Vprašanje je, koliko izmed vernikov, ki ob nedeljah, pa tudi na delavnike, obiskujejo maše, sploh pomisli nanje. Ne spomnim se, da bi duhovniki pri nas kdaj govorili o njih. Pa bi bilo dobro. Če že ne o relikvijah kot takšnih, vsaj o svetnikih in blaženih, ki jih predstavljajo, so del njih samih ali v povezavi z njimi. Odvisno od tega, katerega reda so. Za sv. Urbana Komendčani po pisanju nekdanjega župnika Viktorijana Demšarja, raziskovalca naše zgodovine, posebej velikana Petra Pavla Glavarja, dobro vemo, da nam je prav Glavar leta 1753 priskrbel to dragoceno relikvijo, zasluge pri tem pa je imel njegov v rimski kuriji vplivni oče komendator baron Peter Jakob de Testaferrata.

Za številne relikvije v komendski cerkvi imata posebne zasluge Peter Pavel Glavar (Begićev kip na cerkvenem trgu) in komendator baron Peter Jakob de Testaferrata, za Slomškove in Grozdetove pa sedanji župnik Zdravko Žagar. FOTO: Jožef Pavlič

Poleg nje pa ob potovanju leta 1752/1753 po Italiji in romanju v Rim še številne druge relikvije, o katerih pristnosti govorijo t. i. avtentike. Oba sta poskrbela tudi za to, da je tunjiška cerkev sv. Ane dobila 11. junija 1752 relikvije te svetnice, ki jo je tega dne počastilo 10.000 romarjev.

Glavni oltar župnijske cerkve sv. Petra v Komendi z relikvijo sv. Urbana pod oltarno mizo in relikviariji ter vojakom sv. Urbanom vrh oltarja, ko ga Sveta Trojica sprejema v nebo. FOTO: Jožef Pavlič

Kar 199 uslišanj na priprošnjo sv. Urbana 

Kar je pomembneje od samih relikvij – posmrtnih ostankov svetnikov in z njimi povezanih stvari – je to, da so se Komendčani posebej priporočali svetnikom, katerih relikvije imamo. Za časa Petra Pavla Glavarja je izpričanih kar 199 uslišanj, ko so se ljudje zatekli po pomoč k sv. Urbanu, niso pa priznana kot čudežna, ker jih Cerkev ni raziskala. Verni ljudje torej niso ostali pri njegovem občudovanju (relikvije sv. Urbana v lepem steklenem relikviariju rezbarja Janežiča s Klanca pri Komendi), marveč so častili svetnika, katerega posmrtne ostanke so dobili.

Župnijska cerkev sv. Petra v Komendi te dni posebej vabi k obisku bogoslužnega spomina na vse rajne. FOTO: Jožef Pavlič

Danes sem na jutranjem sprehodu prvič pomislil na to, se priporočil sv. Urbanu. Naj je bil to kateri koli rimski meščan, kar potrjuje njegovo ime, ali vojak, ki je umrl mučeniške smrti (slikar in freskant Franc Jelovšek si ga je zamislil, podobar Janez Gabrič pa izdelal v obliki lesenega kipa, ko ga Sveta Trojica sprejema v nebo), so ga pokopali v katakombe sv. Priscile, od koder je Testaferrata z dovoljenjem kardinala Guadagne, generalnega vikarja papeža Benedikta XIV., dobil njegove posmrtne ostanke. Če je že pomagal tolikim Komendčanom in drugim romarjem, ki so se mu priporočali na romanjih v Komendo (bilo jih je toliko, da je moral Glavar poskrbeti za posebnega kurata sv. Urbana), zakaj ne bi tudi meni danes? Kot da ne bi verjel(i), da je to mogoče? Da sv. Urban ne more posredovati zame pri nebeškem Očetu, kar ga prosim? Da je bilo to mogoče v času Petra Pavla Glavarja pred 269-timi leti, ko so njegove posmrtne ostanke 8. julija 1753 na moč slovesno pripeljali v Komendo, pravzaprav k sv. Petru na Kranjsko, se je položitve v urno z napisom Hic iacet Corpus Sancti Urbani udeležilo 16.000 ljudi. Danes pa se jih še tistih nekaj sto, kolikor jih prihaja ob nedeljah k maši, tega dobro ne zaveda. Za druge relikvije, razen za bl. Antona Martina Slomška in bl. Alojzija Grozdeta ob vhodu v krstilnico (kapelo Matere Božje) pa sploh ne vedo. Vse ostaja predvsem pri črki, tem, kar je ohranjeno v nekdanji Glavarjevi knjižnici, kdaj pa kdaj omeni kakšen cerkveni zgodovinar, kot je bilo to na Glavarjevem simpoziju leta 1998 v Sloveniku v Rimu.

Relikviarij z relikvijami bl. Antona Martina Slomška. FOTO: Jožef Pavlič

Relikviji bl. Antona Martina Slomška in bl. Alojzija Grozdeta

Čas okrog vseh svetih je primeren, da se spomnimo tega, obenem pa tudi zamislimo nad tem, kaj nam danes pomenijo relikvije, ki jih hrani naša župnijska cerkev. Če že ne sv. Urbana še iz časov preganjanja kristjanov v Rimu, pa tudi drugih svetnikov iz preteklih obdobij, potem vsaj relikviji škofa blaženega Antona Martina Slomška in mučenca blaženega Alojzija Grozdeta, za kateri je poskrbel sedanji župnik Zdravko Žagar. Prvi nam je mogoče malo časovno pa tudi življenjsko oddaljen, saj je bil Štajerec, je opeval vinsko trto, mi pa imamo jabolka in hruške, ki se po kakovosti ne dajo primerjati s tistimi na njegovem rojstnem Slomu; drugi nam je kot mučenec iz časa druge svetovne vojne veliko bližji. Zlasti še zaradi naših »mučencev«, ki so v času druge svetovne vojne, posebej po njej, umrli nasilne smrti na Teharjah, v opuščenih rovih zasavskih premogovnikov in drugje, nekateri celo doma ali v bližini doma.

Relikviarij z relikvijami bl. Alojzija Grozdeta. FOTO: Jožef Pavlič

Zamolčane žrtve druge svetovne vojne v Komendi

Ti so zapisani z imeni in priimki na ploščah zamolčanih žrtev druge svetovne vojne na zunanjem pokopališkem zidu v Komendi. Enaindevetdeset jih je. Med njimi, tako upamo, tudi taki, ki bodo na sodni dan ugledali zarjo večnega življenja. Mogoče tudi kdo na partizanskem spomeniku pod Glavarjevim špitalom, saj jih je bila večina vernih, so živeli pošteno krščansko življenje, vojna vihra pa je tudi njih potegnila v pogubni vrtinec. O tem, kdo bo prišel v nebesa, kdo v vice ali pekel, bo odločil Bog sam. Mi s tem v nekrologih prehitevamo, odločamo mimo Boga, ki ima edinole pravico, da bo rekel: Janez, ti k meni, Micka, ti pa še malo v vice. Saj dobro veš, zakaj … Tako pa v posmrtnih zahvalah zapisujemo: Zaradi njegovih dobrih del ga je dobri Bog vzel k sebi … In podobno. V to lahko upamo, odloča pa Bog.

Plečnikov spomenik žrtvam prve svetovne vojne in plošči z imeni in priimki 91 zamolčanimi žrtvami druge svetovne vojne v komendski župniji. FOTO: Jožef Pavlič

Kipi sv. Ambroža, sv. Atanazija, sv. Janeza Zlatoustega in sv. Avguština (z leve proti desni) v glavnem oltarju

Med sprehodom sem si zaželel, da bi imeli v naši cerkvi, posvečeni apostolu sv. Petru, tudi njegovo relikvijo. Imamo vrhunsko upodobitev v lesu podobarja Janeza Gabriča iz leta 1758, kot tudi drugih svetnikov, predvsem vzhodnih cerkvenih očetov sv. Atanazija in sv. Janeza Zlatoustega, ter zahodnih sv. Ambroža in sv. Avguština, v Jelovškovem oltarju, ne pa tudi relikvije, vsaj kaj od sv. Petra, vsaj delček njegovega plašča, ribiške mreže, karkoli.

Kipi sv. Ambroža, sv. Atanazija, sv. Janeza Zlatoustega in sv. Avguština (z leve proti desni) v Jelovškovem glavnem oltarju; leta 1758 jih je mojstrsko izdelal podobar Janez Gabrič. FOTO: Jožef Pavlič

Sv. Peter res mogočno »kraljuje« v našem glavnem oltarju, a je vprašanje, ali tudi v naših srcih in mislih v času, ko je spet tako blatena Katoliška cerkev, obsojan naš župnik kot njen posvečeni član, smešeni mi, katoličani. Pa tudi če bi imeli njegovo relikvijo, ali bi bili mi, Komendčani, kaj boljši, bi nas več prihajalo k maši, bi zvesteje sledili Jezusu in hodili po njegovih poteh? Dvomim. Dvomim, kajti po preizkušnji, ki smo jo imeli s covidom-19, pozneje omikronom (bogve kateri virus jima sledi …?), bi morala biti naša župnijska cerkev ob nedeljah nabito polna, je pa, vsaj pri jutranji maši, na pol prazna. Kljub temu, da ni izgovora, strah pred okužbo ni opravičljiv, kajti nadeni si masko, pa boš varen.

Sv. Peter v istoimenski kapelici pri cerkvenem parkirišču v Komendi. FOTO: Jožef Pavlič

Kip sv. Roka v desnem stranskem oltarju cerkve sv. Boštjana v Mostah

Pri maši v podružnični cerkvi sv. Boštjana v Mostah sem bil na Rokovo edini z njo. Kar je bilo glavno: vsi navzoči smo se priporočili temu priprošnjiku v stiski, zavetniku zoper kugo. Tudi pred sodobno, kot je covid-19, ki je po svetu zahtevala toliko življenj. Tudi vernih ljudi, duhovnikov, škofov, celo sam srbski patriarh Irinej je umrl zaradi nje. Z njo se je okužil tudi sv. Rok, ko je zdravil kužne bolnike, nato pa čudežno ozdravel. Kuge spet razsajajo po svetu, Kitajci, od koder naj bi prišel virus covid-19, zopet zapirajo mesta.

Kip sv. Roka, zavetnika zoper kužne bolezni, v podružnični cerkvi sv. Boštjana v Mostah. FOTO. Jožef Pavlič

Priznam, da me je strah pred prihodnostjo. Ne toliko zaradi novih virusov, saj so zdravila zoper nje (trikratno cepljenje in še dodatno kot zaščita pred covidom-19 in sedaj omikronom ali kar mu bo sledilo; omikron sem prebolel), marveč vsega, kar okužuje svet in tudi Slovenijo. Na primer ruske grožnje oz. obtožbe v zvezi z »umazanimi bombami«, v katerih so nevarni jedrski odpadki. Bili naj bi celo slovenskega izvora, a so to naši strokovnjaki zanikali. Strah me je ob Putinovi grožnji, da bo nastradala vsa Evropa. Ni mi lahko že ob napovedih, da se bo vse podražilo (se je že), da nas bo pozimi zeblo, ker bodo težave z dobavo kuriv, da bodo prišli k nam novi begunci iz Ukrajine in od drugod. Malo lepega, razen presenetljivo lepega in toplega vremena konec oktobra.

Plošče zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne iz komendske župnije. FOTO: Jožef Pavlič

Očitno nas ima Bog res rad, da bomo prihranili pri kurjavi. Rad nas ima tudi, da so v gozdovih še vedno gobe, ki jih lahko uživamo v pravi meri, bilo pa je tudi obilo kostanja in drugih dobrot. Živina ima po sušnem obdobju zadosti krme, saj so travniki bujno zeleni, kot da bi bila pomlad in nismo sredi jeseni. Velika radost in tudi zdravo je te dni biti čim več v naravi, ko te sonce pri dvajsetih in več stopinjah Celzija prijetno greje, podarjajo pa se ti prekrasni pogledi na gore. Jesen v vsem razkošju tik pred vsemi svetimi. Tako topla, da pri dvajsetih stopinjah še vedno lahko zaplavaš v morju, obudiš spomin na dolgo vroče poletje. Hvaležen Bogu za vse, kar nam je podaril po sušni pomladi in poletju. Res, neskončna je Božja dobrota do nas, se vedno znova čudim in zahvaljujem.

Relikviarij sv. Frančiška Asiškega na Brezjah

Pred žegnanjsko nedeljo in zahvalno tudi za knjigo »Hvaljen, moj Gospod«, ki jo je izdala brezjanska založba Romar, govori pa o relikviariju sv. Frančiška Asiškega v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah. Točneje v kapeli sv. Antona Padovanskega, kjer hranijo tudi relikvije papeža sv. Janeza Pavla II., ki je med prvim obiskom Slovenije leta 1996 romal tudi na Brezje, na to spominjata njegov kip in plošča.

Relikviarij sv. Frančiška Asiškega na Brezjah, izjemno delo srebrokovača in zlatarja Christopha Steidla Porente, opisano v knjigi "Hvaljen, moj Gospod!" FOTO: Jožef Pavlič

Monografija, ki jo je res vredno vzeti v roke najprej zaradi samega sv. Frančiška, ki ga je v zanj mojstrsko izdelanem relikviariju upodobil srebrokovač in zlatar Christoph Steidl Porenta, besedil umetnostnega zgodovinarja dr. Ferdinanda Šerbelja (Relikvije – pričevalci in spremljevalci naše vere), brezjanskega gvardijana in rektorja romarskega svetišča dr. p. Roberta Bahčiča (Prizori iz življenja svetega Frančiška Asiškega, 1181–1226), prof. dr. Antona Štruklja (Relikvije in relikviarij, Kristusov križ kot drevo življenja), Ignaca Navernika (Prezentacija relikviarija v baziliki na Brezjah – notica za zgodovino), predvsem pa Navernikovega pogovora z izdelovalcem relikviarija.

Ko nam ga je – malteškim vitezom in članom Malteške pomoči Slovenije – p. Robert prvič pokazal, smo vsi ostrmeli, saj si nismo mogli niti predstavljati, da je naš član, s katerim se pogosto srečujemo, izdelal nekaj tako lepega, dragocenega in pomembnega. Ko smo se temu izdelku načudili in si ga dodobra ogledali, smo se še bolj povedi o tem, kako je p. Robert dobil iz Rima relikvije samega ustanovitelja reda manjših bratov, kateremu pripadajo frančiškani, kapucini in minoriti. Prava detektivska zgodba, ki je ne bom razkrival, saj je zaupne narave, a kot frančiškanu, ki je imel pomembno nalogo v sami osrednji redovni hiši v Rimu, je pokazal zanimanje za to, se je izkazal kot pravi človek in dušni pastir, Frančiškov duhovni sin, mu je to uspelo.

Notranjščina župnijske cerkev sv. Petra v Komendi z baročnim glavnim oltarjem in prižnico. FOTO: Jožef Pavlič

Temu najpomembnejšemu dejanju je sledilo drugo prav tako pomembno: kako za izjemno relikvijo najti primerno prebivališče? Mojster Christoph Steidl Porenta je bil pravi človek za to kot vrhunski izdelovalec unikatnih izdelkov iz plemenitih kovin, pa tudi odnosom do njih. Tega, kar je v relikviariju. V to se bo hitro prepričal vsakdo, kdor bo v knjigi prebral pogovor z njim. Čeprav so se mi v pozni večerni uri že zapirale oči, so se mi vse bolj živo in na široko odpirale, sem se samo čudil Christophovi pripovedi o tem, kako je sploh prišlo do vrhunskega izdelka za relikvijo enega največjih svetnikov.

Z njo je povezan tudi »serafski blagoslov vsem bratom v provinci in vsem ljudem, ki bodo s pobožnostjo in globoko vero prišli v svetišče počastit relikvijo,« samega generalnega ministra reda manjših bratov v generalni hiši v Rimu fr. Michaela A. Perryija.

Čeprav sem Christophov relikviarij videl še, ko ga je le malo ljudi, sem si ga pozneje ogledal v baziliki Marije Pomagaj, moram to po njegovi blagoslovitvi 2. oktobra 2022 (provincialni minister p. Marjan Čuden in rektor Robert Bahčič) sam to čim prej spet narediti. V zavesti in vsej spoštljivosti, kako enkratno relikvijo imamo na Brezjah (tudi papeža sv. Janeza Pavla II., ki ji »dela družbo), kako mojstrskega izdelovalca, najprej pa v želji in potrebi, da se poleg Mariji Pomagaj priporočim sv. Frančišku Asiškemu in sv. Janezu Pavlu II.. Svetniku izpred stoletij (Frančiška Asiškega je za svetnika 19. julija 1228 razglasil papež Gregor IX.) in pred nekaj leti (papež Benedikt XVI. Janeza Pavla II. 27. aprila 2014) v božičnem času obiščem brezjansko razstavo jaslic (prvi jih je, »žive«, postavil prav Frančišek Asiški) ter se zavem, na kako svetem kraju sem. Poleg mene tudi tisoči Slovencev, ki iz tedna v teden, meseca v mesec, leta v leto romajo na Brezje.

Glavarjeva, Turška in Osamojitvena lipa, ki jo je zasadil sosed Luka Šmid, v barvitih "jesenskih plaščih". FOTO: Jožef Pavlič

Kdaj spet romanja k sv. Urbanu v Komendo?

Prav bi bilo, da bi spet, kot so nekdaj, tudi v Komendo k sv. Urbanu. Čudim se, kako da so lahko tako na hitro opustili to nekdanjo božjo pot, pa tudi druge … Če že ne k sv. Urbanu, pa k prvaku apostolov sv. Petru.

V Moste k sv. Roku dan po prazniku Marije Vnebovzete še vedno prihajajo. Čeprav nimamo njegove relikvije, imamo pa krasen zlat oltar z njegovim kipom in vzrok, zakaj romamo k njemu in se mu priporočamo – sodobno kugo. Pa tudi druge kuge, s katerimi nam ne prizanaša čas, v katerem paradira sodobna medicina, ne zna in ne zmore pa pozdraviti niti čisto preprostih bolezni, kaj šele osrečiti človeka.

Lepo urejeno komendsko pokopališče vabi k maši in molitvi za rajne župljane. FOTO: Jožef Pavlič

Trdno sem prepričan, da jih lahko Marija Pomagaj, sveti Frančišek Asiški, sv. papež Janez Pavel II., sv. Peter, sv. Rok in sv. Urban. Le verovati, ne le verjeti, je treba, nas je na Ponikvi na romarskem shodu kmetov 9. oktobra 2022 spomnil in opozoril krški (celovški) škof dr. Jožef Marketz. Brezjanska založba Romar pa s knjigo trajne vrednosti – »Hvaljen, moj Gospod«. Hvalnico samega sv. Frančiška Asiškega. Res, zahvaljen, Gospod, zanj, za vse svetnike in tudi za relikvije, ki nas na to spominjajo in opozarjajo. Da gre prva hvala, slava in čast najprej Tebi, nato tudi svetim možem in ženam. O vseh svetih je prav, da si k srcu vzamemo tudi to. Najprej pa pomislimo in spomnimo.