Režiser z odpiranjem vprašanj prikazuje boleče potovanje mladeniča s kolarjem k sočutju in spravi, ki išče ozdravitev za druge in zase. FOTO: arhiv filma



V iztekajočem se desetletju so Poljaki posneli tri odmevne filme, ki se ukvarjajo s Katoliško cerkvijo. Leta 2013 je Pawel Pawlikowski posnel dramo Ida o mladi redovnici, ki odkriva svoje judovsko poreklo. Nato je Wojciech Smarzowski 2018 šokiral s kontroverzno dramo Kler o izprijeni duhovščini. Konec leta 2019 pa je na filmska platna prišla drama Corpus Christi (Boże Ciało) režiserja Jana Komasa, ki je postala tudi lanski nominiranec za oskarja za najboljši tujejezični film.

Lažni duhovnik

Glavni junak, ali bolje antijunak, dvajsetletni Daniel (Bartosz Bielenia), je v okrutnem mladinskem zaporu našel zgled in oporo v zaporniškem duhovniku Tomaszu (Lukasz Simlat). Z veseljem mu pomaga kot ministrant. Ko se mu zaupa, da bi tudi on želel postati duhovnik, ga ta opomni, da zaradi svoje kriminalne preteklosti (verjetno umor ob zlorabi drog) ne bo sprejet v nobeno semenišče. Daniel dobi pogojni izpust, med katerim naj bi delal na neki podeželski žagi. Takoj po prihodu iz zapora se razočaran preda drogi in spolnosti, nato pa se odpravi v oddaljeno vas. Ko pa prispe, se mimo žage odpravi molit v cerkev, od koder ga pritegne zvonjenje. Tam naleti na ljubko in svojeglavo mlado Elizo (Eliza Rycembel). Zlaže se ji, da je duhovnik, ona pa mu lahkoverno zaupa, zato ga odvede k svoji mami Lidii (Aleksandra Konieczna), ki je mežnarica in župnikova gospodinja. Laž sledi laži in Daniel se naenkrat znajde v polni odgovornosti namesto domačega župnika, ki se zaradi alkoholizma odpravi na zdravljenje.

Daniel poskuša posnemati zaporniškega duhovnika Tomasza in se celo predstavlja z njegovim imenom. Pri spovedovanju se rešuje z obredom na aplikaciji pametnega telefona, pri nagovorih ponavlja besede duhovnika Tomasza … Kljub igrivi intrigantnosti se zgodba prelije v temne tone, ko začne Daniel/Tomasz odkrivati globoke rane, ki jih je povzročila skrivnostna prometna nesreča, v kateri je življenje izgubilo sedem domačinov. Zaradi tragedije so vaščani razdeljeni in potopljeni v bolečino: je šlo za nesrečo ali umor? Kdo je bil kriv? Bo resnica prinesla ozdravitev?

Z lažmi do globlje resnice

Režiser Jan Komasa na neki način nadaljuje teološko podkovano kinematografsko tradicijo Krzystztofa Kieslowskega s tem, ko raziskuje postmoderno ozadje samopodobe in samouresničitve z vprašanji: kaj naredi duhovnika? Kaj naredi človeka? Kdo ima prav in kdo ima moč? Kako živimo vero – kdorkoli in kjerkoli že smo? Z odpiranjem teh vprašanj prikazuje boleče potovanje mladeniča s kolarjem k sočutju in spravi, ki išče ozdravitev za druge in zase. Vse to prepleta z biblično simboliko županovega pilatovskega umivanja rok, »kamni« obtoževanja, ki jih odvržejo »pravični«, ter z judeževim izdajstvom sozapornika.


Film je zaradi prizorov spolnosti in predvsem zaradi grobih prizorov nasilja dobil oceno R, kar pomeni, da je ogled odsvetovan mlajšim od 16 let. FOTO: arhiv filma


Vrhunec doseže v poskusu junakove kristoličnosti, pri čemer njegovo razgaljeno telo (za razliko od Jezusovega telesa, razgaljenega v žrtvovanju za nas vse) predstavlja razkritje dejanske resnice, ki pa osvobaja in preobraža. To se kaže v molitvi vernikov, ki ne molijo več zgolj mehanično, predvsem pa v liku mežnarice Lidie, ki iz stroge pobožnosti, prek soočenja z lastno bolečino in resnico, zaživi bolj pristno, tako da zmore slednjič Danielu zaželeti blagoslova in v občestvo sprejeti izobčenko.

Daniel sicer deluje kot zelo sposoben in uspešen mlad duhovnik, zaradi česar je konec toliko bolj tragičen. Po razkriti prevari postane očitno, da je sicer mnogim pomagal stopiti na pot spreobrnjenja, sam pa tega ni zmogel, saj je še vedno zelo nagnjen k izbruhom nasilja. Corpus Christi se zaključi tako nasilno, kot se začne. Nasilja v filmu ne manjka, seveda v kombinaciji s seksom in prostaškim govorjenjem, ki je tu in tam prav nasilno, a hkrati bistvenega pomena za prispodobo trpljenja, iskanja in odrešenja.

Trenutek, ko človek resnično potrebuje vero

Eden od vrhuncev filma je procesija na praznik Rešnjega telesa in krvi – Corpus Christi. Evharistija, središče oltarnega občestva vernikov, je stvarna navzočnost Jezus Kristusa. Ironija filma pa je, da vsi verjamejo v resnično navzočnost zakramenta mašništva v sleparskem duhovniku. Včasih nas šele lažna stvar opomni na to, kar je zares pristno. Tako se precej tradicionalno katoliško občestvo, v katerem vladajo rutina, navajenost in brezosebnost, sooči s svojimi problemi in ob lažnem duhovniku zaživi globlje, kar občasno izzveni kot subtilna kritika poljskega tradicionalnega katolištva. Na neki način tudi s simbolno nakazano »osvoboditvijo« mlade Elize. Svoj namen pa režiser utemeljuje: »Ne bi rad, da bi ljudje moj film razumeli zgolj kot še en pogled na zapleteni poljski katolicizem … S kamero sem hotel v življenju človeka ujeti trenutek, ko ta resnično potrebuje vero. Želel sem pokazati, od kod vera prihaja, kako se razvija in kako se v njej strnejo občutki osvobajanja, odrešitve …«

Vsekakor ne zapade v žaljivo ali preveč stereotipno prikazovanje, prav gotovo pa s svojo pretežno morečo zgodbo izziva. Ne nazadnje: kako pa bi se vi počutili, če bi prišel v vašo faro mlad in priljuden duhovnik, ki bi krstil vašega otroka, vi bi se mu spovedali, mazilil bi vašo babico, slednjič pa bi se izkazalo, da sploh ni duhovnik?

Še opozorilo: film je zaradi prizorov spolnosti in predvsem zaradi grobih prizorov nasilja dobil oceno R, kar pomeni, da je ogled odsvetovan mlajšim od 16 let.

Film Corpus Christi si je bilo mogoče ogledati na TV Slovenija v soboto, 5. junija 2021, v videoarhivu pa je TUKAJ dostopen mesec dni.

Recenzija je bila sprva objavljena v Naši družini (45/2020).

Naša družina na facebooku TUKAJ.