Pezdir je prepričan, da je knjiga, podprta z dokumenti, »fantastičen izlet v našo polpreteklost«, v zgodbo, ko takoj po koncu vojne partija uporabi Upravo državne varnosti, da vzpostavi vzporedni, popolnoma kapitalistični sistem podjetij in bank, ga leta 1968 dograjuje z bančnim sistemom, leta 1989 nadgradi z banko v Švici in potem ta vzporedni mehanizem v času tranzicije uporabi za to, da najprej izvozi družbeno premoženje, ki ga potem kot privatno uvozi nazaj v čas lastninjenja. 

Posebnost je, da se je ta mehanizem ohranil vse do danes. Knjiga prinaša šokantne podrobnosti o tem, kako je partija pri pridobivanju denarja sodelovala z italijansko mafijo. 

Izvemo, kako se je iz bank v tujini denar prelival tudi v slovenske medije, posameznikom na RTV, Mladino, ki je tako »čudežno« spremenila uredniško politiko v devetdesetih letih. Denar je udbomafija porabila izključno za to, da si je zagotovila centre moči, da je vse od medijske scene in bančnega trga do zdravstvenega sistema ostalo v njenih rokah. 

Niti centa tega denarja pa niso porabili za potrebe osamosvojitve Slovenije. Niti centa! Vse samo zase in za zadrževanje moči.

Samo po sebi se je zastavilo vprašanje, ali lahko ta udbovski denar, ki po preverjenih indicih zopet priteka v državo, vpliva na tokratne parlamentarne volitve. Po mnenju Pezdirja lahko vpliva prek konglomerata medijev in poslovanj. 

Ve se, kakšna je lastniška struktura medijev, in ve se, da je vpliv lastnikov nedvomen. Vidimo, da »mediji lahko naredijo kampanjo za stranke, ki ne obstajajo«. Slaba stran slovenske politike je po njegovem mnenju to, da ji velikokrat prav mediji narekujejo tempo.

Samo zrela politika, ki bo stabilizirala institucije, lahko preseka te udbomafijske lovke. Za to, da bomo imeli zrelo politiko, pa smo soodgovorni državljani. Demokracija niso samo pravice, so tudi dolžnosti. 

Naša dolžnost je, da gremo na volitve, da se informiramo, kaj nam stranke ponujajo, da smo odgovorni državljani … Nismo nemočni, vsako dejanje, vsak glas šteje. 

Smo kot sejalec, ki seje, ko je čas za to. Seme bo obrodilo, v to moramo verjeti! Na nas pa je, da vržemo zdravo seme, ga negujemo, da ga ne prerasteta ljuljka in mak. Da ne podležemo zunanji lepoti (beri: lepim obljubam). 

Prelepo je žitno polje, prepleteno z rdečim makovim cvetjem. Prijetno na oko. Koliko moke pa da? Bore malo. Potrudimo se, da tudi teh volitev ne bo »odločila« ta ali ona televizija.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (14/2022).