Spregovoril nam bo o tem, kako je bilo odraščati v Trstu in kako se slovenska identiteta tam ohranja preko jezika. Povedal nam bo tudi, kaj ga je o človeku naučila narava, saj se je dolgo let kot alpinist brusil v gorskih stenah. Kasneje se je usmeril v humanistiko, predvsem ga je prevzel čas renesanse. Na primeru slike Pomlad renesančnega mojstra Sandra Botticellija nam bo pokazal, kako iz umetnine "prebrati" simbolni pomen, ki je kot zrcalo človekove notranjosti. Razložil nam bo, kako si oblikujemo lastno identiteto in kakšna je nevarnost, če opustimo to iskanje.

Kdo smo, kako se lahko opazujemo v zrcalu narave in umetnosti ter kako se odpiramo v presežnost - oglejte si novo oddajo Reflektor na Youtube kanalu Družina media ob 20. uri, v sredo, 17. novembra, v kateri bomo skušali osvetliti nekaj skrivnosti človeške duše.

Kako človek zgradi svojo identiteto v tej napetosti? Škamperle našteva tri korake. Prvi je pripadnost okolju v katerem živimo, naravnemu in družbenemu. Drugi dejavnik je selektivni - izbiramo, čemu se bomo posvetili. Naše izbire nosijo vrednost: “Nas ne bi smelo biti strah govoriti o vrednotah,” drugače je vse ‘itak’, ‘brezveze’ in končamo v nihilizmu. Iz svoje izkušnje na Tržaškem Škamperle tu poudarja tudi pomen ustanov, ki pomagajo mladi osebi pri vključitvi v skupnost. Tretji korak pa je integracijski: povezovanje naših delnih identitet v celoto. Tako postanemo “kozmični državljani”, ki združujejo planetarno zavest z lokalno, narodno in svetovnonazorsko identiteto. Toda identiteta po njegovem mnenju ni nekaj dokončnega, zaključenega - človek doseže neko raven gotovosti, a ostaja odprt v presežno: “Človek ni v celoti zemeljski državljan, gre v večno. … Prav je da se veselimo tega sveta, zanj skrbimo, nismo pa v celoti od tega sveta.”

Pri tem Škamperle vidi ključen dejavnik v veri: “Vera dviguje človeka, ga pomirja in ga navdušuje. Če to zmanjka, človek izgubi smisel.” Človek se srečuje s tremi robovi svoje eksistence: smrt, erotični svet in sveto, sakralno. Vse troje je povezano, zato brez pravega odnosa do svetega izgubimo tudi ostala dva.

Za konec pa velja želja dr. Igorja Škamperleta: “Veselo in pogumno po našem svetu!”