Reorganizacija rimskega vikariata: kolegialnejši in bolj povezan s papežem
Reorganizacija rimskega vikariata: kolegialnejši in bolj povezan s papežem
Nova apostolska konstitucija, kot poroča Vatican News, poudarja večjo kolegialnost in krepi vlogo papeža pri vseh pomembnih pastoralnih, upravnih in ekonomskih odločitvah rimske škofije, od imenovanj do predpisov in pastoralnih programov. V glavnem organu sinodalnosti, škofovskem svetu, se bodo dejavnosti nekaterih uradov spremenile ali bodo prenehale. Ukinjeno je mesto generalnega tajnika prelata, ustanovljena pa dva nova nadzorna organa za finance in zlorabe. Petletni mandat vodstvenega osebja se lahko podaljša še za kvečjemu pet let.
Vrniti »evangelizacijski in sinodalni zagon«
Po Frančiškovih besedah reorganizacija vikariata »upošteva številne in različne cerkvene stvarnosti« v Rimu in »socialni in ekonomski položaj posameznikov in družin«. V drugem delu konstitucije je 45 členov, večinoma povzetih iz prejšnje konstitucije, ki pa uvajajo nekatere nove vidike. Kardinal vikar je denimo prvič opredeljen kot »pomožni«, pomembnejša je vloga škofovskega sveta, poenoten je naziv različnih uradov. Z reformo želi papež rimskemu vikariatu vrniti »evangelizacijski in sinodalni zagon«, da bi postal »zgleden kraj občestva, dialoga in bližine, prijazen in transparenten v službi prenove in pastoralne rasti rimske škofije«.
Zgled občestva vere in ljubezni
Za oživitev poslanstva, tako Vatican News, je treba »podpirati in spodbujati škofovsko kolegialnost in dejavno udeležbo ljudstva krščenih«. Papež izpostavlja, da je tudi rimski vikariat vse bolj poklican postajati »ustrezen kanal za evangelizacijo v sedanjem svetu, ne pa za samoohranitev«. Biti mora v službi Cerkve, ki se prepoznava kot »evangelizacijska skupnost«. Sveti oče izraža željo, da bi škofija v Rimu, ki je zaupana njegovi škofovski službi, »sijala kot zgled občestva vere in ljubezni, popolnoma vključena v poslanstvo oznanjevanja Božjega kraljestva«.
Cerkev izgubi verodostojnost, ko …
Med prenovo je treba »delovati kot ljudstvo krščenih«, premagati »skušnjavo, ki vse zreducira na še en načrt za spremembo strukture« in se namesto tega »ukoreniniti v Kristusu in se pustiti voditi Duhu«. Cerkev izgubi verodostojnost, ko se »napolni z nebistvenimi stvarmi ali ko so njeni člani, včasih tudi ti, ki jim je dodeljena duhovniška služba, s svojim evangeliju nezvestim vedenjem razlog za škandal«, doda Frančišek in konča: »Sanjam o misijonski preobrazbi, ki v celoti vključuje osebe in skupnosti, ne da bi se skrivala ali iskala tolažbo v abstraktnosti idej. Gre za to, da se vzpostavijo potrebna sredstva za napredovanje na poti pastoralnega in misijonskega spreobrnjenja, ki ne more pustiti stvari takšnih, kot so.«