Diplomo je nagrajencu vročila državna sekretarka v Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. FOTO: Ivo Žajdela

Posebna komisija za podelitev Černetove nagrade, ki jo je imenoval upravni odbor Knjižnice Dušana Černeta in ki jo sestavljajo Tomaž Simčič (predsednik), Erika Jazbar (članica) in Ivo Jevnikar (član), je na seji 12. decembra 2023 nagrado za leto 2023, šestintrideseto po vrsti, podelila Renzu Calligaru, župniku v Bardu in Zavrhu v Terski dolini za njegovo delo na verskem in kulturnem področju s posebnim ozirom na njegovo vztrajno prizadevanje za ohranjanje domačega narečja prebivalcev Terske doline, za ovrednotenje njegovih tradicij tako v verskem kot v kulturnem življenju, za oživitev slovenskega liturgičnega petja.

Ivo Jevnikar mu je izročil steklenico vina in knjigo Zvestoba vrednotam, v kateri je predstavljen Dušan Černe. FOTO: Ivo Žajdela

Podelitev nagrade za zvestobo vrednotam

Renzu Calligaru so nagrado vročili v torek, 26. decembra 2023, po maši v cerkvi v Bardu. Utemeljitev nagrade je prebral predsednik komisije za nagrado Tomaž Simčič. Diplomo je nagrajencu vročila državna sekretarka v Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Ivo Jevnikar mu je izročil steklenico vina in knjigo Zvestoba vrednotam, v kateri je predstavljen Dušan Černe.

V imenu ožjih rojakov mu je izrekel čestitko Igor Černo, sin legendarnega terskega čedermaca Viljema Černa, in nečakinja Dušana Černeta Ana Marija Prijatelj, program je povezovala Erika Jazbar.

V imenu ožjih rojakov je nagrajencu izrekel čestitko Igor Černo, sin legendarnega terskega čedermaca Viljema Černa. FOTO: Ivo Žajdela

Nagrada za zasluge za slovenstvo, demokracijo, krščanstvo

Kot je povedal Tomaž Simčič nagrado Dušana Černeta od leta 1976 podeljujejo v spomin na časnikarja, publicista, javnega delavca in politika Dušana Černeta (1916–1975), ki je s svojo dejavnostjo zlasti v povojnih letih pomembno zaznamoval razvoj slovenskega kulturnega in političnega življenja v Italiji. Podeljujejo jo kot priznanje za zasluge v boju za ideje, za katere se je boril Dušan Černe: za slovenstvo, demokracijo, krščanstvo.

Utemeljitev nagrade je prebral predsednik komisije za nagrado Tomaž Simčič. FOTO: Ivo Žajdela

Po Dušanu Černetu je poimenovana tudi knjižnica, ki deluje v Trstu in se posveča zbiranju slovenskega tiska, ki izhaja izven meja matične domovine, v zamejstvu in zdomstvu. Knjižnica je nastala v okviru Slovenske prosvete, kasneje se je osamosvojila in deluje kot samostojno društvo. Prisotna je na slovenskem knjižničnem sistemu Cobiss, vključena je v sistem tržaških knjižnic, občasno pa izdaja tudi bibliografske publikacije.

Prvi prejemnik Černetove nagrade je bil beneškoslovenski časopis Dom. Od tedaj do danes je bila nagrada podeljena že petintridesetkrat. Lani sta jo prejeli katehistinji Anita Bergnach in Vesna Jagodic za njun trud, da se krščanski nauk v Špetru v Benečiji odvija v maternem jeziku otrok.

Program je povezovala Erika Jazbar. FOTO: Ivo Žajdela

Renzo Calligaro je petdeset let duhovnik v Terski dolini

Renzo Calligaro je župnik v Bardu v Terski dolini, na zahodnem robu Benečije in tako tudi slovenskega etničnega ozemlja, petdeset let. Ime Bardo temelji na slovenski besedi brdo, saj je kraj precej visoko nad ozko dolino reke Ter. Ko je leta 1973 prišel v Bardo, štiri leta prej je postal duhovnik, ni vedel, da tu živi slovenska skupnost. S težko kulturno situacijo v Terski dolini ga je seznanil domačin Viljem Černo. Tako se je novi duhovnik zavedal kulturne in jezikovne drugačnosti slovenske skupnosti. Od začetka je odločno izpostavljal pomen korenin krajevne skupnosti in si prizadeval za ohranjanje domačega slovenskega narečja.

Renzo Calligaro med mašo 26. decembra 2023, po kateri je prejel Černetovo nagrado. FOTO: Ivo Žajdela

Trudil se je za oživitev kulturne, verske in jezikovne zavesti ljudi

Po hudem potresu, ki je razdejal Benečijo leta 1976, še posebej gorati del, se je zelo trudil za oživitev kulturne, verske in jezikovne zavesti ljudi. Poskrbel je za slovensko liturgično petje, številne pesmi je na novo obudil, in za slovenske molitve, pri čemer se je zavzel za prevod bogoslužnih besedil v tersko narečje.

Ob nedeljah in praznikih se je po njegovi zaslugi spet slišala beseda terskega slovenskega narečja. V bardski in zavarski cerkvi berejo prvo berilo v narečju in pojejo v slovenščini. Otroke je naučil igrati različne instrumente in oblikoval slovenski pevski zbor.

Cerkveno petje so spremljali tudi glasbeniki. FOTO: Ivo Žajdela

Z njim se je slovenska beseda v vrnila v cerkev po več kot stoletju

Počasi se je naučil slovenskega jezika, kar je bilo za italijanske in furlanske duhovnike nekaj neobičajnega. Ker je pridigal tudi po slovensko, z njim se je slovenska beseda v teh krajih vrnila v cerkev po več kot stoletju, je bil deležen tudi groženj, nekateri pa so se tej njegovi odločitvi uprli tudi tako, da so zapustili cerkev. Kljub temu ni obupal in danes si je težko predstavljati življenje v Bardu brez gospoda Renza Calligara.

Komisija za Černetovo nagrado in nagrajenec: Ivo Jevnikar, Erika Jazbar, Renzo Calligaro in Tomaž Simčič. VIR: Erika Jazbar

Človek, ki hodi ravno po svoji poti

Ob raznih pobudah tesno sodeluje s Centrom za kulturne raziskave iz Barda. Zelo si je prizadeval za obnovo cerkva v Bardu in Zavarhu, cerkvi je tudi opremil. Med drugim je v cerkvi v Bardu nad ambonom postavil na videz nenavaden kip Jezusa brez glave in rok. Pod njim je pojasnilo: »Ta pohabljeni Kristusov korpus je navdihnil lesen izdelek, verjetno iz 18. stoletja, ki ga je uničil potres leta 1976 in je sodil v opremo cerkve v Kravarju v občini Sveti Lenart v Nadiških dolinah. Iz črnega šamota, premazanega z mnogobarvnim voskom, ga je oblikoval Luigi Alfred Vuanello iz Čente, ki ga je daroval cerkvenemu občestvu v Bardu in njegovemu 'čudovitemu' pastirju g. Renzu Calligaru. Avgusta 2012.«

Nazadnje je poskrbel za križev pot, ki ga je posvetil Beneškim Slovencem. Napisal je meditacije o Jezusovi kalvariji in tisti, ki so jo pretrpeli Beneški Slovenci. Renzo Calligaro je človek, ki hodi ravno po svoji poti, brez strahu in se je trudil, da vasi v Terski dolini ne bi izumrle.

Cerkev sv. Jurija v Bardu v Terski dolini. FOTO: Ivo Žajdela

Igor Černo, sin čedermaca v Bardu Viljema Černa, o Renzu

»Renzo, ko je prišel v Bardo, ni niti vedel, da tam obstaja slovenska skupnost. Viljem Černo ga je seznanil o težki kulturni situaciji v naši dolini. Postala sta velika prijatelja in Renzo se je močno angažiral, da bi se oživila kulturna, verska in jezikovna zavest prebivalstva. Slovenskega jezika se je naučil sam, kar je bilo za italijanske in furlanske duhovnike nekaj neobičajnega. Z njim se je slovenska beseda v teh krajih po več kot stoletju vrnila v cerkev. Zelo se je zavzel za obnovo cerkva v Bardu in Zavarhu, ki sta bili po potresu porušeni. Posebni križevi poti imajo napise v slovenskem terskem narečju. Renzo je naučil mlade igrati na orgle, violino, čelo in nastavil cerkveni zbor. Veliko je prispeval h kulturnemu življenju. Uspelo mu je povrniti pogum skupnosti, ki je verjela, da ima v sebi bogastvo, ki ga je treba nujno ohraniti, v nekaterih primerih pa tudi na novo obuditi. Danes mi je res težko si predstavljati življenje v Bardu brez gospoda Renza Calligara.«

Erika Jazbar, Renzo Calligaro, Černetova nagrada, Mladika, št. 1, 2024

1/20