V vročem januarskem popoldnevu, ko je termometer kazal 40 °C, sva sedeli v kolibi pod visoko palmo sredi tropskega pragozda. Na eno stran sva imeli pogled na dvorišče z desetinami podhranjenih otrok in njihovimi mamami, na drugi strani se je zbirala gruča odraslih, že na pogled bolnih ljudi, ki so prišli v laboratorij oddat kri, laborant pa je imel zanje poučno predavanje o zdravljenju oz. preventivi pred aidsom in drugimi nalezljivimi boleznimi. Pred nama se je odpiral pogled na stezo med nasadi ananasa, koder so barvito oblečene Afričanke v posodah na glavi prinašale vodo iz skoraj 500 metrov oddaljenega studenca.

Celoten članek si preberite v reviji Praznična.

»Ti ljudje so odrezani od sveta, pozabljeni od države, zapuščeni od vseh. Misijon je zanje prava oaza, kjer dobijo najnujnejše,« zaskrbljeno pripoveduje s. Bogdana, ki je na misijon v Safi v Centralnoafriški republiki v času našega obiska prišla spet po dobrih treh letih.

»Preprosti in lačni ljudje so me spreminjali«

Na afriška tla je kot misijonarka prvič stopila leta 1971, stara je bila komaj 26 let. Še zelo mlada je vstopila v Družbo Hčera krščanske ljubezni, a ker je komunistična oblast po drugi svetovni vojni usmiljenke izgnala iz bolnišnic in zdravstvenih ustanov, so morala dekleta, ki so želela postati medicinske sestre, na šolanje v Beograd. Po končani šoli so jo predstojniki poslali v Pariz, da se izpopolni v francoščini, od tam pa na prvi misijon v Burundi.

»Afriške razmere zame niso bile 'šok', tudi doma smo revno živeli. Danes bi bilo najbrž drugače,« pravi s. Bogdana, ki prizna, da je ob odhodu iz Evrope mislila, da bo v Afriki delala čudeže in rešila svet, a so načrti v njeni glavi kmalu »popadali kot domine«: »Ti preprosti in dobrohotni ljudje so spreminjali mene.« Ob delu na polju, gradnji kolib, zavijanju ran in sprejemanju v ambulanti je – na kolenih in pri delu – počasi spoznavala afriško kulturo in način življenja ter se v razdajanju učila jezika.

Pomembna je naša navzočnost

S. Bogdano so na skoraj polstoletni misijonski poti po črni celini spremljale vojne in konflikti, revščina, bolezni, nepregledne množice beguncev, a tudi pri svojih 74 letih niti pomisli ne, da bi se vrnila domov. »Ne morem oditi iz bede sočloveka. Kjer imajo najmanj, je največ pristnega veselja, iskrenih nasmehov. Včasih si zaželim, da bi kar pojedla otroški nasmeh, da bi ga tudi sama imela.« Resda se afriške države in območja med seboj razlikujejo, pravi s. Bogdana, »mi gremo tja, kjer je najtežje, kjer smo najbolj potrebne.«

Sestro vodi in ji daje moč, kot pravi, misel sv. Vincencija: »Desetkrat greš obiskat uboge, desetkrat boš srečal Boga.« To, k čemur kliče danes Frančišek: »Pojdite na obrobje«, delajo usmiljenke v Afriki že 50 let; s. Bogdana v zadnjih letih na različnih misijonih pomaga graditi vodnjake. »Voda je za življenje pomembna. Predvsem pa je pomembna naša navzočnost. Med revne z zgledom in z delom prinašamo Boga. Same smo nemočne, vse delamo z Božjo pomočjo in zaupanjem v Božje varstvo.«

Celoten članek si preberite v reviji Praznična.