Recenzija

Kaj sploh veš o ljubezni? Je to filozofsko vprašanje? Splošno znana resnica? Ali preprosto naslov zanimive knjige? Na filozofska vprašanja ne znam odgovarjati, splošno znana resnica ljubezen ni, saj je preveč zapletena, in tako mi ostane le še naslove knjige. Takšen naslov sta si za svojo knjigo, ki sem jo pred kratkim prebrala, izbrala Loredana Frescura in Marco Tomatis, italijanska avtorja, ki sta knjigo v izvirniku poimenovala Che ne sai tu dell'amore, v nam razumljiv jezik pa jo je pri založbi Družina prevedla Mateja Gomboc.

Knjiga govori o najstnikih Roku in Snežni, ki sta vsak na svoj način ujeta in iščeta odgovore na svoja vprašanja. Rok je v bolnišnici, v komi. V svoji glavi poskuša sestaviti vse koščke sestavljanke spomina ter ugotoviti, kaj se je z njim zgodilo. Snežna pa želi spoznati svoje starše, ki so jo že kot majhno deklico zapustili. Drug drugemu se s svojo navzočnostjo pomagata osvoboditi tistega, kar ju muči.

Prva zanimiva stvar, na katero sem pomislila med in po branju, je bila, le kako je avtorjema skupaj uspelo napisati knjigo. Poskušam si predstavljati, da bi tudi jaz z nekom skupaj pisala roman. Ne vem, ali bi nama šlo prav dobro. Le kako bi uskladila najine različne ideje, zamisli? Le kako bi našla skupen jezik in napisala knjigo? Za avtorja te knjige pa to očitno ni bila težava, saj je knjiga res odlična.

Že po nekaj prebranih straneh me je zgodba prepričala, da sem z branjem nadaljevala. Menim, da je to ena od lastnosti, ki loči dobre knjige od povprečnih. Da ti enostavno ne dovoli, da bi nehal brati, saj si vendar tudi ti želiš izvedeti, kaj se bo zgodilo.

Vsebina knjige mi je bila všeč iz dveh razlogov. Prvi je, da je enostavno takšna, da mi je všeč. Romantična zgodba o fantu in dekletu, ki pomagata drug drugemu osvoboditi se lastne zaprtosti. O dekletu, ki ima moč, da fanta, ki ga komaj pozna, obiskuje prav vsak dan. Ima moč, da ne obupa, ko vsi drugi že želijo. Neutrudno v svojem spominu išče zgodbe, ki bi fanta priklicale nazaj v sedanjost. Ima moč zanj, ne glede na to, kako uspešno ali neuspešno je njeno življenje. In o fantu, ki ima moč, da ji sledi. Da spozna, da njegov prejšnji način izkazovanja ljubezni ni bil pravi. Da je ljubezen nekaj drugega kot pa slediti dekletu svojih sanj za vsako ceno. Drugi razlog pa je ta, da je podana na zanimiv način. S pridihom detektivke, ko postopoma odkrivamo, kaj se je v resnici zgodilo.

Konec je bil, vsaj zame, presenetljiv. Ne toliko Rokovo prebujenje iz kome in njuno prijateljstvo, ki je preraslo v ljubezen. Bolj me je presenetilo Snežino spoznanje resnice o svojih starših – njena mama je bila ves čas ob njej, ves čas je skrbela zanjo, a ji nikoli ni povedala resnice.

Všeč mi je bilo tudi to, da lahko v romanu spoznamo, da življenje ni vedno rožnato. Da pridejo težave, ki jih je težko rešiti. Da včasih, tako kot Rok v zgodbi, klonemo pod pritiskom vrstnikov in brezglavo sledimo čredi, namesto da bi razmišljali s svojo glavo. Da včasih, kot Snežna v materinskem domu, sploh ne vemo, zakaj še živimo. A spoznamo lahko tudi to, da vedno obstaja rešitev, če nekdo verjame v nas. Da se tudi ali predvsem zaradi pomoči bližnjih, vedno lahko osvobodimo svojega »bunkerja«.

Avtorja bi pohvalila tudi za to, da sta znala izbrati prave svetopisemske zgodbe na pravih mestih. Neverjetno se mi zdi, da sta lahko v svojo zgodbo popolnoma nevsiljivo vpletla najrazličnejše starozavezne pripovedi, ki so zgodbo lepo dopolnjevale.

Tudi jezik je na visoki ravni. Veliko je pridevnikov, zanimivih besednih zvez, pa tudi imen, ki imajo globji pomen. Še posebej zanimivo pa se mi je zdelo Rokovo poimenovanje oseb v času, ko je bil v komi. Barve, ki predstavljajo značaje. Najrazličnejše, kakor so bili zelo različni ljudje ob njem. Od rdeče mame in oranžnega očeta, pa do zelenega zdravnika, ciklamne sestre, žaltavo rumene Melise pa do snežno bele Snežne.

Kaj sploh veš o ljubezni je zagotova ena izmed knjig, ki se bodo uvrstile na moj seznam Večkrat prebrano. Način pisanja, glavna junaka naše starosti, zanimiva zgodba, sporočilo. Vse to me je v knjigi res prepričalo, da jo lahko ocenim z dobro oceno in vsekakor priporočim v branje tudi drugim.

Tajda Jagodic,
dijakinja Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano