Evropski parlament je s sprejetjem Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009 razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve nacizma in stalinizma. Izbrani datum sovpada z dnevom podpisa pakta Ribbentrop-Molotov o sodelovanju Hitlerjeve Nemčije in Sovjetske zveze, ki je vseboval tajno klavzulo o razdelitvi in zasedbi dela severovzhodne Evrope, kar sta kmalu po podpisu pakta prijateljski državi tudi uresničili. Leta 2010 je tedanji predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek ta pakt označil za »dogovor dveh najhujših oblik totalitarizma v zgodovini človeštva«. Namen dneva spomina pa je »ohranjanje spomina na množične izgone in poboje in hkrati spodbujanje demokratičnih vrednot z namenom krepitve miru in stabilnosti v Evropi« (Wikipedija).

V pričujočem sestavku bomo odmislili dva druga totalitarizma, in sicer fašizem in nacionalsocializem (nacizem), ki sta oba tudi socialističnega izvora in sta bila kratkega diha (okrog dve desetletji), in se bomo omejili na prvega, to je na komunizem, ki sta ga ostala dva posnemala in je usodno zaznamoval skoraj celo dvajseto stoletje.

Nastop komunizma (oziroma socializma) v Evropi in odzivi nanj

Za uvod naj opozorim, da nekateri avtorji označujejo marksistični gospodarski in družbeni eksperiment za komunizem, drugi pa za socializem, kar bralca ne bi smelo motiti, ker je pod omenjenima izrazoma mišljena podobna vsebina, saj se socializem šteje kot začetna faza komunizma.

Na evropski politični sceni se je komunizem pojavil z »rdečim oktobrom« (1917), ki je napovedoval nič manj kot svetovno revolucijo, ki pa se ni zgodila, čeprav je SZ na konicah bajonetov komunizem vzpostavila v Vzhodni Evropi ter je postala zgled tudi drugim državam v Južni Ameriki, Aziji in Afriki. Komunizmu je botrovala tudi velika gospodarska kriza v letih 1929/1933, ki »je spodkopala vero v tržni sistem in je kazalo, da bo prihodnost rdeča«. Znan je rek, da kdor sredi 20. stoletja »ni bil za delavsko državo, z njegovim srcem nekaj ni bilo v redu«, ki pa mu je bil po propadu komunizma dodan še stavek, da »kdor je danes za komunizem, pa z njegovo glavo nekaj ni v redu«. V medijih smo lahko prebrali (Družina, Slovenski čas, št. 63 VII/2015), »da so bile univerze v Evropi in družbenokritični intelektualci že v času med prvo in drugo svetovno vojno naklonjeni marksizmu in podobnim levičarskim idejam«. Izbruh vojne je bil zanje povsem naravna in pričakovana faza razvoja. Po vojni pa je večina evropskih držav sama posegla po nekaterih socialističnih prijemih v »svoji skrbi za zdravstvo, šolstvo, kulturo in socialno varnost za primer brezposelnosti« ter z uvajanjem delavskega soupravljanja in zakonsko uveljavitvijo kolektivnih delavskih pravic.

Čeprav je socialistična ideja na široko osvajala delavske množice po svetu in tudi številne intelektualce, je že zgodaj ob njenem nastopu izzvala kritične odmeve. Pisatelj Alojz Rebula je npr. zapisal, »da uvajajo novo religijo brez Boga, pravzaprav proti njemu«. Tudi Dimitrij Rupel je ob neki priložnosti podvomil o uspešnosti izganjanja Boga in spomnil npr., da imajo Američani Boga zapisanega v Deklaraciji o neodvisnosti in da predsednik države, preden nastopi svojo službo, priseže na Sveto pismo in prosi Boga za pomoč (»So help me God«).

Resni kritiki so ideje marksistov ocenjevali za utopijo in jim očitali, da z obljubo o pravičnosti in blaginji zavajajo ljudi in, drugič, da se z nasilnim uresničevanjem navedenih utopičnih idej napovedani raj na zemlji sprevrača v pekel. Dr. Bernard Brščič je sicer priznal (Reporter, 3. aprila 2017), da »tržni sistem povzroča velike dohodkovne neenakosti …, vendar je eno najpomembnejših gonil gospodarskega razvoja in na državi je …, da morebitne negativne posledice obrzda z zakonskimi predpisi, obdavčenjem in na druge načine«. 

Eden od razlogov za blagohotno obravnavanje zločinov komunizma je dejstvo, da je Stalin v drugi svetovni vojni prestopil s Hitlerjeve na zavezniško stran in mnogi dobronamerni ljudje so sklepali, da boljševiki zato ne bi smeli biti zlobni.

Dodal je še, da socializem zaradi svoje prislovične gospodarske neučinkovitosti ni sposoben »uresničiti svojega temeljnega poslanstva, to je zagotavljanje blaginje prebivalstvu …, in zaradi te svoje ekonomske manjvrednosti nikoli ne more ostati demokratičen ter se lahko obdrži le, če se sprevrže v avtokracijo, pospremljeno z zdrsom v totalitarizem, in to z velikimi žrtvami«.

Celo Spomenka Hribar se je spotaknila ob socializem (Reporter, 12. februarja 2018) z besedami: »Medtem ko je socialdemokratsko in sindikalno gibanje delavcev predstavljalo njihov razredni boj od spodaj navzgor, pa je delavski razred (beri partija, op. avt.), ko je prišel na oblast, bojeval boj od zgoraj navzdol v imenu delavskega razreda.«

Množični zločini komunizma in njihovo blagohotno obravnavanje na Zahodu

Leta 1997 je izšla knjižna uspešnica Črna knjiga komunizma, prevedena v 26 jezikov in prodana v milijonski nakladi. Gre za knjižno delo šestih novinarjev leve opcije, francoskih in poljskih, med njimi je tudi Stephane Courtois, francoski komunist, celo nekdanji maoist, ki je knjigo tudi uredil in napisal uvod. V njem lahko preberemo, da je komunizem teoretično, kot utopični projekt, povsem legitimen, če odmislimo njegovo konkretno izvedbo, ki so jo poosebljali Lenin, Stalin, Mao, Ho Ši Minh, Castro in h katerim bi sam dodal tudi Tita. Arhivi in številna pričevanja namreč kažejo, da sta bili strahovlada in zločinskost ena od temeljnih razsežnosti komunizma.

Podatki v knjigi o človeških žrtvah, ki jih je povzročil komunizem, pa so naravnost srhljivi (Kitajska 65 milijonov, ZSSR 20, Severna Koreja 2, Kambodža 2, Vietnam 1, Vzhodna Evropa 1, Afrika 1,7, Afganistan 1,5 idr.). Okrog 95 milijonov žrtev v primerjavi npr. s 25 milijoni, ki jih pripisujejo nemškemu nacizmu. V zvezi s povojnimi komunističnimi žrtvami v Jugoslaviji pa je Aleksander Ranković v svojem referatu v zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 poročal (Reporter, 24. oktobra 2016), da je bilo v Jugoslaviji v povojnem času od leta 1945 do leta 1951 pobitih 568.000 ljudi, 3.777.776 pa naj bi jih bilo zaprtih v nekaj sto jugoslovanskih gulagih. Slovenija z okrog 700 evidentiranimi množičnimi morišči pa je verjetno unikum na stari celini, prava evropska Kambodža.

V Reporterju (15. januarja 2018) smo lahko brali misli Courtoisa, da »genocid nad pripadniki drugega družbenega razreda je enak genocidu nad pripadniki druge rase … Metode, ki jih je začel uveljavljati Lenin, sistematiziral pa Stalin in njegovi podaniki, so identične početju nacistov, s to pomembno razliko, da so bila prva komunistična grozodejstva izvršena že tedaj, ko nacizma še ni bilo.« Rudolf Hoss, ustanovitelj Auschwitza, je priznal, »da so Auschwitz gradili po načrtih gulagov v Sovjetski zvezi«.

Glede na to, da so avtorji raziskav v navedeni knjigi levo usmerjeni intelektualci, lahko sklepamo, da gre za verodostojno delo. V spremni besedi h knjigi je francoski zgodovinar Alain Besançon v zvezi z neenakovrednim obravnavanjem totalitarizmov v okviru današnjega zgodovinskega spomina, ko so grozote nacizma še žive, zločinska dejanja komunizma pa skoraj pozabljena, zapisal, »da bi bila velika sramota, če bi prihajajočemu stoletju zapustili izkrivljeno misel, ki se ne bi ozirala na velikanski obseg komunističnih zločinov …« Pripomnil je še, da je verjetno eden od razlogov za blagohotno obravnavanje zločinov komunizma tudi dejstvo, da je Stalin v drugi svetovni vojni prestopil s Hitlerjeve na zavezniško stran in mnogi dobronamerni ljudje so sklepali, da boljševiki zato ne bi smeli biti zlobni. Pretežni del intelektualnih krogov evropske levice pa je vedel za komunistične zločine, a je njihove kroge dolgo časa pretežno tajno oz. ilegalno financirala SZ, kar jih je obvezovalo k molku, in je bilo tako veliko vpletenih v navedeni rdeči mrtvaški ples.