Foto: Tatjana Splichal


Če bi danes sredi Rima – v avgustu, na vrhuncu poletja, ko si svoj čas zaradi znamenitega »ferragosta« in vročine tam lahko srečal le potepuške pse in turiste, zdaj pa, zaradi nesrečnega virusa, še teh ne več toliko – padel sneg … bi se oglasili vsi svetovni mediji. V poletnem pomanjkanju novic bi senzacionalistično poročali o globalnem segrevanju in klimatskih spremembah … in posledično bi se v vseh večjih mestih na svetu zbrali vsaj okoljevarstveniki, še raje pa vsi – kot jim jaz rečem – profesionalni protestniki, ki jim sploh ni mar, za kaj gre, samo da je shod in da se protestira. Transparente imajo vešče zrisane in spisane tako, da ne moreš razbrati, ali so ZA ali so PROTI, za KAJ so ali proti ČEMU … In če jih povprašaš, odgovarjajo tako, da se zdi, da še sami ne vedo, ali so ZA ali PROTI, predvsem pa se jim še sanja ne, ZAKAJ naj bi bili ZA KAJ ali PROTI ČEMU … samo da imajo občutek, da SO … kar nekaj. In ker smo Slovenci napreden narod, raje pred časom kot za njim, smo s »poletnimi« protesti začeli že na pomlad.

Morda pa bi kljub vsemu ta snegec sredi avgusta minil čisto neopažen … in bi ga polizali sončni žarki ali že omenjeni potepuški psi, še preden bi ga izza svojih mask opazili tako turisti kot novinarji …

Ko pa je v četrtem stoletju v noči na 5. avgust sneg pobelil Eskvilin, enega od sedmih rimskih gričev, so ljudje rekli: »Čudež!« in tam postavili cerkev. In jo, morda zato, ker sneg spada nekam v božični čas, posvetili Mariji!


Avtor kolumne je Gregor Čušin. Foto: Peter Podobnik/Sportida


No, v Sloveniji ni sneg nič posebnega. Tudi če pade avgusta. V Sloveniji pada marsikaj. Na omenjenih poletno-pomladanskih protestih so med drugim želeli, da pade vlada.

So pa nekoč – pa spet ne tako daleč nazaj – padale tudi cerkve. In je tako padla tudi cerkvica, posvečena Mariji Snežni. Na Kredarici, kjer sneg obleži vse leto, je kar čez noč obležala kapela, ki jo je dal postaviti sam Jakob Aljaž. In je trajalo štirideset let – toliko, kolikor je izvoljeno ljudstvo blodilo po puščavi po prehodu skozi Rdeče morje – da je zopet zrasla.

Pa ne bi ne o »rdečem« morju ne o »belem« snegu …

Je to pretežka tema za počitniški avgust?

Nasprotno od padanja je dviganje. In je »Marijino vnebovzetje« poseben »podvig«. Naše vnebovzetje pa sploh. In je kar prav, da ima v naši deželici, kjer skoraj uživamo v spotikanju in tujem padanju, kjer se obesimo na vsakega, ki bi se rad povzpel in dvignil, četudi zgolj nad povprečje, Marija, na 2500 metrih, kjer ni več greha, kot zatrjujejo planinci, spet možnost počitka in predaha pri svoji poti v nebo.


*Kolumna je bila objavljena v Naši družini (33/2020), ki si jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*

*Več o avtorju TUKAJ.*