Pred rdečo mašo je Akademsko društvo pravnik organiziralo tradicionalni etični simpozij z naslovom Vloga poslanstva pravniškega poklica v spreminjajočem družbenem okolju. Predavatelj, ustavni sodnik prof. dr. Rajko Knez, je z udeleženci delil svoj pogled glede ravnanja in postopanja pravnikov, ko se ti soočajo s problemi in stiskami ljudi. Kritičen je bil do pretirane tekmovalnosti in izpostavil, da se v skupnem ekipnem prizadevanju dosegajo boljši rezultati, predvsem pa takšen način delovanja deluje bolj pomirjujoče do ljudi, ki se s težavami srečujejo. Pomemben del delovanja v pravniškem poslanstvu zavzema tudi empatija do človeka. Zanimivi razpravi, v katero so se vključili udeleženci predavanja, je sledila »rdeča maša«.

Tradicionalno rdečo mašo za pravnike je daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. FOTO: Tatjana Splichal

Sedaj že tradicionalno rdečo sveto mašo je v ljubljanski stolnici daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. V pridigi je izpostavil pretirano nadzorovanost človeškega življenja, kar neizbežno vodi v nevarnost popredmetenja človeka, kjer postane človek le objekt, kjer ni prostora za njegovo življenjsko zgodbo. Pri vsem tem pa je najbolj nevarno, da se s takšnim sistemom sprijaznimo in mislimo, da smo le člen sistema, kar neizbežno vodi v nihilizem ter občutke nemoči in ranjenosti.

V življenju obstajajo tri pomembne razsežnosti: ljubezen, moč in pravičnost; in med njimi je treba iskati harmonijo.

Filozof Paul Tillich v svojih delih večkrat govori o treh pomembnih razsežnostih: ljubezni, moči in pravičnosti; med njimi je treba iskati harmonijo. Ko Paul Tillich govori o pravičnosti, ima v mislih ustvarjalno pravičnost, ki se odraža prek poslušanja, podaritve in odpuščanja. Razsežnost moči se odraža prek naše notranje moči in zmožnosti, da se srečujemo z lastnimi mejami, krhkostjo svojega bivanja, in hkrati ob tem, ko doživljamo svojo ranljivost, občutimo, da je ravno odnos ljubezni tisti, ki nas uresničuje.

Pri bogoslužju je sodeloval pevski zbor študentov Pravne fakultete v Ljubljani, »Pegius«. FOTO: Tatjana Splichal

Človek je na svetu zato, da ljubi in da je ljubljen. Človek iz svoje osame in egocentrizma svojo notranjo moč usmeri v odnos, s katerim tudi tvega, vse zato, da zaživi v polnosti. Sama ljubezen, ki se pri človeku razvije, lahko postane zgolj čustvo, razpoloženje, torej nek trenuten in impulziven občutek. Da se lahko človek tega osvobodi, mora upoštevati razsežnost pravičnosti, ki je v urejenosti oz. redu. Ravno pravičnost je tista razsežnost, ki skrbi za to, da človek posluša in se bori proti temu, da bi postal zgolj predmet. Odpuščanje daje človeku upanje, saj obstaja moč evangelija, s katerim je Jezus prišel dopolniti postavo. Zato lahko vidimo, da sonce sije nad vsakim človekom; nikogar nimamo pravice obsojati, poniževati ali celo izključevati. Človek ne sme postati zgolj sredstvo za dosego ciljev ali objekt. Proti temu se je treba boriti s kritično distanco in ohranjati idejo človeka kot cilja in ne kot zgolj sredstva. Pri tem nam pri našem delu pomaga Sveti Duh, ki je duh resnice in ljubezni: temu naj pravniki radi prisluhnemo.

Kristjani se moramo truditi biti misijonarji veselja, ljubezni, upanja in spoštovanja.

Škof Jamnik je pridigo sklenil z besedami, da smo vsi poklicani k pričevanju v našem poklicu. Kristjani se moramo truditi biti misijonarji veselja, ljubezni, upanja in spoštovanja, ki na vse ljudi gledamo kot na osebo s svojo življenjsko zgodbo in ne kot na objekt.

Rdeči maši je sledilo druženje v prostorih Galerije Družina.

1/25