Cerkev na Kureščku po nevihti in med slovesno mašo nadškofa Zoreta ob 80. obletnici Rožmanove pridige tu in 30-letnici obnove Kureščka. Foto: Ivo Žajdela



Na hribu Kurešček nad južnim robom Ljubljanskega barja se od pomladi 1990 ponovno zbirajo romarji.

Iz ruševin nekdanje cerkve se je kot sad teh romanj zopet dvignila cerkev Marije, kraljice miru. To je edina cerkev na Slovenskem, posvečena Kraljici miru.

Anton Košir je za Kurešček prvič slišal leta 1958

Anton Košir, danes duhovni pomočnik v župniji Ig, je za Družino povedal, da je za Kurešček prvič slišal davnega leta 1958. S skupino sošolcev, salezijanskih kandidatov, ki so obiskovali Nadškofijsko klasično gimnazijo v Zadru, so prišli na počitnice k župniku Karlu Erjavcu v Želimlje.

V cerkvi jim je pokazal kip Kraljice miru, ki so ga iz Kureščka prinesli v Želimlje. Na sprehod so odšli tudi na Kurešček in si ogledali, takrat še dobro ohranjeno, vendar zapuščeno in demolirano cerkvico.

»Deset let pozneje, sem, že duhovnik, prevzel službo vzgojitelja v salezijanskem semenišču, ki smo ga zgradili prav v Želimljem in začel poučevati v naši Srednji verski šoli. Z dijaki smo večkrat odšli na sprehod do propadajoče cerkvice na Kureščku.

V spominu mi je ostal zlasti 30. april 1970. Zvečer tega dne se je ob kurjenju prvomajskega kresa vnel in zgorel tudi zvonik kureške cerkve. V Želimljem smo tudi vsako leto, na angelsko nedeljo, obhajali kureško žegnanje. Kar nekaj ljudi iz širše okolice se je udeležilo teh praznovanj. Ohranjali so zaupanje v priprošnjo kureške Kraljice miru, čeprav ni bilo upanja, da se bo še kdaj lahko vrnila na svoj hrib.«


Duhovni varuh Kureščka Anton Košir. Foto: Ivo Žajdela


»Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju!«

Avgusta 1989 je Anton Košir prevzel službo župnika na Igu in s tem tudi skrb za porušeno svetišče Marije Kraljice miru na Kureščku. V župnijskem arhivu je našel zajetno mapo z dokumenti, ki so pričali, koliko truda so njegovi predniki vložili, da bi v težkih povojnih letih cerkev rešili uničenja.

»Ves njihov trud je bil zaman. Tudi sam sem bil prepričan, da je ta podružnica zapisana pozabi. Tudi med verniki so bili zelo redki, predvsem starejši, globoko verni, ki so upali, da bo prišel čas, za obnovo cerkve.«

Konec februarja 1990 ga je presenetil obisk skupine članov pokoncilskega toka Prenove v Duhu. Med njimi sta bila tudi jezuit dr. Marjan Šef in župnik mag. Simon Fortuna. »Vprašala sta me, če soglašam, da bi se pri ruševinah svetišča na Kureščku zbirali k molitvi in občasno obhajali mašo. Povedali so mi, da je o tem obveščen nadškof Šuštar.«

Od obiskovalcev je prvič slišal, da se je na Kureščku začelo dogajati nekaj posebnega. »Povedali so mi, da globoko veren mož, ki se je pred leti spreobrnil in pozneje postal diakon, med molitvijo prejema posebna sporočila. Osebno je prepričan, da ga v mističnih trenutkih nagovarja Marija.

Prvo tako sporočilo je prejel 9. decembra 1989 v Medžugorju. Glasilo se je: »Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju!« 29. januarja 1990 pa je slišal naročilo: »Pojdite na Kurešček! Ostanite mi zvesti! Kraljica miru sem.«


Videc France Špelič in Anton Košir.


Vloga vidca Franceta Špeliča

10. februarja 1990 se je v spremstvu nekaterih duhovnikov in prijateljev videc France Špelič prvič podal na Kurešček. Pred podrto kapelo so duhovniki darovali mašo. Po obhajilu je videc zopet doživel mistično zamaknjenje in slišal novo sporočilo.

»Kraljica miru sem. Na tem kraju obnovite molitev. Tukaj se srečujte z mojim in Sinovim Srcem. ... Tu bodo pobožnosti, dokler ne boste zgradili doma in cerkve, kamor se bom naselila kot Kraljica miru in delila mir. To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju zatekel v moje in Sinovo Srce. Bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.«

Novica o tem dogodku se je širila od ust do ust. Razvedelo se je tudi, da je mož, ki doživlja te mistične trenutke diakon France Špelič. Vedno več ljudi je v naslednjih tednih prihajalo na Kurešček in molilo ob ruševinah.

Anton Košir je duhovnika, ki sta ga obiskala, poznal kot izobražena in duhovno resna moža. »Lahko sem jima zaupal, še posebej zato, ker je bil o vsem obveščen tudi nadškof Šuštar. Osebno pa se molitvenih srečanj v tistih tednih nisem udeleževal.«


Blagoslovitev Marijine hiše leta 2009. Foto: Ivo Žajdela


Na Kureščku se je zbiralo vedno več molivcev

V soboto pred belo nedeljo, 21. aprila, se je na Igu oglasila skupina mož in žena, članov Prenove v Duhu z Gorenjske. Prišli so, da bi iz zunanje kapele na Kureščku odstranili ruševine in prostor pripravili za obhajanje maše. Kljub dežju so se odpeljali do ruševin. Najprej so skupaj prosili za Božjo pomoč in Marijino priprošnjo s posebno obredno molitvijo za začetek obnovitvenih del.

Nihče takrat ni slutil, kako hitro in bogato bo molitev uslišana. Lotili so se dela. Iz kapele so odstranili ruševine, postavili zasilno streho in preprost oltar, drugi so očistili grmovje na stezi, kjer je videc videl postaje križevega pota. Preproste križe so naredili iz tanjših bukovih in brezovih debelc. Vreme se je izboljšalo, posijalo je sonce in ogrelo premočene prostovoljce.

V naslednjih tednih se je na Kureščku zbiralo vedno več molivcev. Spontano so začeli zbirati darove za obnovo cerkve in jih prinašali v župnišče na Ig. Župnik Anton Košir jih ni rad sprejemal, saj takrat še ni verjel, da jih bo lahko kmalu uporabil za namen, zaradi katerega so jih zbirali. »O obuditvi zanimanja za Kurešček smo se pogovarjali tudi na seji ŽPS. Člani so predlagali, da bi očistili tudi cerkveno ladjo in okolico. Dogovorjeno je bilo, da bomo akcijo izpeljali v soboto, 26. maja. Ta dan se je zbralo precej prostovoljcev.

Ižanskim župljanom se je pridružilo tudi nekaj mož in žena iz Ljubljane in drugih krajev. V veselem razpoloženju je delo steklo in sredi popoldneva je bila cerkev že očiščena ruševin in grmovja.«


Kip kureške Marije, kraljice miru. Foto: Ivo Žajdela


Vrnitev milostnega kipa Marije, Kraljice miru na Kurešček

Takrat je ižanski župnik Anton Košir zbiral podatke o zgodovini cerkve na Kureščku. Arhivar Nadškofijskega arhiva v Ljubljani ga je opozoril na zapise o množičnem spokornem romanju za mir, ki ga je leta 1940 vodil škof dr. Gregorij Rožman. Pokazal mu je tudi album s fotografijami o tem romanju.

»Ob prebiranju o tem romanju sem zvedel, da so se takrat zaobljubili, da bo romanje vsako leto. Zardi vojne in povojnih razmer je bila obljuba izpolnjena samo še leta 1941. Obljuba je bila pozabljena.

S sodelavci smo se odločili, da bomo obljubo po 50 letih zopet izpolnili. Dogovorili smo se, da bomo za to slovesnost pripeljali tudi milostni kip Kraljice miru iz njenega začasnega doma v Želimljem.«

Za dan tega romanja so izbrali zadnjo nedeljo v avgustu. V Družini je bilo objavljeno vabilo Marijinim častilcem. Vodstvo slavja je sprejel predstojnik slovenskih salezijancev mag. Stanislav Hočevar.

»Odziv na vabilo je bil presenetljiv,« pove Anton Košir. »V lepem, sončnem nedeljskem popoldnevu, 26. avgusta 1990, se je zopet zbralo na Kureščku več tisoč Marijinih častilcev, ki so, mnogi s solzami v očeh, pozdravili milostni kip Kraljice miru in ga v procesiji med molitvijo in pesmijo pospremili do razrušenega svetišča.

Vera in molitev tolikih vernikov sta me prepričali, da Marija resnično želi imeti na tem kraju svoj dom. Pomisleki, ki sem jih do tedaj še vedno imel, so se umaknili odločenosti, da bom, kot župnik, storil vse, kar bo v moji moči za obnovo cerkve.«


Sveti papež Janez Pavel II. na Čemažarjevi poslikavi. Foto: Ivo Žajdela


Začetna pomoč arhitekta dr. Jožeta Kušarja

Za strokovno pomoč se je Anton Košir že prej obrnil na prijatelja, diplomiranega arhitekta prof. dr. Jožeta Kušarja. »Z veseljem se je odzval moji prošnji in obljubil, da bo vse njegovo delo dar Kraljici miru. V kratkem času je pripravil načrt obnovitvenih del. Administrativnih težav za pridobitev potrebnih dovoljenj ni bilo. Tudi na državnih uradih se je že čutilo, da se začenjajo novi časi. Vprašanje obnove cerkve niso več obravnavali politična, ampak le strokovno.

Že 4. septembra 1990 je sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine Ljubljana Vič – Rudnik sporočil, da je vzel na znanje priglasitev obnovitvenih del. Pogoje, ki jih je treba spoštovati pri rekonstrukciji cerkve, je določil Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Dovoljenje za obnovitvena dela je dal tudi Nadškofijski ordinariat v Ljubljani.

Zidava nove cerkve leta 1991

Za izvedbo zahtevnih zidarskih del so naprosili zidarskega mojstra Franca Pelka iz Bleda. Tudi za druga obrtniška dela so našli odlične mojstre (kleparja, tesarja, električarja), ki so z veliko zavzetostjo opravili svoje delo.

Marca 1991 so se dela začela. Potrebno je bilo razširiti cesto in napeljati elektriko. Gasilci so gradbišče oskrbovali z vodo. Mojstri so se najprej lotili obnove zvonika in prav med desetdnevno vojno za samostojnost Slovenije je bilo delo že toliko končano, da so lahko na vrhu pritrdili križ, ki ga je izdelal ključavničarski mojster Ciril Podržaj iz Iga.

Do oktobra so bila groba zidarska dela končana, tesarji so hiteli z postavljanjem ostrešja, kleparji pa z pokrivanjem strehe z bakreno pločevino. V zimskih mesecih so tako lahko mašo že obhajali pod novo streho.


Cerkev in dom na Kureščku pred vojno, leta 1940. Foto: Peter Naglič


Leta 1992 je bila cerkev pripravljena za blagoslovitev

Po veliki noči leta 1992 so mojstri nadaljevali z delom. Zidarjem so se pridružili tudi drugi obrtniki, ki so poskrbeli za kamnoseška, mizarska, kleparska dela in seveda električarji.

Poskrbeti je bilo treba tudi za restavracijo starih kipov, ki bodo prišli nazaj na glavni oltar. To delo je sprejel restavrator in kipar Ivan Pavlinec iz Ljubljane. Restavriral je tudi milostni kip Kraljice miru.

Prostovoljci so uredili tudi okolico cerkve. Proti koncu avgusta so bila načrtovana dela končana.

Cerkev je bila pripravljena za blagoslov na praznik Kraljice miru v nedeljo 30. avgusta. V knjižici, ki jo je ob priliki blagoslovitve cerkve izdala župnija Ig, napisala pa pisateljica Berta Golob, je arhitekt dr. Jože Kušar takole predstavil obnovitvena dela:

»Ob začetku sanacije je bilo potrebno očistiti zidove rastlinja in preperelin, nato odbiti še odstopajoči zunanji in notranji omet. Vse ruševine iz notranjosti smo navozili na pobočje pred glavnim vhodom z namenom, da se kasneje uporabi še dobro gradivo. Mojster Pelko je potem pričel s svojimi delavci injicirati zidove z injicirno maso. Porabili so nekaj ton cementa z dodatki, preden so bili zidovi dovolj utrjeni za napravo betonskega venca na katerem sloni nova armiranobetonska kupola. /.../
Notranjost cerkve je gladko ometana z belim apnenim ometom, ki dopušča kasnejše stenske slikarije. /.../ Le glavni oltar je ostal ruševina, kakor je bil leta 1990, ko smo pričeli s sanacijo. Z ohranitvijo oltarja v takšni obliki sem želel podati sporočilo cerkve posvečene Kraljici miru, da je mir neprecenljiva vrednota in da vojna pušča le ruševine ter da se moramo ljudje vedno truditi, da se ji izognemo.«


Ruševine notranjosti cerkve pred obnovo.


Kraljica miru je postala veliko znamenje

Zadnjo nedeljo v avgustu (30. 8. 1992) so doživeli dan velikega Marijinega zmagoslavja. Skupaj z množico romarjev je slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, sprejel milostni kip Kraljice miru ter ga med molitvijo in petjem pospremil v na novo blagoslovljeno svetišče.

Pri slovesni maši je nadškofu stregel tudi diakon France Špelič, ki je prejel Marijino naročilo, naj se na tem »pozabljenem in zapuščenem kraju« obnovi molitev. Tudi tega dne je slišal besede, za katere je bil prepričan, da so Marijine: »Danes je veliko veselje v mojem Srcu, ko z vami slavim zmago na Kureščku /.../ To je moj kraj, kraj velikih milosti.«

Sovraštvo je Marijo pregnalo s Kureščka, vera in ljubezen tisočev pa so jo priklicali nazaj. To se je zgodilo v prelomnem letu slovenske zgodovine. Kraljica miru je postala veliko znamenje, ki nam tudi danes kaže pot v prihodnost. K temu nas spodbujajo še vedno aktualne in preroške besede, s katerimi je nadškof Šuštar ob blagoslovitvi cerkve na Kureščku sklenil svojo pridigo:

»Posvetili smo se božji Materi Mariji, dosegli mednarodno priznanje, prizadevamo si, da bi ustvarili lepšo pot v prihodnost. Ta prenovljena cerkev bo spomenik na te zgodovinske čase in bo govorila, da se tudi iz ruševin dvigne to, za kar so nekateri mislili, da je dokončno porušeno. Ta prenovljena cerkev nam daje novo upanje, da bomo vstali tudi iz ruševin slovenskega naroda: duhovnih, verskih, kulturnih in drugih ...

S tega kraja, kamor se je spet vrnila Kraljica miru, prosim, rotim vse na naši slovenski zemlji, da bi se v teh tako odgovornih časih bolje med seboj razumeli, več dogovarjali, bolj med seboj sodelovali, saj lahko samo v takem miru zgradimo lepšo prihodnost.« (Družina, št. 34, 6. 9. 1992)


Poslikave Lojzeta Čemažarja. Foto: Ivo Žajdela


Od opreme cerkve, Čemažarjevih poslikav do Marijine hiše

Seveda, z blagoslovom cerkev še ni bila končana. Čakalo je še veliko dela. Vera in ljubezen Marijinih častilcev je pomagala, da so lahko vsako leto za njen letni praznik Kraljici miru pripravili kakšen dar.

Že naslednje leto (1993) je nadškof Alojzij Šuštar posvetil tri bronaste zvonove, leta 1994 so bili blagoslovljene slike in okvirji stranskih oltarjev in nova svetila, leta 1995 so na koru zadonele orgle.

Velik dar Mariji je bil tudi odkup in obnova Planinskega doma, ki je postal Romarski dom. Leta 1998 ga je blagoslovil veliki prijatelj Kureščka, nadškof Alojzij Šuštar, ki je bil takrat zadnjič pri Kraljici miru.

Na vrsto je prišla ureditev zunanje kapele pri cerkvi. Akademski slikar Lojze Čemažar jo je okrasil z veliko fresko. Na njej so upodobljene svetniške osebnosti, ki so zaznamovale razvoj krščanstva v našem narodu.

Leta 2000, v letu velikega krščanskega jubileja, jo je blagoslovil veliki častilec Kraljice miru, beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar. Na Kureščku so ob cerkvi posebej pogrešali primerno stavbo s prostori za srečanja manjših skupin, stanovanjem za varuhe svetišča in toaletnimi prostori za romarje. Že v 18. stoletju je bila za te namene zgrajena hiša za duhovnika, ki je bila med vojno požgana. Končno je bil uresničen tudi ta načrt. Na praznik Kraljice miru, 25. avgusta 2009, je nadškof Hočevar, blagoslovil Marijino hišo, ki služi vsem tem namenom.

Duhovno poslanstvo Božje poti na Kureščku

Vsa ta zunanja dela so le spremljala glavno poslanstvo, ki ga ima po Marijinem naročilu Kurešček. To je duhovno poslanstvo. Znamenje in klic k molitvi za spravo v našem narodu in mir v svetu, za edinost v Cerkvi, za svetost duhovnikov in posvečenih.

Cerkev na Kureščku je vsak dan odprta in Marija vedno pripravljena, da nas sprejema. Veliko pričevanj se je nabralo v teh 30 letih ki potrjujejo, da Marija izpolnjuje svojo obljubo, ki jo je razodela že pri prvem srečanju z vidcem, 10. februarja 1990: »To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.«


*Več v reportaži v 37. številki Družine.*

PREBERITE ŠE PREJŠNJE REPORTAŽE:

- Ravne na Koroškem

- Ambrus

- Dol pri Ljubljani

- Stara Loka

- Žalec

- Ponikva