Refleksije znanih publicistov
Objava:
17. 12. 2020 / 06:12
Deli:
Čas branja:
9 minut
Nazadnje Posodobljeno:
17.12.2020 / 08:09
Refleksije znanih publicistov
Založba Nova obzorja je izdala knjige publicistov Milana Gregoriča, Andreja Aplenca in Jožeta Biščaka.
Založba Nova obzorja je izdala knjige publicistov Milana Gregoriča, Andreja Aplenca in Jožeta Biščaka.
Andrej Aplenc
Andrej Aplenc: Tranzicija
V knjigi Tranzicija je publicist Andrej Aplenc objavil razprave in članke, ki jih je objavil v knjigi Temna stran meseca ter revijah Nova revija, Dignitas in Ampak. V njej je tudi izbor komentarjev v revijah Mag v letih 2000 do 2006 in v Demokracija v letih 2002 do 2018.
Članki, objavljeni v različnih gospodarskih in političnih okoliščinah, odražajo spekter dogajanj v tistih časih, so pogled nazaj, nekateri pa so še vedno aktualni, saj tranzicija v Sloveniji ni bila uspešna.
Knjiga je zanimiva tudi zato, ker je bilo avtorjevo življenje zelo bogato, saj je doživel tako komunistično izkušnjo Golega otoka kot tudi življenje v ZDA. Leta 1990 se je vrnil v Slovenijo in ji pomagal pri demokratizaciji, osamosvojitvi in gospodarski obnovi.
Goli otok nekdaj in zdaj
V knjigi Tranzicija je na začetku ponatisnjen članek iz knjige Temna stran meseca z naslovom Goli otok nekdaj in sedaj. Nedvomno ga je kot človeka golootoška izkušnja zelo zaznamovala.
Aplenc je o tem nedavno povedal: »Vsakdo, ki je bil izpostavljen izrednim psihološkim in fizičnim pritiskom, to v podzavesti nosi vse življenje. To velja za vse zapornike in vse vojake vseh armad. Za časa Vietnama je bilo to klinično prepoznano kot vietnamski sindrom.«
Na vprašanje kako Goli otok doživlja zadnja leta, ko je spremenjen v turistično zanimivost, je odgovoril:
»Na Goli otok sem zdaj po demokratizaciji vodil več obiskov, prvi je bil v režiji Nove revije. Za nekatere je res postal turistična zanimivost, nekateri se ne zavedajo, da je Goli otok naš ekvivalent Dachaua in drugih nacističnih taborišč. Razlog za to je, menim, iskati v dejstvu, da se naša polpretekla zgodovina ne uči objektivno v šolah, če se sploh, in da je v interesu vseh postkomunističnih strank vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, da je bolje, da je Goli otok turistična zanimivost, kot pa spomin na koncentracijsko taborišče.
Bil je med soustanovitelji Zavoda za oživitev civilne družbe
Mag. Andrej Aplenc se je rodil 2. septembra 1930 v Ljubljani. Kot dijak in študent je bil dvakrat zaprt na Golem otoku. Magistriral je leta 1970 na Thayer School of Enginering, Dartmouth College v ZDA.
Leta 1990 se je vrnil v Slovenijo. Od takrat je bil dejaven v organizacijah civilne družbe, ki je kritično presojala politične razmere ter tiskane in televizijske medije v Sloveniji.
Leta 1999 je bil med soustanovitelji Zavoda za oživitev civilne družbe, kjer je bil sourednik publikacij Medijska konstrukcija slovenske realnosti (2002) in Medijska in človekova (ne)svoboda (2008, revija Dignitas, Založba Nova revija). Je avtor knjige Prodaja Slovenije (Mladinska knjiga, 1997), bil je tudi kolumnist v revijah Ampak, Mag in Demokracija. Njegov sin in hčerka živita v ZDA, kjer sta ustvarila uspešni akademski karieri.
Milan Gregorič: Evropa, islam, džihad
V knjigi Evropa, islam, džihad je Milan Gregorič poskušal predstaviti dogajanje na relaciji Evropa-islam-džihad kot enega najbolj žgočih problemov današnjega časa, ki vsakodnevno zaposluje politiko in širšo javnost ter buri duhove in ki mu še ni videti konca.
Kot pravi avtor je poglobljeno poznavanje te problematike danes nujno, da ne podležemo predsodkom in z njimi povezanim strahovom ali celo sovražni drži. Ta misel ga je spremljala skozi knjigo in mu je bila pomembno vodilo pri njenem pisanju.
V knjigi avtor obravnava pomembne obrise islama, vključno s Koranom in šeriatskim pravom, njegovo primerjavo s krščanskim Zahodom. Piše o fenomenu džihada (svete vojne) s potresom, ki ga povzroča v svetu od svojih davnih začetkov pred stoletji pa vse do nastopa Al Kaide in Islamske države (kalifata) na islamski sceni.
Milan Gregorič
Tudi o poskusih naskoka islamskega polmeseca na Evropo
Milan Gregorič je v knjigi predstavil tudi (zgodovinske) poskuse naskoka islamskega polmeseca na Evropo, od večstoletnih arabskih osvajanj naprej po Mohamedovi smrti (okrog leta 635), prek povračilnih udarcev Evrope v času križarskih vojn (1100–1300)) pa kasnejših turških osvajalnih pohodov po stari celini (1356–1453), vse do novodobne »mirne« invazije muslimanskega sveta v Evropo, njenih ozadij in posledic, ki jih povzroča, ter njenih mogočih razpletov.
Navedbe v knjigi s spremljajočimi, tudi nasprotujočimi si komentarji je avtor podprl in dokumentiral z različnimi knjižnimi citati ter številnimi viri iz dnevnega in periodičnega tiska.
»Ne domišljam si, da sem na obravnavane teme podal dokončne odgovore, bom pa zadovoljen, če bo knjiga prinesla bralcem dovolj zanimivih informacij, sprožila v njihovih glavah razmišljanje in iskanje lastnih odgovorov na odprta vprašanja,« pove Milan Gregorič o svoji knjigi.
Milan Gregorič: Pohod resnice in poraz zmagovalcev
V knjigi Pohod resnice in poraz zmagovalcev publicist Milan Gregorič podaja dragocene informacije ter spoznanja o zamolčanem delu naše polpretekle zgodovine, to je o nasilju in zločinih komunistične revolucije ter njenem porazu na naših domačih tleh in širše po svetu, kot tudi o globokih travmah, ki jih je to dogajanje pustilo v slovenskem narodu.
O revolucionarnem nasilju na Slovenskem je že nastala težko pregledna gora zapisov in knjig. Milan Gregorič je kot publicist, široko razgledan intelektualec in zaveden Slovenec spremljal vse, kar je o tej temi slišal ali prebral po demokratizaciji.
V knjigi je zbral najpomembnejša pričanja, izluščil pomembna dejstva in ugotovitve ter jih sistematično uredil v tekoče berljivo besedilo.
Še ena tančica, ki zakriva kruto realnost revolucionarnega besnenja
Milan Gregorič, tudi prejemnik častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo (omenjeno priznanje podeljuje Združenje novinarjev in publicistov), je v uvodu knjige zapisal, da je pri pregledovanju gradiva ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov (23. avgust) ugotovil, da razpolaga z množico zanimivih podatkov, tehtnih misli in spoznanj, ki bi jih morala imeti pred seboj tudi širša javnost.
Čeprav je bilo na temo druge svetovne vojne in komunistične revolucije izdanih že veliko knjig, njegova razmišljanja odstirajo še eno tančico, ki zakriva kruto realnost revolucionarnega besnenja, ki se že dolga desetletja skriva za vsiljenimi miti.
S pomočjo retrospektive, današnjih spoznanj o zablodah socializma
Že kratek vpogled v vsebino kaže na to, da se teme loteva s pomočjo retrospektive, današnjih spoznanj o zablodah socializma torej.
Uvodoma je omenil Črno knjigo komunizma, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu in sprožila številne odmeve. Vendar se je na tem mestu lotil primerjave in skupnih izvirov tako komunizma kot nacizma, pri čemer citira tudi zgodovinarko Tamaro Griesser Pečar o tem, kaj imata nacistični in komunistični sistem skupnega.
V drugem delu se je podrobneje lotil Osvobodilne fronte, Komunistične partije Slovenije, njenega totalitarnega delovanja, medvojnih in povojnih pobojev. Pri tem se je lotil tudi tragike organizacije Tigr in zgodbe Edvarda Kocbeka.
»Kot da so se same pobile in pometale v brezna«
Morda se bo komu zdelo, da knjiga ponavlja že stare in znane stvari ter da ne more prinesti kakšne dodane vrednosti. A vendar velja spomniti na to, kar je v spremni besedi v knjigi zapisal tudi Marko Štrovs, ki je tudi sam izdal knjigo o komunističnih zločinih. Opozoril je, da državni organi niso razkrili storilcev, niti tistih, ki so dajali ukaze, niti niso prepoznali žrtev.
»Kot da so se same pobile in pometale v brezna. Policija, državno tožilstvo in drugi pristojni državni organi v skoraj tridesetih letih niso raziskali niti najhujših pokolov v kočevskih breznih, tankovskih jarkih okoli Maribora, Celja, pri Dobovi in drugje. V nasprotju z načeli pravne države in zakonodajo so uveljavili neformalno amnestijo za storilce tega genocida in hudodelstev zoper človečnost.«
Kot ugotavlja Štrovs, so ob molku uradne zgodovine raziskovanje partizanskih umorov in povojnih pokolov prevzeli številni publicisti, novinarji ter nepoklicni zgodovinarji, ki so zbirali in urejali pričanja o teh zločinih.
Avtor okrog osemsto različnih besedil
Milan Gregorič je istrski publicist in prejemnik številnih priznanj. Rodil se je leta 1934 v Dekanih, maturiral je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu in nato diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po daljši zaposlitvi na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih desetletjih zlasti s svojo publicistično dejavnostjo (okrog osemsto različnih besedil) vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem ter širše po Primorski in Sloveniji. Večkrat je problematiziral vpliv sosednje Italije pa tudi slovenske zgodovinske teme, kot je denimo Tigr.
Med številnimi knjigami velja izpostaviti zlasti dve: prva je Moj dom (2010), ki vsebuje avtorjeve javne odzive na notranjepolitična dogajanja v slovenski politični pomladi in tranziciji, druga pa Vstani, Slovenija (2012), ki prinaša kritično analizo vzrokov, ki so po dveh desetletjih samostojne države pripeljali Slovenijo v globoko gospodarsko, politično in moralno krizo.
Omeniti velja še knjigo Evropa, vstani in obstani! (2018), s katero je odgovoril na mnoge površne, lahkomiselne in celo katastrofične komentarje o skorajšnjem razpadu Evropske zveze, ki so se pojavljali ob kriznih dogodkih povezave.
Jože Biščak
Komentarji Jožeta Biščaka
Zapisi konservativnega liberalca je druga knjiga Jožeta Biščaka. Zbirko uvodnikov urednika Demokracije je izdala založba Nova obzorja. Rdeča nit vseh je svoboda govora kot temeljna človekova svoboščina, za razliko od t. i. progresivnega pojmovanja današnje »levice«, da je to človekova pravica z omejitvami, zaradi »sovražnega govora«, ki ga vedno znova določijo predstavniki te novodobne »levice«.
Spremno besedo je prispeval angleški ekonomist Keith Miles, dober poznavalec političnih razmer v Sloveniji, ki je zapisal tudi: »Jože Biščak je eden 'redkih', ki nadaljuje z neskončnim bojem za svobodo govora.«
Jože Biščak: Potovati z Orwellom
Potovati z Orwellom je prvi roman Jožeta Biščaka. Glavni lik, starec Pavle, pripoveduje zgodbe o svojih potovanjih z Georgeom Orwellom v prihodnost. Partija je še vedno na oblasti, udarna in ideološka ost so nevladne organizacije, pakt za zatiranje ljudi imajo sklenjen z priseljenci, uvoženimi v Evropo iz Arabije in Afrike.
Dolgoletni novinar in urednik ter pisatelj Vinko Vasle je o knjigi zapisal: »Zgodbe govorijo in opozarjajo na popoln zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer.«
Prikaz evropske družbe, ki je postala sama svoj največji sovražnik
Potovati z Orwellom je distopija, ki nam jo pripovedovalec, imenovan Pavle, predstavlja v obliki zgodb. Ko nam je na začetku knjige predstavljen Pavle, se ustvari vtis, da gre za dobrodušnega od starosti in dela zgaranega pijančka. Svoje zgodbice prodaja v enem od ljubljanskih lokalov, v zameno za kozarec vina.
Pavlove »zgodbice«, so postavljene v Evropo leta 2049. Ne ravno daljna, a še vedno ne tako bližnja prihodnost. Ena za drugo prikazujejo evropsko družbo, ki je postala sama svoj največji sovražnik.
Če v romanu Georga Orwella 1984 spremljamo tiranijo Partije s pomočjo tehnologije, je za tiranijo v Potovati z Orwellom odgovoren človek. Človek človeku volk, kakor je v svojem spisu De cive ponavljal angleški filozof Thomas Hobbes.
