Gostje nove oddaje Reflektor so bili kar trije »mladi upi«. Z Nikolajem Horvatom, Patricijo Gril in Mariom Kiridzievim smo izhajali iz sebe, pogledali naš vidik in odnos do vera ter odprli debato, v kakšni meri so mladi vključeni v krščansko življenje. Debata je tekla tudi o verskih zapovedih, ki marsikateremu najstniku predstavljajo nekakšno skrb ali morda obveznost. Vabljeni, da si ogledate celotno oddajo!

Življenjske zgodbe naših gostov

Patricija Gril zaključuje študij slovenistike in andragogike, letos pa se je že poročila, seveda cerkveno. Svojo vero je skozi svojo mladost gradila kot animatorka na oratorijih, taborih in drugih dejavnostih za mlade. Je tudi skavtska voditeljica. V oddajo pa smo jo povabili tudi zato, ker je urednica revije #najst, ki je namenjena najstnikom, njena vrednost pa je ravno v tem, da o temah, aktualnih med mladimi, razmišljajo s katoliške perspektive. »Kot urednici se mi poleg tega zdi dragoceno, da se povezujemo tudi z drugimi organizacijami, ki se prav tako ukvarjajo z mladimi in vero,« je povedala v oddaji. 

Nikolaj Horvat iz Murske Sobote študira pedagogiko in andragogiko v Ljubljani. Povedal je, da je že od vrtca povezan s Cerkvijo, s prvim obhajilom pa je živo doživel Boga. Kot animator na oratorijih rad oznanja Jezusovo ljubezen, kar je zanj najlepši poklic, saj ima rad delo z mladimi, pa tudi svojo vero tako še globlje živi. »Biti veren zame pomeni biti vesel.«

Marieva zgodba je drugačna, saj prihaja iz neverne družine in se je dal krstiti v srednji šoli. Med zaprtjem leta 2020 je pričel brati Sveto pismo in se poglabljati v vero. "Četudi sem bil že tako blizu tega, da bi se dal krstiti v protestantski cerkvi, sem bil na koncu vendarle v letošnjem letu krščen v katoliški Cerkvi (Deo gratias)," je dejal. Sedaj obiskuje 1. letnik Teološke fakultete v Ljubljani. Zanimata ga teologija in apologetika, v svojem prostem času pa rad prebira knjige in se poglablja v razumevanje in proučevanje katoliške vere. 

»Potrebno je narediti korak«

Če želimo Boga ljubiti z vsem srcem in dušo, je obisk svete maše eden od načinov, kako se lahko še tesneje povežemo z Bogom – glede tega se strinjajo tako Patricija kot tudi Nikolaj in Mario. »Zato, da gremo k maši, je že potreben naš korak, potrebno je stopiti iz cone udobja ali recimo moraš prej vstati, se peljati k maši ali pa se odpraviti peš. Jaz v tem vidim priložnost, da greš in si vzameš čas za Boga in mu poveš: O, Bog, kako si kul! S tem mu pokažeš, da ti je mar zanj,« začne Patricija. 

Ključno je, da so mladi obkroženi z ljudmi, s katerimi se lahko pogovarjajo o Božjih zapovedih.  (Patricija Gril)

Nikolaj, Patricija in Mario. FOTO: Siniša Kanižaj

Marsikateremu najstniku v času pubertete niso všeč Božje zapovedi in cerkvena pravila, saj jim predstavljajo nekakšno skrb in obveznost. Mlade smo povprašali, na kakšen način bi jih oni predstavili svojim vrstnikom in mlajšim, da bi jih mladi vzljubili in po njih tudi živeli. Mario svetuje: »Božje zapovedi bi jim poskušal predstaviti v malo drugačni luči. Najprej bi začel s tem, od kot Božje zapovedi sploh prihajajo - od Boga. Kdo pa je Bog? Bog je naš oče! Oče pa v samem bistvu skrbi za nas, nas varuje in nas ščiti. Bog nam ne bi za brez veze dal zapovedi, ki so za nas dobre, zato bi Božje zapovedi prikazal kot nekaj dobrega za nas«. 

Bog je ustvaril človeka, da bi bil človek deležen njegovega veličastva. (Mario Kiridziev)

Z voditeljico Katjo Zver so ugotavljali, da si mladi želijo vero živeti "na globoko", zares. FOTO: Siniša Kanižaj

Čas odtujenosti in iskanja smisla

Živimo v obdobju sprememb, spremembe pa se pojavljajo tudi v sferi religije in njene vloge v družbi.  Razložiti mlademu človeku, kaj je vera, ni lahko, saj ima na voljo sto in eno stvar na izbiro. Vere pa ne obravnavamo kot nek dosežek, ampak zvestobo temu, za kar smo se odločili in za kar živimo. Je upanje, ki nam pomaga rasti. Zato smo pogovor zaključili z debato o tem kako nekomu predstaviti vero, morda spodbuditi k bolj gorečemu verovanju. 

Pogovor je poln smeha in zanimivih misli. FOTO: Siniša Kanižaj

Nikolaj odgovarja: »Vera je odnos z Bogom. Na nas je, da se odpremo, da pustimo Bogu, da pride do nas in se nam približa po svoji milosti - potem bi jaz rekel, da nekdo veruje. A je sploh kdo, ki ne veruje? In potem se vprašam in si odgovorim: ne v bistvu ni človeka, ki ne bi veroval. K meni pridejo mladi in rečejo: »Jaz sem pa ateist, meni nič ne moreš, jaz razumem, kaj znanost pravi in to tako je. Jaz ne verjamem v Boga«. No in potem ga vprašam Kaj boš pa 'mel jutri za kosilo? Ja ne vem, verjetno čufte. In kako to veš? Ja, verjamem, da bom jih imel.   

Vera raste s tem, ko jo živiš dlje časa. (Nikolaj Horvat)

»In veliko stvari je takih, ki jih verjamemo in tudi znanosti verjamemo in zaupamo. Da pa nekdo reče, da v nič ne verjame in da ničesar ne išče in ne hrepeni po izpolnitvi, da bi zapolnil to, kar v človeku je, kamor največkrat pride sam Bog in edini, ki res lahko zapolni tisti del srca. Da ne verjameš v posmrtno življenje, da kar vse zgine in propade. In potem ga vprašam: ali ti nič ne upaš, da se motiš?« poudari in zaključi Nikolaj. 

Prejšnje epizode oddaje Reflektor najdete na YouTube kanalu Družina media.