci je bilo veliko priložnosti za navezovanje stikov in iskanje sodelavcev, pove župnik Janko Strašek. »Hvala Bogu, kar nekaj jih je bilo pripravljenih pomagati. Našle so se katehistinje, bralci Božje besede, nastal je otroški pevski zborček, molitvena skupina, delovna skupina, Karitasova skupina, zadnja leta pa še dve zakonski skupini in moška skupina. Bogu hvala, danes vse te skupine živijo in veliko dobrega naredijo.«

Veliko mu pomeni to, da pozna vernike. Zato jih je v času božično-novoletnih počitnic obiskoval. »V tem času, ko sem tukaj, sem vsako družino obiskal vsaj štiri krat. Povsod sem bil lepo sprejet. Tako sem spoznaval ljudi in jih lažje prosil za sodelavce pri pastorali.«

Več v reportaži o župniji v tiskani Družini (48/2021).