Bil je torek, v poznih večernih urah, 23. novembra 1943, na »usodni zadnji dan« za judovsko skupnost v Gorici. Nemški okupator je skupaj s svojimi pomočniki začel racije po posameznih mestnih predelih in judovske meščane so s silo zganjali na pripravljene tovornjake. Dela so se lotili sistematično, saj so si pri italijanskih mestnih in policijskih oblasteh pridobili natančne sezname. Aretirance so najprej odpeljali v goriške zapore, čez nekaj dni pa v tržaški zapor Coroneo, od koder je kmalu sledila pot v uničevalno taborišče Auschwitz. Za veliko večino goriških Judov je bila to pot brez vrnitve. Vrniti se je uspelo zgolj dvema – Iris Steinmann in Giacomu Jacoboniju. S tem je bilo stoletne judovske prisotnosti na Goriškem praktično konec.

Od kdaj Judje v Gorici

Judje so bili v Gorici verjetno prisotni že ob nastanku mesta. Žal točnih podatkov o tem ni. Prva pisna omemba Judov v Gorici sega na sredino marca 1288, ko je goriško-tirolski grof Albert svojemu vazalu Walchunu iz Gorice podelil hišo pod gradom.

Judje v Gorici so do druge polovice 17. stoletja strnjeno živeli v t. i. spodnjem delu mesta, v predelu Cocevia pod gradom. Naselitev jim je omogočala lažje izvajanje judovskih obredov in zmanjševala izpostavljanje nestrpnosti na strani drugih meščanov. Ker je bil kraj dokaj zdrav, obkrožen z zelenjem, in so Judje v njem brez težav preživeli tudi epidemijo kuge leta 1682, ki je terjala veliko žrtev, je razdraženo prebivalstvo zahtevalo njihovo preselitev na nezdravo območje pokopališča kužnih bolnikov pri cerkvi sv. Ivana v današnji Ascolijevi ulici, kljub temu da so med kugo izoliranim Goričanom pomagali z obilnimi količinami žita. Leta 1697 so jim mestne oblasti odredile nov prostor za naselitev v bližini tedanjega pokopališča zunaj mesta – geta, v današnji ulici Ascoli.

Na začetku 20. stoletja se je judovska skupnost v Gorici okrepila

Na historičnem Goriškem, to je na ozemlju nekdanje goriške grofije (do leta 1500) oz. pozneje goriško-gradiške dežele pod Habsburžani (do leta 1918), sta sicer v preteklosti obstajali dve samostojni judovski skupnosti; Gorica in Gradišče ob Soči (Gradisca d'Isonzo). Na začetku 20. stoletja se je judovska skupnost v Gorici številčno okrepila. Razlog lahko iščemo tudi v priseljevanju Judov iz vzhodne Evrope, kjer so se stopnjevali antisemitizem in pogromi. Prvo svetovno vojno in razpad Avstro-Ogrske je preživela le judovska skupnost v Gorici, ki so se ji že leta 1893 priključili tudi maloštevilni preostali Judje v Gradišču ob Soči.

Za tukajšnje Jude je namreč razpad habsburške monarhije pomenil tudi konec nekega obdobja in gospodarsko-socialne vključenosti v srednje- in vzhodnoevropski prostor. Holokavst med drugo svetovno vojno je zelo prizadel tudi člane goriške judovske skupnosti, saj je večina tistih, ki so med vojno vztrajali v mestu, končala v nacističnih taboriščih, predvsem v uničevalnem taborišču Auschwitz.

Nekdanji geto v Gorici (Via Ascola) s sinagogo, okrog leta 1935. VIR: Muzej sinagoga v Gorici

Ukrepi proti Judom v Italiji

Za Jude v Julijski krajini je bila uvedba rasne zakonodaje v Italiji v letu 1938 dvojna travma. Prvič, ker so bili – mnogi – pred prvo svetovno vojno vključeni v iredentistično gibanje in celo njegovi protagonisti, zato so menili, da so končno »enaki« drugim državljanom. Drugič, ker so menili, da v Italiji ni antisemitizma, v primerjavi z Nemčijo ali Avstrijo ali drugimi deželami, od koder so prihajali njihovi predniki.

Ob italijanskem vstopu v drugo svetovno vojno, 10. junija 1940, se je novo obdobje začelo tudi za italijanske Jude. Zaradi ekonomskih pritiskov so številni italijanski Judje obubožali. Notranje ministrstvo je obenem naročilo, da pomoč revnim Judom ni naloga države, ampak morajo zanje poskrbeti judovske skupnosti same.

Izdali so nove predpise, ki naj bi z njihove strani preprečevali širjenje malodušja in protifašizma. Že ob slutnji bližajočega se vojnega spopada, ki je kmalu posrkal tudi Italijo, je državni podsekretar na notranjem ministrstvu Guido Buffarini Guidi konec maja 1940 poveljniku policije Arturju Bocchiniju prenesel željo, ki naj bi izvirala od samega Benita Mussolinija, da naj pripravijo koncentracijska taborišča tudi za Jude. O pripravah je moral policijski poveljnik poročati neposredno Mussoliniju. Iz dokumentov sicer ni razvidno, katere kategorije Judov naj bi internirali v taborišča. Poveljnik policije Bocchini je že čez nekaj dni izdal okrožnico, s katero je naročil, da je treba v primeru nuje internirati tiste italijanske Jude, ki so predstavljali nevarnost. Hkrati je zahteval, da se do 10. junija 1940 pripravijo ustrezni seznami.

Jude so internirali v koncentracijska taborišča na jugu Italije

Tuji Jude, ki Italije še niso zapustili, so aretirali, zaprli in potem internirali v koncentracijska taborišča na jugu Italije, večinoma v Ferramonti di Tarsia pri Cosenzi in Campagni pri Salernu. Že prvi protijudovski ukrepi so sicer precej oteževali življenje tujim Judom, ki so jim med drugim nalagali, da zapustijo ozemlje Kraljevine Italije do 12. marca 1939. Med tujce so uvrščali tudi tiste Jude, ki so naknadno izgubili italijansko državljanstvo, ker so ga pridobili po 1. januarju 1919. Poleti 1939 so italijanske oblasti uvedle prepoved vstopa v državo za vse Jude iz Nemčije in drugih srednjeevropskih dežel (Poljske, Madžarske in Slovaške). Leta 1940 so to prepoved razširili tudi na tranzit za Jude in apolide iz omenjenih dežel. Nekateri Judje so prosili za odlog prisilnega odhoda, kar so jim včasih italijanske oblasti tudi dovolile, spet drugi so v državi ostali ilegalno. Tudi italijanske Jude, ki so jih obtoževali protifašizma in nasprotovanja režimu, so običajno konfinirali.

Prvotni geto v Gorici (via Cocevia). FOTO: Renato Podbersič

Z razmahom vojne so se ukrepi proti Judom stopnjevali

Fašistične oblasti vseeno niso internirale vseh Judov, kljub njihovi »nevarnosti«, ki naj bi jo predstavljali za družbo v skladu z rasnimi zakoni iz leta 1938. Vendar so postopoma odpravljali različne kategorije Judov, ki naj bi bili izvzeti iz preganjanja. Hkrati so oblasti nameravale najti dokončno rešitev judovskega vprašanja, ko naj bi vse Jude odstranili iz Italije še pred vstopom v vojno. Predvidevali so izjemo za pripadnike mešanih družin, ki so prestopili v katoliško vero. Sporočilo o nameravanem izgonu je poveljnik policije že 9. februarja 1940 sporočil Danteju Almansiju, novemu predsedniku Zveze judovskih skupnosti Italije.

Med avgustom in oktobrom 1940 je državni organ Demorazza pripravil podroben načrt, ki je predvideval postopen in popoln izgon Judov z ozemlja Kraljevine Italije v roku petih let. Hkrati so se nameravali lotiti tudi problema mešanih družin. Fašistični namen je sicer predstavljal izgon Judov, ne pa tudi njihovega kapitala, ki naj bi ostal v državi, vendar pod nadzorom Nejudov. Z razmahom vojne so se ukrepi proti Judom samo še stopnjevali. Leta 1942 so še bolj omejili dejavnosti, ki naj bi jih smeli Judje opravljati. Ponovno so tudi pregledali različne sezname izjem med Judi, ki so jih v preteklosti že priznali, hkrati pa so tudi prekinili vse postopke preverjanja za primere, ki so še ostali nerešeni. Na novo so označili tiste iz mešanih zakonskih zvez, ki so jih potlej stalno nadzorovali. Različni državni organi so tudi poskrbeli za nadzor Judov in zbiranje podatkov o njih.

Vsi Judje bi morali na prisilno delo

Kljub vojnemu času stopnjevanje pritiska na Jude v državi ni ponehalo, pravzaprav je vojna samo še okrepila njegov brezkompromisni del. Ministrstvo za ljudsko kulturo je podpiralo ustanavljanje študijskih centrov za judovsko problematiko. Do junija 1942 so jih ustanovili štiri: v Milanu, Firencah, Anconi in Trstu. Glavna dejavnost omenjenega tržaškega centra je pravzaprav konkretno antisemitsko preganjanje, ki je združevalo tako naciste kot fašiste. V Trstu so raziskovali in preiskovali judovsko problematiko ter tako pravzaprav vzpostavili sistem, tudi čisto personalne narave, ki je dočakal nacistično vkorakanje septembra 1943 in tlakoval pot v taborišča smrti za tukajšnje Jude. Njihovo delo je 23. novembra 1942 v pismu pohvalil tudi Paul Ernst von Druffel, nemški konzul v Trstu in goreč nacist, ko je poročal svojemu veleposlaništvu v Rimu.

Notranje ministrstvo je 6. maja 1942 krajevnim prefektom sporočilo, da morajo vsi Judje med 18. in 55. letom starosti na prisilno delo, tudi tisti, ki so uvrščeni med izjeme. Pri tem so se sklicevali na nove predpise glede civilne mobilizacije za delo. Dejansko je bilo zelo malo Judov poklicanih na prisilno delo. Tudi tisti, ki so prišli, so to opravljali le krajši čas, do padca fašističnega režima julija 1943. Omeniti pa velja tudi splošno nezainteresiranost krajevnih oblasti, zlasti v obrobnih pokrajinah, ki tega zakona niso jemale preveč resno.

Skupina pripadnikov mladinske sionistične organizacije Hatikvà na izletu, pred letom 1940.

Italija pomembna tranzitna država za judovske begunce

Italija je bila do vstopa v drugo svetovno vojno junija 1940 pomembna tranzitna država za judovske begunce, ki so pred nacističnim divjanjem in vojno reševali iz dežel pod nemško okupacijo. Za judovske begunce je skrbela organizacija DELASEM, kar je akronim za Delegazione per l'Assistenza degli Emigranti Ebrei, s sedežem v Genovi. Ustanovili so jo decembra 1939, delovala pa je do leta 1947. Skrbela je predvsem za umikajoče Jude, ki so prihajali v Italijo iz drugih območij Evrope, in poskrbela za njihov varni prehod v države, ki so še sprejemale judovske begunce.

DELASEM je vodil odvetnik Lelio Vittorio Valobra (1900–1976) iz Genove, viden član Zveze judovskih skupnosti Italije. Po kapitulaciji Italije je organizacija svoje delovanje prenesla v Švico. Hkrati so omenjeni begunci predstavljali vir zaslužka, tako za različne prevozne družbe kot tudi za tihotapske združbe. Nekaj pa je kapnilo tudi v proračun države. Verjetno je treba prav v tem iskati razloge, zakaj so si italijanske oblasti zatiskale oči in hkrati dopuščale judovsko emigracijo. Kot pričajo dokumenti s sredine januarja 1942, so bili predstavniki omenjene organizacije v številnih italijanskih mestih, tudi v Gorici.

Italijansko preganjanje Judov v Gorici

Marcello Morpurgo (1919–2012) v svojih spominih (Valdirose – Memorie della comunità ebraica di Gorizia, 1986) navaja, da v Gorici pred drugo svetovno vojno ni bilo antisemitske tradicije, prisotna je bila le sovražnost, ki so jo izražali nekateri člani fašistične stranke. Redko se je dogajalo, da so posameznega Juda zasmehovali na ulici, so pa v nekaterih javnih lokalih izobesili napise: »Vstop prepovedan psom in Judom.«

Junija 1940 so se tudi za preostale goriške Jude začeli težki časi. Njihove kartoteke so dopolnjevali, podatke pa so pošiljali v Rim. Nekaj dni po vstopu Italije v drugo svetovno vojno sta bili ukazani internacija in konfinacija za vse tuje Jude, ki »/p/pripadajo državam, ki izvajajo rasno politiko«. Med 21. in 25. junijem 1940 je goriška prefektura na ministrstvo za notranje zadeve poslala seznama dvajsetih tujih Judov iz Gorice, ki bi morali zapustiti mesto in oditi v konfinacijo.

Zdravnik Silvio Marco Mordekai Morpurgo (1881, Gorica–1941, Trst). VIR: Muzej sinagoga v Gorici

Število Judov v Gorici se je zelo zmanjšalo

Začeli so torej z internacijo tujih državljanov med goriškimi Judi, dejansko so jih odgnali samo devet. Člane poljske trgovske družine Wolkowizc (Anno, Beniamina, Feiwela, Olgo in Saro) so 4. avgusta 1940 internirali v Potenzo, Giuseppe Brandt pa je bil 10. avgusta 1940 interniran v Salerno.

Zagotovo je najbolj poznana usoda Giacoma Rosembauma (1904–1989), rojenega v kraju Zaberzie na Poljskem. Govoril je kar osem jezikov. Njegova slovenska žena Emma Srednik, katoličanka po veri, je izvirala iz Kojskega v Brdih. Njeni starši so se v Gorico preselili po prvi svetovni vojni. Pred vojno je družina Rosembaum živela v Gorici, Giacoma so leta 1940 internirali v taborišče Ferramonti di Tarsia. Žena je z otrokoma ostala v Gorici. Po vojni se je Giacomo vrnil v Gorico, kjer je postal eden najdejavnejših članov zdesetkane judovske skupnosti v mestu.

Hkrati pa je tudi osrednje vodstvo judovskih skupnosti v Rimu redno poizvedovalo, kaj se dogaja drugod po državi. Tako so 19. maja 1940 iz Gorice odgovorili, da pri njih ni ničesar novega glede delovanja skupnosti in da verski pouk redno poteka tako v Gorici kot tudi v Vidmu.

Število Judov v Gorici se je zelo zmanjšalo, tako je leta 1941 prispevke za judovsko skupnost redno plačevalo zgolj 27 Judov, od tega samo Giuseppe Pincherle iz Krmina ni živel v mestu.

Življenje v goriški judovski skupnosti se je nadaljevalo skoraj nemoteno

Dokler so možnosti dopuščale, se je življenje v goriški judovski skupnosti nadaljevalo skoraj nemoteno. Vrstili so se verske slovesnosti, sestanki vodstva in praznovanja za otroke, posebej za purim. Ob sinagogi je obstajala knjižnica, kjer so bile shranjene stare judovske knjige. Sionistična skupina pa je imela svojo knjižnico s sodobnejšimi knjigami o judovstvu, ki jih je izposojala zainteresiranim. Praktično do nemške okupacije jeseni 1943 so se mladi družili in organizirali skupne izlete v okoliške hribe. Tudi stiki z osrednjim vodstvom Zveze judovskih skupnosti Italije v Rimu so se redno ohranjali, občasno je tja odpotoval tudi predsednik skupnosti iz Gorice. Prav tako so se ohranjali stiki s sionističnimi organizacijami in zbiral se je denar za judovske otroke v Palestini. Kljub vojnemu času so v vodstvu skupnosti razmišljali, da bi odobrili uporabo dela zemljišča v lasti skupnosti ob pokopališču v Rožni Dolini. Tam so želeli organizirati pripravljalni kamp (hebr. Haksharah) za judovske mladostnike, tudi iz drugih krajev, ki so se pripravljali za preselitev v Palestino.

Goriški Judje na prisilnem delu, septembra 1942, z desne 1. Rubin Rotstein-Rotkstein, 3. Giacomo Donati, 4. Marcello Morpugo in 5. Gaddo Morpurgo (Marcello Morpurgo). VIR: Muzej sinagoga v Gorici

Julija 1942 je bilo v Gorici še 125 Judov

Novi seznam Judov v Gorici so pripravili 31. julija 1942, ko so v mestu našteli 125 Judov. Poslej je prefektura do novembra v Rim mesečno sporočala podatke o Judih.

Krajevne oblasti in goriška kvestura so si tudi med vojno pridržale pravico odločati o judovskem rasnem statusu posameznih oseb. V Gorici je bilo več primerov, ki nazorno kažejo vso kaotičnost in različno razlaganje zakonov. Giuseppe De Ferri, ki je judovstvo zapustil leta 1938, čeprav je bil do tistega leta vpisan v judovsko skupnost, ni bil prištet med Jude na podlagi odločitve ministrstva za notranje zadeve. Po drugi strani je bil Arrigo Dörfles prištet med Jude, ker jeseni 1938 ni pripadal nobeni veri. Ista usoda je doletela tudi Bruna Luzzatta, ki je iz judovstva uradno izstopil že leta 1911. Bruno Donati je bil na podlagi ministrske odločbe spoznan za Juda, medtem ko njegova sestra Bianca v skladu z zakonskimi določbami ni bila prišteta med Jude.

Judo so pošiljali na prisilno delo

Z razmahom vojne se je pritisk na skupnost samo še stopnjeval. Med 11. in 18. majem 1942 je goriška prefektura sprejela predpise, ki so ukazali civilno mobilizacijo, v katero so bili vključeni tako domači kot tudi tuji Judje obeh spolov, tudi če so bili razlikovani. Zakonska podlaga je bil ministrski odlok ministrstva za notranje zadeve, ki ga je v Gorico poslal državni podsekretar Buffarini Guidi. V skladu s tem so morali vsi Judje poslati svoje osebne podatke na prefekturo v pokrajini, v kateri so bili takrat. Sporočiti so morali o svojih delovnih sposobnostih. Na podlagi tega so krajevne oblasti pripravile sezname Judov za mobilizacijo in jih poslale na delo. Mobilizacijo in uvajanje Judov v delo je izvajal poseben oddelek v prefekturi, v katerega je bil vključen tako predstavnik kvestorja kot tudi zdravnik. Po navodilih iz Rima so morali Judje delati ločeno od arijcev, če je bilo to seveda mogoče. Vsekakor pa Judje niso smeli zasesti vodstvenih mest, na katerih bi jim bili arijci podrejeni. Pri delu Judov so se morali izvajati rasni zakoni. V primeru kršitve te zakonodaje so bile predvidene tudi sankcije, od zapora do predaje vojaškemu sodišču.

Nadzor sicer ni bil preveč strog in tudi različne izjeme so poznali. Za mobilizacijo se je prijavilo skupno 55 Judov v Gorici, od tega jih je bilo 14 iz mešanih zakonskih zvez, ki jih niso mobilizirali. Štirje Judje so bili za delo nesposobni, štirih pa niso sprejeli zaradi družinskega položaja. Dejansko je bilo mobiliziranih 24 goriških Judov.

Moški so delali v lesnem podjetju v Solkanu

Med mobiliziranimi so jih pet razglasili za nesposobne za težka fizična dela. Toda vpoklic na delo se je zavlekel v pozno poletje 1942. V Gorici je namreč primanjkovalo javnih del in tudi število mobiliziranih je bilo zelo majhno. Iz poročila, ki ga je prefekt poslal notranjemu ministrstvu 1. oktobra 1942, je razvidno, da so na delo poslali devet moških in devet žensk. Moški so delali v lesnem podjetju oz. na žagi Carlo Crocetti v Solkanu pri Gorici, kjer so opravljali težka fizična dela, ženske pa so v glavnem šivale obleke za potrebe italijanske vojske. Vendar mobilizirani goriški Judje dela niso jemali preveč resno in tudi delodajalci jih niso priganjali. Samo pričevalec Adolfo Jacoboni omenja, da so bili nekateri goriški Judje poslani tudi v tovarno ploščic Maroni v Gorici. Prisilni mobiliziranci očitno niso jemali preveč resno svojega dela, mnogi so hlinili bolezen. Tudi delodajalci jih niso preganjali.

Iz Trsta so 19. januarja 1942 vsem krajevnim organizacijam fašistične stranke sporočili, da je sekretar stranke ukazal brisanje tudi razlikovanih Judov iz članstva v PNF.

Nemško preganjanje Judov v Gorici

Razmere za goriške Jude so se zaostrile po kapitulaciji Italije in ob prihodu nemške vojske na Goriško septembra 1943. Goriška, skupaj z okoliškimi deželami, je bila 15. oktobra 1943 vključena v Operacijsko cono Jadransko primorje. S tem se je dejansko prenehala italijanska suverenost na tem ozemlju, kajti končna nemška cilja sta bili odcepitev ozemlja na dotedanjem italijanskem severovzhodu in postopna priključitev nemškemu rajhu predvsem iz geostrateških vojaških razlogov. Nemci so sicer ohranili italijanski upravni sistem, vendar so dejansko oblast izvajali nemški okupatorji. Krajevnim prefektom so vsilili nemške svetovalce, ki so nadzirali izvajanje ukazov vrhovnega komisarja dr. Friedricha Rainerja. Tukajšnje Jude je preganjala nemška policija pod poveljstvom Odila Globočnika, višjega poveljnika SS in policije. Njegova enota Einheit R, ki je »bogate« izkušnje pri preganjanju Judov prinesla iz zasedene Poljske, se je skupaj z varnostno službo SD enako zagrizeno borila proti partizanom in skrbela za aretacije preostalih Judov v Operacijski coni Jadransko primorje. Protijudovska propaganda se je začela z lokalnim tiskom in razobešanjem zidnih plakatov.

Nekateri so zaslutili prihajajoče preganjanje

Tedaj je bilo v Gorici le še nekaj manj kot sto Judov, približno dvajsetim (družine Farber, Fink in Steinmann) je namreč uspelo zapustiti mesto in se zateči v srednjo Italijo (Emilijo - Romanjo, Marche), kjer so upali, da bodo nekako prešli frontno črto in se umaknili na območje pod nadzorom zaveznikov. Nekaterim se je uspelo varno umakniti v tujino, med njimi tudi nekdanjemu goriškemu rabinu Abrahamu Shreiberju, ki je skupaj z družino odšel v Palestino.

Že od nemškega vkorakanja dalje se je med goriškimi Judi širil strah. Prihodnost jim je prinašala negotovost, hkrati so se zbali za svojo usodo. V Gorici so ostali v glavnem samo še pripadniki srednjega in nižjega družbenega sloja, bogati Judje pa so se že prej umaknili iz mesta. Adolfo Jacoboni razmere opisuje kot precej negotove, večina preostalih Judov v mestu je namreč živela v pomanjkanju informacij in negotovo čakala, kaj se bo zgodilo.

Nekateri so zaslutili prihajajoče preganjanje in se jim je že do septembra 1943 uspelo umakniti iz mesta, odšli so namreč v druge italijanske dežele. Nekateri so se po skrivnih kanalih skozi Milano umaknili v Švico, spet drugim se je uspelo skriti na podeželju. Po navadi so potovali ali se skrivali pod lažnimi imeni in z dokumenti, ki so jim jih priskrbele protifašistične organizacije.

Prve aretacije tudi med goriškimi Judi

Prihodu Nemcev septembra 1943 so sledile prve aretacije tudi med goriškimi Judi, vendar jih je bila večina pozneje izpuščena. Morda je prav to dejstvo pri marsikom vzbudilo občutek lažne varnosti v domačem mestu. Tedanje negotovo stanje med goriškimi Judi nazorno ponazarja spominski zapis Marcella Morpurga, kjer je med drugim zapisal: »V številnih srečanjih s člani naše skupnosti se prepletajo živčni pogovori, v katerih sta strah za prihodnost in negotovost, kako ukrepati, stalno prisotna. Vesti, ki skrivaj prihajajo iz drugih zasedenih dežel, so v svoji tragični resničnosti že preveč znane. Skušamo prepričati najbolj omahljive. Nekateri govorijo, da bi se priključili partizanom, drugi bi se najraje zatekli na deželo ali pa na jug Italije. Ob večerih se dobimo v družini Michelstaedter. Ne glede na svoje devetdeseta leta je gospa Emma vedno živahna, v pogovoru prijetna in prijazna.«

Poslednja racija Judov v Gorici

Racije preostalega judovskega prebivalstva je izvajala nemška varnostna policija predvsem ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Aretacije so izvajali na podlagi seznamov. Žrtvam so dali na razpolago le nekaj minut, preden so jih odgnali na transport. Večina Judov v Gorici verjetno ni slutila, da se že pripravlja pravi pekel za celo goriško skupnost. Nemci so predhodno zbrali različne sezname Judov, ki so bili na občini, kvesturi in v prefekturi. To pravzaprav ni bilo težko, glede na to, da so bili Judje že od leta 1938 popisani in nadzorovani.

Začelo se je zvečer 23. novembra 1943 malo po deseti uri. Bil je deževen in meglen jesenski večer. Nemci so skupaj s svojimi pomočniki začeli racije po posameznih mestnih predelih in judovske meščane s silo zganjali na pripravljene tovornjake. Dela so se lotili sistematično, saj so si pri mestnih in policijskih oblasteh pridobili ustrezne sezname in pregledali občinske matične knjige. Nekateri občinski uradniki so sicer svoje judovske znance obvestili, kaj se pripravlja, vendar so ti nevarnost očitno podcenjevali.

Aretacijo opisuje tudi neimenovana priča, ki je iz drugega nadstropja v ulici Formica opazovala žalosten epilog judovske drame v Gorici. K oknu so jo priklicali kriki in jok, ki so se slišali z ulice. Nagnila se je skozi okno ter razločila nekaj tovornjakov, ki so parkirali na trgu Pacassi, obkroženi z množico vojakov in civilistov. Aretacije niso trajale dolgo, deportirani so bili vsi, ki jih niso že prej aretirali. Med aretiranimi je prepoznala Rino Luzzatto.

V omenjeni večerni novembrski raciji so v Gorici aretirali 22 Judov, še dva pa takoj naslednji dan. Med septembrom in novembrom 1943 je bilo tako skupaj aretiranih 29 oseb, od tega 11 moških in 18 žensk.

Vseh aretiranih goriških Judov je bilo 48

Med marcem in majem 1944 so aretirali še tri goriške Jude, ki so nekako preživeli novembrske aretacije: zakonca Elio Micheletti (prej Michelstaedter) in Amelia Micheletti (25. marec) ter Elsa Valobra. Tudi njih so Nemci najprej odpeljali v tržaške zapore, pozneje pa v taborišče Auschwitz, kjer so vsi umrli. Verjetno najbolj tragična oseba med usodami odpeljanih goriških Judov je Elsa Valobra (1895–1944). Bila je uslužbenka v goriški hranilnici. Novembrske aretacije leta 1943 je niso zajele, ker se je pod izmišljenim imenom skrivala v psihiatrični bolnišnici v Gorici. Nemci so jo odkrili in aretirali 29. maja 1944, odpeljali so jo najprej v Trst in nato v Auschwitz, kjer je umrla.

Druge so Nemci prav tako aretirali v prvih mesecih leta 1944 v krajih, kamor so se umaknili iz Gorice. Vseh aretiranih goriških Judov je bilo 48 (29 v Gorici leta 1944, trije v Gorici leta 1944 in šestnajst v drugih krajih po Italiji). Osvoboditev iz taborišč sta dočakala samo dva: Giacomo Iacoboni (rojen 1928) in Iris Steinmann (rojena 1923), oba zaprta v taborišču Bergen-Belsen. Kar petinštirideset jih je umrlo v različnih taboriščih, enega pa so Nemci ustrelili v zaporu (Gaddo Morpurgo).

Žalostna usoda po raciji

Aretirance so najprej odpeljali v sodne zapore v ulici Barzellini, čez nekaj dni pa v tržaški zapor Coroneo, ki je med septembrom 1943 in januarjem 1944 prevzel vlogo zbirnega in tranzitnega taborišča do odprtja tržaške Rižarne. Iz Coronea so Nemci odpravili dva transporta v Auschwitz v Zgornji Šleziji. Prvi, z oznako 21 T in najmanj 159 deportiranci, je odšel na pot 7. decembra in prispel 11. decembra 1943.

Med prevozom v uničevalno taborišče je umrla tudi najstarejša goriška aretiranka Emma Michelstaedter, stara 89 let. Med aretiranimi goriškimi Judi, ki so jih nacisti deportirali v Auschwitz, so jih kar 15 ubili takoj po prihodu v taborišče, medtem ko je nekaterim uspelo preživeti prvo selekcijo. Posamezniki so preživeli v tem uničevalnem taborišču več mesecev, umrli so pozneje. Redki preživeli so dočakali 18. januar 1945 in evakuacijo v hudi zimi proti osrednjemu delu tretjega rajha zaradi napredovanja sovjetske Rdeče armade z vzhoda.

Zadnji transport iz Trsta je odpeljal 24. februarja 1945

Sicer so nacisti z območja Italije v Auschwitz odposlali 43 vlakovnih kompozicij, od tega jih je 22 odpotovalo iz Trsta. Deportiranci so potovali v živinskih vagonih pod oznako RSHA. Vanj so vključili tudi goriške Jude, aretirane v veliki novembrski raciji 1943. Drugi konvoj, z oznako 22 T, je odrinil na pot 6. januarja 1944 in prispel v Auschwitz 12. januarja 1944, na njem pa je bilo najmanj 27 Judov iz Trsta. V Šlezijo so nemški konvoji vozili do prvih dni novembra 1944, ko so nacisti že začeli razmišljati o usodi Auschwitza zaradi napredovanja sovjetske Rdeče armade in je Himmler ukazal zaustavitev delovanja tamkajšnjih plinskih celic ter uničenje vseh dokazov o množičnih umorih. Kljub temu se konvoji niso zaustavili, spremenili so le smer in poslej vozili proti osrčju tretjega rajha, največ v taborišče Ravensbrück. Iz Trsta so tja odpeljali še trije transporti, zadnji 24. februarja 1945.

Zapor Coroneo in taborišče Rižarna v Trstu

Tržaški zapor Coroneo je bil od začetka nemške okupacije glavni zbirni center za aretirane Jude iz bližnjih in manj bližnjih krajev ter pokrajin. Tako so v mesto vozili Jude iz Gorice, Vidma, Zagreba, z Reke in s Sušaka, pozneje pa tudi iz Benetk in Padove. Raziskave so pokazale, da je šlo skozi Trst 1185 deportiranih Judov, poznana so tudi njihova imena. Vendar za slabo polovico deportirancev ne poznamo točnega datuma njihovega transporta v taborišča. Šele na začetku februarja 1944 so nemški okupatorji uredili zbirno taborišče v stari Rižarni pri Sv. Soboti v Trstu (Risiera di San Sabba), ki ji je poveljeval Joseph Oberhauser (1915–1979), sicer nacistični Obersturmführer. V Rižarni so aretirani Judje čakali na nadaljnji transport v nemška koncentracijska taborišča, predvsem v Auschwitz.

Posamezne Jude so še naprej zapirali tudi v zapor Coroneo. Iz Rižarne so deportirali 837 Judov, vrnilo pa se jih je le 77. V tržaški Rižarni niso prehodno zapirali le Judov, ampak tudi slovenske, italijanske in hrvaške protifašiste. Uporabljali so jo tudi kot skladišče za zaseženo premoženje in zapor za množično uničevanje nasprotnikov nacizma. 4. aprila 1944 so Nemci v Rižarni uredili tudi krematorij, edini na tleh Italije med drugo svetovno vojno. Po nekaterih podatkih naj bi tam ubili okrog tri tisoč ljudi, za več kot 20.000 pa je bila Rižarna prehodno taborišče za Auschwitz in druga nemška uničevalna taborišča. V tržaški Rižarni so po dozdajšnjih podatkih pokončali skupno 28 Judov.

Molitvenik za judovske vojake ameriške vojske. VIR: Muzej sinagoga v Gorici

Od uničenja do razpustitve goriške skupnosti

Preživeli goriški Judje so se po koncu vojne začeli vračati iz taborišč in skrivališč. Ob koncu avgusta 1945 je v Gorici živelo samo še 12 Judov: Steno Donati, Giacomo Farber, Adolfo Jacoboni, Gilda Luzzatto (vdova Morpurgo), Marcello Morpurgo, Ermanno Oppieri, Livio Oppieri, Giacomo Rosenbaum, Rubbino Rotstein, Egone Sterri, Walter Gualtiero Windspach in Gina Windspach.

Judje so spet postali »navadni« državljani z vsemi pravicami, ki so jim bile odvzete z rasnimi zakoni leta 1938. Jeseni 1945 je svojo dejavnost obnovilo vodstvo judovske skupnosti v Gorici, predsednik je postal Ermanno Oppieri. Ameriški vojaki judovske vere v okviru Zavezniške vojaške uprave (ZVU) in njihov rabin Nathan A. Barack (1913–1999) so poskrbeli za pravo renesanso judovskega življenja v Gorici po tragični izkušnji holokavsta.

Leta 1946 se je število vpisanih članov v goriško judovsko skupnost povzpelo na 54 oseb. Mali preporod judovske prisotnosti ob Soči se je nadaljeval le do dokončne razmejitve med Jugoslavijo in Italijo leta 1947. Kljub takratnemu optimističnemu razpoloženju je bilo slutiti, da bo nekakšen razcvet judovskega življenja v Gorici trajal tako dolgo, dokler bodo prisotni ameriški vojaki.

Slovesnost v sinagogi v Gorici leta 1951. VIR: Muzej sinagoga v Gorici

Septembra 1947 je na Goriško zasekala nova državna in ideološka meja

V nekdaj upravno, gospodarsko, kulturno in socialno enoten prostor je sredi septembra 1947 zasekala nova državna in ideološka meja ter Goriško boleče razdelila za nekaj prihodnjih desetletij. Po odhodu ZVU se je obnova judovske skupnosti v Gorici močno upočasnila, tudi zaradi odhoda ameriških judovskih vojakov in njihovih rabinov. Leta 1948 je bilo v Gorici v judovsko skupnost včlanjenih le še 34 članov.

Ameriška pomoč takoj po končani vojni je sicer poživila stanje v judovski skupnosti, ni pa zagotavljala nadaljnjega obstoja Judov v Gorici. Po odhodu ameriških vojakov jim je v skupnosti nekaj časa še uspevalo zagotavljati najmanj deset odraslih moških Judov (hebr. minian) za izvajanje obredov v goriški sinagogi. Preostali Judje so se zbirali predvsem ob večjih praznikih, lastnega rabina pa niso več imeli. Leta 1969 so se goriški Judje zaradi pomanjkanja članov združili z judovsko skupnostjo v Trstu.

 Prispevek je bil prvotno objavljen v 10. številki tržaške revije Mladika (2023).

1/8