Župnik Joško Tomažič meni, da je župnija birokratična ovira pri pastoralnem delovanju župnika. Bolje bi bilo govoriti o pastoralni enoti.

Šempas je srednje velika strnjeno pozidana primorska vas v spodnjem delu Vipavske doline, na polovici poti med Ajdovščino in Novo Gorico.

Kraj je v pisnih virih prvič omenjen okoli leta 1200 v seznamu posesti goriških grofov kot de sancto Passo.

Izraz je verjetno pomenil svetnika sv. Basa, prvotni zavetnik pa je bil najkasneje v 15. stoletju zamenjan s svetim Silvestrom. Furlani so Šempasu pravili Sampass, slovansko govoreči prebivalci pa Šempas.

Po drugem mnenju naj bi ime Šempas, prvotno sancto Passo (passo je prehod, zato tudi ime kraja v preteklosti Schönpass) pomenilo sveti prehod iz starega v novo leto, po svetniku sv. Silvestru.

Šempaska župnija spada med najstarejše na Goriškem

Cerkev se v Šempasu omenja posredno s krajem okoli leta 1200. Leta 1341 je omenjen tudi župnik v Ozeljanu, ki pa se po mnenju Janeza Höflerja nanaša na Šempas.

Šempaska župnija spada med najstarejše na Goriškem, saj se je od solkanske pražupnije odcepila že pred letom 1431. Danes obsega župnijsko cerkev sv. Silvestra v Šempasu in dve podružnici, cerkev sv. Jakoba v Ozeljanu ter cerkev sv. Mihaela v Šmihelu.

Župnijska cerkev stoji na temeljih srednjeveške predhodnice, ki so jo leta 1780 delno porušili. Na mestu stare cerkve so dve leti kasneje zgradili novo in veliko večjo cerkev, ki so jo kasneje opremili s kamnitim baročnim oltarjem in nekaterimi drugimi slikanimi deli.

Župnija Osek

Župnija Osek obsega dve vasi, Osek in Vitovlje, ki danes štejeta približno 950 prebivalcev. Število teh se je v zadnjih 15 letih povečalo za približno 100.



V preteklosti sta kraja spadala v župnijo Črniče, a sta bila vseskozi povezana. V listini iz leta 1518 o posvetitvi oseške cerkve sv. Martina je denimo zapisano, da gre za cerkev v Vitovljah.

Iz te povezanosti je leta 1876 zrasel samostojen vikariat, za kar so si prebivalci kar nekaj let prizadevali. 117 hišnih gospodarjev se je leta 1873 s podpisom pri notarju obvezalo, da bodo gmotno skrbeli za svojega duhovnika, in da bodo zgradili župnišče. To je bilo nato dograjeno istega leta kot je goriški nadškof Gollmayer ustanovil vikariat.



Že pred prvo svetovno vojno so bile tudi pobude za preoblikovanje v župnijo, a politične razmere so to dopustile šele leta 1935. Po letu 2006 je župnija v soupravi, do leta 2011 je v župniji, kot duhovnik v pokoju, živel in deloval nekdanji župnik Bogdan Bric.

Starodavna romarska cerkev Marije Vnebovzete na Vitovski gori

V župniji so štiri cerkve: v Oseku župnijska cerkev sv. Martina, v Vitovljah pa cerkve sv. Lucije, sv. Petra in starodavna romarska cerkev Marije Vnebovzete na Vitovski gori, ki kraljuje nad tem delom Vipavske doline.



Prvič se ta cerkev omenja pred več kot 650 leti (1361) in je bila večkrat prezidana. Glavna fasada cerkve je bila narejena po vzoru prvotne cerkve na Sveti Gori. Okoli cerkve so ostanki protiturškega tabora.

Ko je bila Primorska pod Italijo, so Vitovlje postale tudi pribežališče za slovensko besedo, pesem in molitev. Velikokrat je tam govoril Filip Terčelj. Leta 1944 so Nemci cerkev minirali in po vojni je nekaj desetletji propadala, dokler ni bila po prizadevanju domačinov leta 1976 obnovljena.

Cerkev sv. Martina v Oseku je sedanjo obliko v glavnem dobila leta 1774, ko je bil dograjen zvonik. Na tem mestu je cerkev stala najkasneje ob nastanku vasi, ki je prvič omenja leta 1289. Celovito je bila prenovljena v letih 2006–2008.

Več v novi številki Družine.