Na koncu rečiške doline zahodno od Laškega stoji na lepem razglednem kraju nad cesto in šolo podružnična cerkev, ki združuje dva velika Slovenca – Slomška in Plečnika. Cerkev ima zanimivo zgodovino, saj so jo zgradili z namenom, da bi bila prva posvečena Antonu Martinu Slomšku. Ta dolgoletna želja domačinov se je uresničila 17. septembra 2000 – skoraj natančno leto dni potem, ko je papežJanez Pavel II. v Mariboru Slomška razglasil za blaženega.



Med domačini v rečiški dolini je dolgo tlela želja, da bi si v bližini svojih domačij postavili cerkev. Tako jim ne bi bilo treba hoditi po slabem kolovozu k službi božji v nekaj kilometrov oddaljeno farno cerkev sv. Jedrti v Sedraž nad Laškim. Nerodno je bilo tudi ob pogrebih, saj so pogrebci do tamkajšnjega pokopališča že v ugodnih razmerah hodili nekaj ur, v snegu ali dežju pa še uro ali dve dlje. A minilo je veliko časa, preden se jim je želja uresničila.

Od zaobljube do gradnje
Najzaslužnejši za gradnjo nove cerkve je bil domačin Nikolaj Šergan. V ruskem ujetništvu se je zaobljubil, da bo, če preživi, storil vse, da bodo v rodni Rečici postavili cerkev. Konec leta 1920 se je srečno vrnil domov. Čeprav je začel na vojne spomine in preživete strahote polagoma legati prah pozabe, ni pozabil na zaobljubo. Kot ključar je skupaj z drugimi vaščani po več letih prepričevanja za gradnjo pridobil župnika Lončariča. Veliko zaslug za postavitev cerkve pa ima tudi Matija Golouh, ki je bil pripravljen darovati zemljo in primakniti še nekaj denarja. Ko je kmetijo prevzel njegov sin Jože, je poskrbel še za vpis v zemljiško knjigo. Leta 1929 so v čitalnici pri sv. Jedrti ustanovili gradbeni odbor. Njegov vodja in najbolj dejaven član je bil Nikolaj Šergan (Podomevšek). Urejal je formalnosti in zbiral denar ter popisoval opravljeno delo. Čeprav nenatančen, je to pravzaprav edini pisni vir o tem velikem podvigu, saj je farna kronika zelo skopa.

Rečičani so se kljub svoji skromnosti in preprostosti pogumno obrnili na mojstra Jožeta Plečnika. Nikolaj Šergan in njegova žena Helena sta ga prosila, da bi narisal načrt za manjšo zaobljubljeno kapelo, on pa se je odločil za 16,6 metra dolgo in 13,3 metra široko cerkev s 26,3 metra visokim zvonikom.

Ker je bil Plečnik sredi tridesetih let prejšnjega stoletja dobesedno zasut z naročili, vseh ni zmogel sam, temveč je nekatera prepustil svojim sodelavcem. Tudi z rečiško cerkvijo je bilo tako. Načrte zanjo je narisal njegov asistent Janez Valentinčič. Znano pa je, da so domačini videli Plečnika na gradbišču kar trikrat. Z njim so se tudi fotografirali, vendar se nam teh fotografij ni posrečilo najti.


Domačini so z veseljem pomagali pri gradnji scerkve. V spodnji vrsti je prvi z desne pobudnik gradnje Nikolaj Šergan (Podomevšek).

Potem ko so škofijo tudi formalno zaprosili za gradnjo in si je prostor ogledala uradna komisija ter gradbenik in arhitekt Valentinčič, so se lotili del. Apno so žgali v govškem hribu, blizu gradbišča pa so ga gasili in hranili. Pesek je bil pri roki kar na gradbišču, kamenje za klesane robove so vozili iz bližnjega Sodošakovega gozda, drugo pa iz tako imenovanega Srečkovega čela pod Kalom. Pomagali so si z volovskimi in konjskimi vpregami. Dela so napredovala počasi in treba je bilo veliko pridnih rok, saj so vse delali ročno. A navdušenja in volje ni manjkalo. Šergan piše: »/.../ je prišel v Rečico strelski mojster Blaž Kurnik iz Govc, je pokalo, da se je kar dolina stresala, ljudje so se od veselja jokali, da so dočakali, da se bo v Rečici prvič zidala cerkev.«

Od gradnje do posvetitve
Zidati so začeli avgusta 1936 in že čez dober mesec so na vogalu stavbe v višini dveh metrov slovesno vzidali temeljni kamen. Tri leta pozneje, 20. maja 1939, je mariborski škof Ivan Jožef Tomažič ob pomoči laškega dekana dr. Kruljca in drugih duhovnikov cerkev začasno posvetil Slomškovemu krstnemu patronu sv. Antonu Puščavniku. Dogodek je privabil množico ljudi, ki so že pričakovali Slomškovo kanonizacijo.

Domačini in vsi, ki radi zahajajo v cerkev v Rečici, zlepa ne bodo pozabili 17. septembra 2000. Takrat je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej ob somaševanju več duhovnikov cerkev posvetil Slomšku in ob tem dejal: »Ta zgradba naj postane hiša zveličanja in milosti.« V oltarju odtlej simbolično počiva tudi Slomšek, saj so tja vzidali njegove relikvije. Tako se je uresničila dolgoletna želja domačinov, da bi bila njihova cerkev prva posvečena našemu prvemu blaženemu.

Koliko je Plečnikovega?
Ker je načrte izrisal Plečnikov asistent Valentinčič, se ljudje pogosto sprašujejo, koliko je v cerkvi Plečnikovih zamisli in rešitev. V literaturi zasledimo, da je »asistentu Valentinčiču pomagal tudi pri gradnji cerkve v Zgornji Rečici pri Laškem, kjer je prostorno notranjščino oblikoval nesimetrično in lesen strop podprl s stebriči na konzolah. V zvoniku je odprtine opremil z balkoni, betonskimi nadstreški, ki zvonjenje usmerjajo po dolini« (A. Hrausky, J. Koželj, D. Prelovšek).

Čeprav je bil mojster pri tej stvaritvi navzoč bolj »z enim očesom«, je stavbi vtisnil svoj pečat. Njegov vpliv je viden pri zvoniku, zasnovi notranjščine in pri glavnem oltarju. Delo njegovega asistenta Janeza Valentinčiča, ki je bil takrat že odrasel mož pri dvaintridesetih (diplomiral je leta 1927), pa je vidno pri drugih elementih. Cerkev je nastajala vzporedno s cerkvama na Rakeku in na Barju. Podobno kot tista na Rakeku ima nad vhodom veliko okroglo okno, pročelje pa poživlja rdeča opeka po vzoru cerkve na Barju (Hrausky).

S tem se strinja tudi arhitekt Damijan Prelovšek: »/.../ cerkev sv. Antona v Zgorji Rečici pri Laškem ne taji, da je rasla vzporedno s Plečnikovo na Barju in ima manj dodelane detajle, zato pa pogumno in na nov način rešuje vrsto oblikovnih tem.« Le kdo bi se upiral takemu plemenitemu sorodstvu.


Blagoslovitev temeljnega kamna leta 1936

Kip in oltar
Prvi kip sv. Antona za cerkev v Rečici je še pred vojno izdelal mojster iz Polzele v Savinjski dolini. Domačini so tedaj postopoma nakupili nekaj skromne opreme, šele v zadnjih letih pa so uredili tudi notranjščino. Streha na cerkvi je bila najprej iz pločevine, a so jo vetrovi in neurja tako poškodovali, da je začela zamakati. Posledice so bile vidne tudi v notranjosti. Gradbenik Curk je po vojni po načrtu arhitekta Valentinčiča naredil posebno cementno opeko, s katero je cerkev dobila varno streho.

Od Slomškove beatifikacije do posvetitve je cerkev krasil »začasen Slomškov kip«, ki ga je izdelal kiparski samouk Martin Klezin z Ojstrega nad Laškim, sedaj pa je v njej 180 centimetrov visok lesen kip, ki ga je oblikovala akademska kiparka Dragica Čadež Lapajne. »Ob vznožju stojita otroka iz njegove literarne pripovedi in z dvignjenimi rokami ponujata grozd, simbol krščanstva in dar narave pokrajine, v kateri je Slomšek živel in delal,« je svoje delo razložila kiparka. Slomšek tako ljudem oznanja vero, znanje in ljubezen.

Delo stavbenika Valentinčiča je v zadnjih letih nadaljevala njegova hčerka, arhitektka Špelka Valentinčič Jurkovič. Leta 2002 so dogradili še glavni oltar, za katerega je prej zmanjkovalo denarja.


Notranjščina rečiške cerkve. Leta 2002 so uredili še glavni oltar, za katerega je poprej primanjkovalo denarja.

V cerkev so že nekoč prihajali ljudje ob blizu in daleč. Zanimalo jih je, kakšna je cerkev, ki bo prva posvečena Slomšku, ko bo ta dosegel čast oltarja. Tudi danes je romarjev precej. Kot vedo povedati tamkajšnji turistični vodniki, jih je za štiri avtobuse na mesec. Čeprav ne stojijo v vrsti drug za drugim, so domačini vsakega med njimi iskreno veseli.

Danes si je težko predstavljati, s kakšnimi težavami in s koliko odrekanja je nekaj več kot dvesto prebivalcev rečiške doline postavilo svojo cerkev. A njihova trdna odločenost, pridnost, vera in pogum so obrodili bogate sadove. To lahko vidi vsak, ki se pripelje v Rečico pri Laškem in vstopi v tamkajšnjo cerkev. Dnevi okrog 24. septembra, ko obhajamo god blaženega Antona Martina Slomška, so lepa priložnost, da se jim morda pridružite tudi vi.


BOŽA HEREK