»Tipičen osebnostni vzorec, ki je značilen za osebe, ki doživijo izgorelost, je perfekcionizem. Če moram vse storiti sam(a), če se ne morem na nikogar opreti, nič izpustiti iz rok, če nihče ničesar ne opravi dovolj dobro oz. tako dobro kot jaz – zna biti, da sem na dobri poti k izgorelosti,« prične z razlago tega fenomena sodobnega človeka naša tokratna gostja, psihoterapevtka dr. Katarina Možina.

Seveda pa svoje prispevajo tudi zunanje okoliščine: zahteve na delovnem mestu, zahtevni nadrejeni, nejasne naloge, toksični odnosi na delovnem mestu in doma ... Nasploh so neurejeni odnosi velik dejavnik za izgorelost. Ta običajno poteka na obeh nivojih: telesnem in psihološkem. Gre za to, da po psihološki plati imamo voljo, telo pa ne zmore več. Če smo namreč telo dolgo tako izčrpavali, potem nima več druge izbire, kot da reče stop.

Kako poteka izgorelost?

Začne se z izčrpanostjo, od katere si ne moremo več odpočiti, npr. tudi po enem mesecu ne. Sledi frustracija, nato apatičnost, zadnja stopnja pa je adrenalni zlom. Na telesni ravni opazimo slabokrvnost, vnetja v telesu, zaporedne prehlade, imunski sistem se začne sesuvati. 

Pridružijo se lahko tudi psihološki simptomi in obolenja: anksioznost oziroma tesnobnost, depresija in podobno. Celotnega spektra je od lanskega leta zaradi vseh lockdownov in spremenjenega načina življenja kar precej, tako da tudi terapevti opažajo, da je izgorelosti vedno več.

Začarani krog adrenalina, noradrenalina in kortizola

V stresnem obdobju se nam izločata adrenalin in noradrenalin, ki se po prenehanju stresa načeloma umirita. Za stresni odziv je odgovoren tudi kortizol, ki skrbi tudi za cirkadiani ritem (ritem utrujenosti in spanja ponoči ter aktivnosti preko dneva). »Ko se nadledvična žleza zaradi neprestanega izločanja kortizola in adrenalina tako izčrpa, da ne more več, pride do zadnje stopnje izgorelosti, to je adrenalni zlom,« pojasnjuje psihoterapevtka. 

Naš pričevalec, dr. Mit Bračič, športni pedagog in strokovnjak za rehabilitacijo po poškodbah, je o svoji izgorelosti povedal: »Mene je življenje enostavno odklopilo. Nisem mogel vstati iz postelje, vsak opravek je bil zame neznosen napor (npr. odhod v službo, odpeljati otroke v vrtec…). Športna aktivnost je postala nemogoča. Tudi fizično sem se zanemaril, pri prehrani pa so se menjala obdobja, ko nisem nič jedel z obdobji, ko sem se prav prenažiral.« 

Tokratno epizodo je vodila Tina Martinec Selan. FOTO: Arhiv oddaje Reflektor.

Kako ven iz izgorelosti?

Možno je, da so v določenem obdobju potrebna zdravila, npr. antidepresivi, ki jih moramo razumeti kot oporo, da si z njimi pomagamo priti do bistva. Bistveno pri izgorelosti pa je spremeniti način življenja, ki nas je privedel do te točke, ter svoje notranje vzorce, po katerih delujemo in so očitno vsaj deloma neustrezni.

To pa je mnogo lažje reči kot storiti, priznava dr. Možina. Oba sogovornika, tako Katarina Možina kot Mit Bračič, sta si edina: najtežje je v življenju spremeniti osebnostne vzorce.

Preventiva: kaj storiti, da ne izgorimo?

»Najprej se moramo zavedati, da nam telo sporoča, da nekaj ne delamo prav. Ne smemo preslišati prehladov, glavobolov, utrujenosti. Poslušati moramo telo, potem pa se vprašati, kaj potrebuje. Telesu moramo dati dovolj pravilne prehrane, počitka in spanca (nikar ne mislimo, da je spanje odveč ali da lahko počaka!), privoščiti si moramo oddih in to, kar nas napolnjuje,« razlaga Katarina Možina.

»Premislimo o tem, kaj lahko spremenim, na kaj lahko vplivam? V vsaki situaciji imam več možnosti in lahko vplivam na svoj odziv. Lahko imam npr. zelo zahtevnega šefa ali delovno mesto, se pa sam(a) odločim, da bom prijazna do sodelavcev ali da si bom vsak dan v službi privoščila dobro malico.« 

Dobro je tudi prepoznati toksične vzorce in jih tudi spremeniti, lahko tudi s pomočjo terapevta, pomeni pa to ogromno ponižnosti, vztrajnosti, truda, gre za večletno delo na sebi.

Nenazadnje nam je v veliko pomoč pri vsem skupaj tudi vera v Boga. »Če imam vero, če se lahko oprem na Boga, potem imam občutek, da lahko stvari spustim, prepustim, da nekaj lahko počaka … Taki ljudje niso tako samozadostni, se lažje spoprijemajo s trpljenjem in hitreje osebnostno napredujejo. Nenazadnje pa, ali ne piše v Svetem pismu Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe? To že ni nobena ljubezen do sebe, če se takole izčrpavamo,« odločno zaključi terapevtka dr. Katarina Možina.