Jani Kramar je začel kot prostovoljec pri Hospicu delovati že pred leti in takrat ga je bilo smrti strah. Pogovoru o smrti se namreč radi izognemo, saj je smrt nepoznana in neobvladljiva. Vendar pa Kramar poudari: »Dobro je o tem govoriti iz preprostega razloga: Če se o tem pogovarjamo, ko je še čas, je navadno na koncu, ob zaključevanju tuzemeljskega življenja običajno manj zadreg. Medicinsko, biološko ni težko umreti, pozabili smo na mehki del – zaključevanje odnosov, to je težje.« Delavci v Hospicu človeka obravnavajo in ga poskušajo podpreti v vseh njegovih razsežnostih - kot telesno, duhovno, duševno in socialno bitje.

Ko žalost preide v hvaležnost

Mija Kramar je Hospic srečala prek očetovega dela in njihove družinske izkušnje ob izgubi dedka. »Oči nas je, kot svež delavec v Hospicu, znal podpreti v procesu žalovanja, pogovarjali smo se, kako je pomembno, da žalost preide v hvaležnost, kako ne moreš nikogar zares izgubiti, ker smo ljudje več od telesa. Veliko je bilo mirnosti in sprejemanja.«

FOTO: Siniša Kanižaj 

Prisotnost in pomembnost pogovora z umirajočimi

Jani je povedal, da se »dela z neozdravljivo bolnimi ne moreš naučiti 'po receptu', rešitev je le, da prideš odprtega srca in poslušaš umirajočega in svojce«. Prisotnost ob ljudeh je torej ključnega pomena v teh prelomnih trenutkih. Umirajoči se, če je tega še zmožen, navadno želi pogovarjati. Zadrege, ki nastopijo ob poslavljanju, pa sodelavci Hospica dobro poznajo in spretno krmarijo med njimi – so kot most med umirajočim in njegovimi svojci. Včasih se denimo zgodi, da umirajoči ne ubesedi, kakšnega pogreba si želi in po smrti nastopi dilema. Prav zato je treba premagati strah pred pogovorom z umirajočo osebo in nasloviti tudi te zadnje želje.

Hiša Ljubhospic

Zaupala sta nam tudi konkretne značilnosti svojega dela. »Hiša Ljubhospic je zelo varno okolje za neozdravljivo bolne in zaposlene. Tam nisi nikoli sam, vedno ti lahko kdo priskoči na pomoč. Na terenu si pač sam,« je povedal Jani. Slovensko društvo Hospic deluje tako, da lahko ljudje pokličejo in prostovoljci pridejo na dom, prav zanje pa društvo organizira tudi različna izobraževanja. Društvo Hospic pokriva celotno državo in deluje primarno s pomočjo po domovih. »Hospic okolje poskušamo ustvariti doma.« 

Nikogar ne moreš zares izgubiti, ker smo ljudje več od telesa. (Mija Kramar) 

V Sloveniji delujejo tudi različni paliativni timi, s katerimi sodelavci Hospica z veseljem sodelujejo. V Slovenskem društvu Hospic pa imajo tudi programe za žalujoče – odrasle in otroke. Mija kot prostovoljka deluje v hiši Ljubhospic, o kateri je povedala: »Hiša Ljubhospic je prostor, kjer lahko najbolj posežem v srž tega, kar življenje je.« Tam poleg prostovoljcev delajo tudi zdravstveni in strokovni delavci. Mija je razložila tudi, kako poteka njeno delo: »Ko kot prostovoljec prideš v hišo Ljubhospic, se z medicinsko sestro posvetuješ o tem, kakšne vrste bolnikov imaš. Potem greš od sobe do sobe in vidiš, kako lahko nudiš oporo: od branja do osnovne pomoči, hranjenja, velikokrat pa zgolj s prisotnostjo.«

FOTO: Siniša Kanižaj 

Jani je izpostavil pomembno veščino, ki je potrebna pri takšnem delu: poenostavljanje. »Družina se, ko udari bolezen, znajde v posebni situaciji. Da človek na nek način zaščiti sebe, nenamerno spregleda realne potrebe umirajočega. Včasih je potrebno le premakniti kakšno blazino in je umirajočemu lažje.«

Dotaknili smo se tudi žalovanja. Edino pravo žalovanje, pravita Jani in Mija, je tisto, ki vsaj za trenutek razbremeni žalujočega in je za vsakega človeka nekaj drugega. Je normalen in zdravilen proces, ki se po izgubi mora zgoditi.

Od umirajočega nikoli ne odideš slabe volje. Zaveš se vsega, kar imaš.(Jani Kramar)

Prostovoljci v Hiši Ljubhospic se medsebojno podpirajo prek pogovora in mesečnih srečanj, ki so namenjena podelitvi izkušenj. »Že samo delo z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi,« je dodal Jani, »je na nek način terapevtsko za nas, ki to še nismo. Od umirajočega nikoli ne odideš slabe volje. Zaveš se vsega, kar imaš.« S svojim delom sodelavci Hospica sebe in družbo delajo bolj sočutno in hvaležno.

Pri delu z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi imajo pomembno vlogo tudi paliativni timi zdravstvenih delavcev, ki pa jih v Sloveniji žal ni dovolj. Prav tako imamo v Sloveniji še veliko možnosti za izboljšavo v smislu pokritosti s hišami Hospic – na Poljskem jih imajo 400, kar bi glede na število prebivalstva pomenilo, da bi jih v Sloveniji potrebovali 26, imamo pa 1. »Polna usta imamo skrbi za nemočne, v realnosti pa še ni vse urejeno,« je povedal Jani. Domovi za ostarele so polni, neozdravljivo bolni pa potrebujejo mnogo podpore tudi v socialnem smislu. Ljudje po končanem zdravljenju v bolnišnici potrebujejo veliko prisotnosti in bližine. Potrebe po delavcih Hospica so velike, zato po zdravstvenih ustanovah prostovoljci Hospica postavljajo Sočutne točke, na katerih imajo materiale in ljudi ozaveščajo o teh tematikah.

Mladi in odnos do smrti

Mija je razmišljala tudi o odnosu, ki ga imajo mladi do smrti. »Mladi ljudje nimajo občutka, da se jih pogovor o smrti sploh tiče, pri njih v glavnem ni aktivnega razmisleka, kaj smrt kot taka zares pomeni.« Poudarek pri človeku vidijo le na telesu, v resnici pa je človek mnogo več kot telo. Tudi bolni in umirajoči posamezniki, ki so priklenjeni na posteljo, lahko še marsikaj podelijo. Delo z njimi pa je dragocena izkušnja, ki lahko ključno oblikuje mladega človeka.

Oddajo je vodila nova voditeljica Gaja Gregorčič. FOTO: Siniša Kanižaj 

Pogovor smo zaključili z mislijo, da na smrtni postelji ostanejo le misli, ki opisujejo jedro človeka. Ljudje si želijo, da bi svojim dragim večkrat povedali, da jih imajo radi in da bi naredili kakšno dobro delo več. To je tisto, kar je zares pomembno.