Poleg župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja je v župniji še 14 podružnic in številni drugi verski objekti. Zanje skrbijo vaščani sami, saj pri obnovi večji del sredstev zberejo vaščani s svojimi darovi in prostovoljnim delom.

Tukaj pridejo do izraza vaške skupnosti, kjer še bolj zaživi prostovoljstvo in dobrodelnost. O pomenu manjših skupnosti ljudem pričuje tudi veličasten prizor vstajenjske procesije, kjer se poleg župljanov v sprevodu zvrsti cela kolona podružničnih banderjev.

Pastoralno delo v župniji je zelo obsežno in raznoliko

Pastoralno delo v župniji je zelo obsežno in raznoliko, saj imajo poleg župnijske cerkve še 14 podružničnih cerkva. Pestrost pastoralnemu življenju dajejo Marijin vrtec in društvo DMC. Predvsem so dragoceni zvesti posamezniki, ki z življenjem in delom bogatijo življenje župnije. V župniji delujejo župnik Jernej Marenk, kaplan Martin Leban in duhovni pomočniki: Marko Čižman, Anton Marinko, Lucijan Potočnik in prelat Stane Zidar.

Veliki oltar je najpomembnejše likovno delo na Cerkljanskem in predstavlja vrh poznobaročnega altarističnega ustvarjanja na Slovenskem. Je rezultat ustvarjalnega dela vrste umetnikov, med njimi so Francesco Robba, Peter Žiwobski, Leopold Layer (avtor podobe Marijinega vnebovzetja iz leta 1790) in Jože Plečnik. FOTO: Ivo Žajdela

Laiki se vključujejo v pastoralo s sodelovanjem pri bogoslužjih in v življenju župnije. Župnikova desna roka pri vodenju župnije so pastoralni svet, gospodarski svet in ključarji, ki skrbno bdijo nad cerkvami. Pomembna je veroučna kateheza, pri kateri poleg župnika in kaplana sodeluje osem katehetov in birmanski animatorji. Otroci imajo možnost vpisa h katehezi Dobrega Pastirja, ki jo vodijo usposobljeni kateheti.

Veliko vernikov je pripravljenih priskočiti na pomoč ali sodelovati

Župnik Jernej Marenk pove, da se v pokoronskem obdobju župljani počasi vračajo v župnijsko občestvo. »Pogrešamo mlade družine in otroke. V pokoronskem času ljudje radi pridemo skupaj. To se posebej pozna pri raznih prireditvah in župnijskih romanjih. Zlasti bolniki so veseli obiska duhovnika na domu.«

V cerkljanski župniji je veliko vernikov, ki je pripravljenih priskočiti na pomoč ali sodelovati pri raznih projektih oziroma pri življenju župnije. S svojim aktivnim sodelovanjem dajejo skupnosti poseben polet. To se kaže pri najrazličnejših skupinah in posameznikih.

 Podobo Marijinega vnebovzetja je naslikal Leopold Layer. FOTO: Ivo Žajdela

Društvo Družinski in mladinski center Cerklje

Naj izmed mnogih skupin v župniji Cerklje tu izpostavim le eno, društvo Družinski in mladinski center Cerklje »Ko sem se zaposlila v društvu Družinski in Mladinski Center Cerklje (kratko DMC) leta 2018, sem na neki način postala tudi del župnije, čeprav sicer prihajam iz sosednje,« pove Irena Zajec.

DMC so leta 2005 ustanovili mladi, z namenom druženja. Kmalu pa so že zaznali potrebe po različnih pomočeh in začeli prostovoljno delo, predvsem učno pomoč in vključevanje tujcev v lokalno okolje.

Župnijska cerkev Marija Vnebovzeta v Cerkljah, stranski oltar na levi, Žalostna Mati Božja, delavnica Feliks Toman, 1905–1909. FOTO: Ivo Žajdela

Danes na DMC izvajajo program v skladu s prijavo na razpis MDDSZ in občine in sicer na področju starševstva, delavnic za otroke in mlade ter svetovanja. Te vsebine so namenjene vsem uporabnikom in niso del župnijskih vsebin. Župnija in DMC sta povezana. Za vsebine MDDSZ in občine jim je župnija nemalokrat tudi vir uporabnikov in prostovoljcev.

Irena je vesela, da je zaposlena v tem okolju

»Je pa res, da ko prihajam v službo, srečujem župnijske sodelavce, Janeza v kurilnici, Marijo, ki čisti in krasi, Anteja in Andreja, ki pometata in kosita, s sodelavkami Karitasa poklepetamo, ko razdeljujejo hrano, starši pripeljejo otroke na verouk, mladi se pripravljajo na oratorij, imajo vaje za razne igre, pevske vaje. Tako sem tudi sama hitro postala del župnije,« opiše delovno okolje Irena.

»Poleg tega, da imam službo v župnijskih prostorih, sem v svojem prostem času katehistinja za en razred otrok, otroke pomagam pripraviti na koledovanje in mladim nekoliko pomagam pri izvedbi oratorija.«

Pogled proti oltarju. FOTO: Ivo Žajdela

Vesela je, da je zaposlena v tem okolju, kjer lahko dela strokovno kot socialna delavka in hkrati mimogrede živi osebni odnos z Bogom. »Ko grem mimo cerkve na pošto, na hitro pogledam proti tabernaklju in mu izročim vse. Mislim tudi, da nam je prav zaradi prisotnosti Boga v teh prostorih dano sobivati, rasti in se prijetno imeti med ljudmi tako različnih starosti, narodnosti, kultur, veroizpovedi, jezikov, nazorov. To mi je v veliko veselje.«

Več v reportaži v 19. številki tednika Družine.