Stavbi dijaškega doma pod razvalinami vipavskega gradu.

V Vipavi je leta 1991 iz malega semenišča nastala Škofijska gimnazija Vipava, ki se ji je leta 1994 pridružil še dijaški dom.

Vipava je bila več desetletij znana po malem semenišču in vojašnici. Malo semenišče so ustanovili leta 1950, a je šele čez dve leti začelo z delovanjem po burnih pogajanjih s tedanjo oblastjo in iskanju primerne lokacije.


Interesna dejavnost, učenje kitare, vodita ju Robert in kaplan Ivan Likar. Kaplan poučuje začetnike, Robert pa ima nadaljevalni tečaj.

Leta 1991 so ustanovili Škofijsko gimnazijo Vipava, odprto tako za fante kot dekleta.

Z ustanovitvijo ŠGV se je pojavila tudi potreba za nastanitev na začetku samo fantov, ki niso bili semeniščniki. Zato so leta 1994 ustanovili Dijaški dom Vipava (DD), ki od takrat deluje ob ŠGV.

Ko se je šola leta 1999 preselila v novo zgrajeno stavbo, so prostore nekdanje šole obnovili in preuredili za potrebe dijaškega doma. Že leta 1998 so v dom sprejeli prva dekleta. Danes jih je več kot fantov.

Mladim želijo odkrivati smisel življenja

Danes je škofijska gimnazija Vipava civilno pravno šola z dijaškim domom – enovit zavod z dvema notranjima enotama: gimnazijo in dijaškim domom, ki sta tudi prostorsko ločeni, kar ima svoje prednosti, pa tudi slabosti.


Družabno, druženje ob sladkih dobrotah vafljev, ki so jih dekleta same pripravila.

Lahko rečemo, da je DD podporna ustanova ŠGV, vprašamo ravnatelja Vladimirja Anžela. »Ja, seveda, približno tretjina dijakov biva v dijaškem domu (trenutno slaba tretjina, število pa se z leti nekoliko spreminja).

Pove, da je poslanstvo doma najprej nuditi možnost nastanitve za tiste mlade, ki zaradi različnih vzrokov (oddaljenost ali druge razmere) v času srednjega šolanja ne morejo bivati doma. »A tudi v DD je poslanstvo mlade vzgajati v osebnosti, ki so sposobni pravega odnosa z bližnjimi, z družbo, primernega odnosa z naravo in z Bogom (duhovnostjo).«

V dnevnem redu ter prostorskih in materialnih pogojih, je DD zelo podoben marsikateremu drugemu dijaškemu domu. Ravnatelj Anžel pove, da so osnovne pogoje za nastanitev dijakom dolžni dati, a želijo dati še nekaj več. »Tisto več so odnosi, ki jih poskušamo graditi tako med vzgojitelji in mladimi, kot med samimi mladimi med seboj. Mladim želimo odkrivati smisel življenja, da bivanje v DD ni zgolj servis, ampak ustvarjanje skupnosti ljudi, ki spoštujejo sebe, soljudi in vse tisto kar nas presega.«

V domu se trudijo z dijaki vzpostaviti pristen odnos

Ivica Čermelj, pomočnica ravnatelja za dijaški dom, spomni, da so se na začetku njene delovne kariere vzgojitelji veliko ukvarjali s čistočo (ušmi, garjami, osebno higieno), »cerkve in maše nisi niti smel omeniti, božič je bil naveden delovni dan«.

Danes teh težav tudi v državnih dijaških domovih ni več. »K maši in obredom lahko greš, za božič smo vsi doma. V ospredju so druge težave, povezane predvsem z osebnostjo dijaka.


Domski kaplan Ivan Likar opravlja obred pepeljenja na pepelnico v kapeli doma

V porastu so težave s sprejemanjem sebe in svojega izgleda: anoreksija, bulimija, psihične težave predvsem zaradi prevelikega samopričakovanja in pričakovanja staršev biti najboljši, ko ni niti petica več v redu, če ni najboljša petica, brez napake, namesto alkohola so energijske pijače, pa še kaj bi se našlo.«



Spoprijemajo se z generacijo mladih, ki preživijo vedno več časa na socialnih omrežjih, šibki pa so v medosebnih odnosih. »V domu se trudimo z dijaki vzpostaviti pristen odnos, da bi se dijaki tu počutili dobro,« pove Čermeljeva.

Več o Dijaškem domu Vipava si preberite v reportaži v novi številki Družine.